Menu Item
Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta bili določbi iz zakonov o ukrepih na področju plač v javnem sektorju za leti 2016 in 2017, po katerih je bilo število dni letnega dopusta v javnem sektorju omejeno na 35 dni, v neskladju z ustavo. Zakonski določbi sicer ne veljata več.
Pobudnica je izpodbijala 12. člen zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2016 in drugih ukrepih v javnem sektorju in 10. člen zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju. Določbi sodita v sklop interventne zakonodaje, s katero so bili v letih od 2012 do 2017 sprejeti različni ukrepi za uravnoteženje javnih financ, so spomnili v ustavni odločbi.
Z izpodbijanima določbama je bilo v letih 2016 in 2017 omejeno število dni letnega dopusta javnih uslužbencev in funkcionarjev, ne glede na predpise, na podlagi katerih je bil zanje sicer določen letni dopust. Izjemo od te splošne omejitve je pomenil le dopust iz naslova posebnih pogojev dela. Iz tega naslova je lahko namreč javni uslužbenec v vsakem letu koristil še 15 dni (dodatnega) letnega dopusta.
Diskriminacija starejših oseb in invalidov
Pobudnica, zaposlena v službi vlade za zakonodajo, je zatrjevala, da je izpodbijana ureditev prizadela le starejše delavce in delavce invalide, ker drugi zaposleni v javnem sektorju sporne omejitve števila dni letnega dopusta sploh niso mogli preseči. To naj bi pomenilo posredno diskriminacijo starejših oseb in invalidov.
Ustavno sodišče je temu sledilo in v odločbi navaja, da je izpodbijana ureditev dejansko prizadela le tiste javne uslužbence, za katere je veljal zakon o delavcih v državnih organih, ki so bili določene starosti ali invalidi. “To pomeni, da je na podlagi izpodbijane ureditve prišlo do manj ugodne obravnave javnih uslužbencev z določenimi osebnimi okoliščinami iz prvega odstavka 14. člena ustave in s tem do posega v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja iz te določbe ustave,” so navedli. Dodali so, da je ustavno sodišče že v preteklosti zavzelo stališče, da proračunski oziri oziroma varčevanje samo po sebi ne morejo biti ustavno dopusten cilj za poseg v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja.
Določbi ne veljata več
Ker presojani zakonski določbi ne veljata več, je lahko ustavno sodišče v zvezi z njima le ugotovilo, da sta bili v neskladju z ustavo. Da bi omogočilo ustavnoskladno odločanje v postopkih, v katerih bodo pristojni organi presojani določbi še vedno morali uporabiti, pa je določilo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da morajo v navedenih postopkih pristojni organi šteti, da je javnemu uslužbencu, ne glede na njuno vsebino, v letih 2016 in 2017 pripadal letni dopust, ki mu je po zakonu o delavcih v državnih organih pripadal iz naslova starosti nad 50 let in invalidnosti.
Pobudnica je hkrati s pobudo vložila tudi ustavno pritožbo zoper vsebinske odločitve nižjih sodišč, s katerimi je bila potrjena odločitev delodajalca, da se ji v letih 2016 in 2017 namesto 42 dni letnega dopusta (od tega 5 dni iz naslova invalidnosti in 5 dni zaradi preseganja starosti 50 let), do katerih bi sicer bila upravičena, odmeri le 35 dni letnega dopusta, ter zoper sklepa Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije.
Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ustavno sodišče sicer ni sprejelo. Sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa je ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.
Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Rok Svetlič.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje