Menu Item
V času epidemije so se številne osebe, ki so del LGBT+ skupnosti, znašle v povečanih stiskah zaradi zunanjih okoliščin. Vrnitev domov je pri številnih povzročila porast težav v duševnem zdravju.
S Paradnim dnevom se v Ljubljani v soboto končuje festival Parada ponosa, ki se je letos osredotočil na opozarjanje pred avtoritarno oblastjo, ki po besedah organizatorjev “intenzivno napada že pridobljene človekove pravice LGBTIQ+ oseb”.
V zadnjem letu in pol je imela velik vpliv na življenje oseb, ki so del LGBT+ skupnosti, tudi epidemija koronavirusa. Številne osebe so se morale v tem času preseliti nazaj domov, kar je zelo negativno vplivalo na njih in pogosto poslabšalo duševno stanje.
Med epidemijo se je vrnil v domače okolje
Med njimi je tudi 20-letni Simon. Vedno je igral vlogo punce oziroma ženske, saj so ga tako vzgajali od majhnega, a je hkrati vedno čutil, da to ni on. Simonovo zgodbo in vpliv epidemije na njegovo počutje lahko preberete v nadaljevanju.
20-letni Simon (ime je zaradi zaščite njegove identitete izmišljeno) je trans oseba, kar pomeni, da se ne identificira s spolom, ki so mu ga ob rojstvu pripisali na podlagi njegovih genitalij. Simon že od najzgodnejšega otroštva čuti drugače. “Vedno sem igral vlogo punce oziroma ženske, saj so me tako vzgajali od majhnega, a sem hkrati vedno čutil, da to nisem jaz.”
V srednji šoli so se mu začele pojavljati čustvene motnje, depresija, anksioznost, poslabšala se mu je samopodoba. Zapletel se je v prvo resno zvezo s fantom, v kateri se je počutil, kot pravi, izjemno neudobno. Ko je bil star 16 let, se je odločil, da poišče psihološko pomoč. S pomočjo psihologinje je odkril, da njegove težave izvirajo iz tako imenovane spolne disforije oziroma motnje spolne identitete. “Občutek je bil nepopisen,” se nasmehne Simon. “Začutil sem izjemno olajšanje, saj se mi je zdelo, da sem našel košček sestavljanke, ki je pojasnil vse, kar se mi je dogajalo v preteklosti. A po drugi strani me je postalo tudi strah, predvsem tega, kako me bodo sprejeli starši.”
Simon živi v, kot sam pravi, zelo tipični nuklearni družini na podeželju. Starša sta bila vzgojena v duhu tradicije in katoliške vere in tako sta vzgajala tudi svoja otroka. Simon pravi, da ima z njima dober odnos, podpirata ga pri študiju, ki ga je vpisal lani, in pri njegovih drugih hobijih. Vendar pa zaenkrat ni uspel zbrati poguma, da bi se jima razkril. “Bojim se njune reakcije. Doma se ne pogovarjamo o čustvih, kar me žalosti. Rad bi jima povedal, okrepil naš odnos, a me je strah, da me ne bosta razumela.” Starša ga tako še vedno naslavljata v ženskem spolu in kličeta z ženskim imenom, ki sta mu ga dala ob rojstvu.
V času, ko se je življenje v državi zaradi korone ustavilo, se je življenje za sogovornika dodatno zapletlo. Odkar se je vpisal na študij, živi v Ljubljani, a se je zaradi prostorske stiske in narave dela, ki jo zahteva njegov študijski program, preselil domov. Sprva je mislil, da bo tam ostal teden ali dva, a se je ta čas nato podaljšal na nekaj mesecev. “Bivanje doma je name vplivalo zelo negativno. Izgubil sem motivacijo za delo, poslabšalo se je moje duševno stanje. Doma nisem mogel govoriti o tem, kar me je še bolj bolelo.”
Ko je že kazalo, da je najhuje za njim, pa so pristojni pred prvomajskimi prazniki ponovno razglasili zaprtje države. Simon je imel občutek, da se spet začenja vse znova. Poleg vseh nakopičenih težav je čutil odtujenost od vsega, odrezanost od svojega preteklega življenja, ki je bilo zaradi podpore dobrih prijateljev pravzaprav prijazno. Začeli so se mu pojavljati panični napadi in samomorilne misli. V nekem trenutku se je poskusil ubiti. Takrat je poiskal urgentno psihiatrično pomoč. “Najbolj grozno je bilo to, da sem v sebi čutil popoln obup, na površju pa sem moral igrati, da je vse v najlepšem redu. V sebi nisem imel več volje do življenja.”
Simon se zdaj počuti bolje. Staršem se še vedno ni razkril, a je trdno odločen, da bo to storil. “Svoje življenje hočem živeti, tako kot čutim, da je prav. Takšen pač sem. Hkrati pa se bojim, ker ne vem, kako bosta reagirala. Še vedno imam upanje, da me bosta razumela.”
Vrnili so se v okolja, ki niso varna ali spodbudna
Blažka Plahutnik Baloh, psihologinja in programska sodelavka na področju socialnega varstva v društvu Legebitra, pravi, da so se v času epidemije številne osebe, ki so del LGBT+ skupnosti, znašle v povečanih stiskah zaradi zunanjih okoliščin. Ob zaprtju študentskih in dijaških domov so se bile osebe tako primorane vrniti v okolja, ki zanje niso varna ali spodbudna, dodaja.
“Na ravni organizacije smo takoj po zaprtju dijaških in študentskih domov objavile_i poziv, v katerem so bili pojasnjeni učinki ukrepov na LGBT+ osebe. Nekatere osebe so, kljub zaprtju študentskih domov, z utemeljitvami o nezmožnosti vračanja v druga okolja, uspele ostati v študentskem domu, druge pa so si poiskale začasne namestitve pri prijateljicah in prijateljih, če je ta možnost obstajala,” pojasnjuje.
Kot pravi, so imele več težav mladoletne osebe, ki so prebivale v dijaških domovih, ki so bili glede izjemnih situacij (ko se nekdo ne more vrniti k primarni družini) veliko manj fleksibilni. “Te osebe so se bile zato primorane vrniti k staršem. Pri omenjenih osebah je vrnitev povzročila obsežnejše stiske in porast težav v duševnem zdravju (depresivnost, tesnoba, pri nekaterih tudi samomorilnost). Stiske so večinoma izhajale iz pomanjkanja zasebnosti, konfliktnih odnosov s starši, osamljenosti, izoliranosti od podporne socialne mreže in občutkov, da se morajo ponovno skrivati,” dodaja.
Zaradi epidemije se je močno povečalo potreba po pomoči
Kot pravi Blažka Plahutnik Baloh, so posledično tudi na svetovalnem programu kmalu po začetku epidemije zaznali močno povečano potrebo po individualni psihosocialni in psihološki podpori, ki se tudi trenutno, kljub izboljšanju stanja, ne zmanjšuje.
“V preteklem letu so se na nas tako obračale osebe, ki so obravnavo sicer že zaključile, a so podporo ponovno potrebovale, kot tudi nove osebe. Pri osebah, ki so se vrnile k staršem, je bilo v veliko primerov mogoče podporo nuditi le preko elektronske pošte, saj osebe zaradi strahu, pomanjkanja zasebnosti ali občutka ne-varnosti niso upale pristati na svetovanje preko video klica, kljub temu, da bi podporo nujno potrebovale,” še dodaja psihologinja in programska sodelavka na področju socialnega varstva v društvu Legebitra.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!