Rus, ki je zaradi vojne prišel v Slovenijo: "Najpomembnejše je, da imam svobodo"

Fotografija je simbolična. (Foto: Denis Sadiković/N1)

Alan, ki so ga v Rusiji zaradi njegovih političnih stališč pridržali in mu grozili z večletno ječo, je ob začetku vojne v Ukrajini zaradi zaostrenih razmer pribežal v Ljubljano, zdaj pa je spregovoril za N1.

Že skoraj tri leta so minila, odkar je Alan (njegovo pravo ime zaradi varnosti hranimo v uredništvu) zapustil rojstno Rusijo. Zaradi političnih stališč, udeležbe na protestih in zavzemanja za žrtve Putinovega režima so ga v Rusiji pridržali. Preden bi v ječi pristal za več let, pa se je odločil zapustiti državo.

Ko je Rusija napadla Ukrajino in so se razmere za nasprotnike ruskih oblasti še zaostrile, je vedel, da je skrajni čas za odhod. Februarja 2022 je za sabo pustil kraj, v katerem je odraščal, in odšel na zahod. Po mesecih, ki jih je na Poljskem preživel kot prostovoljec na meji z Ukrajino, je svoj dom naposled našel v Sloveniji.

Alan in njegova družina so Slovenijo pred prihodom že poznali. Mesec dni pred začetkom vojne v Ukrajini so bili Alanovi sorodniki namreč na potovanju v Sloveniji. Že leto ali dve pred začetkom vojne pa so razmišljali o “teoretični” selitvi iz Rusije. “A takrat je bila to le ideja. Nismo imeli še nikakršnega načrta,” pove v pogovoru za N1. Zapustitev Rusije Alan primerja z “improvizacijo”.

“V času, ko sem bil na Poljskem, sem imel veljavni vizum, zato ni bilo tako težko priti v Evropsko unijo. Prišel sem povsem legalno,” razlaga. Njegova pot je bila sicer dolga, potoval je z letalom, avtobusom, na koncu pa je z Dunaja v Ljubljano prišel z vlakom.

Belorusko-poljska meja leta 2021 (Leonid Scheglov/REUTERS)

Od začetka vojne 16 državljanom Rusije podelili status begunca

Da je v Sloveniji prejel status begunca, je trajalo leto in tri mesece. Primerov, v katerih bi državljani Rusije prejeli omenjeni status, je pri nas sicer malo. Kot so za N1 sporočili z ministrstva za notranje zadeve, je Slovenija od začetka vojne v Ukrajini 19 državljanom Ruske federacije priznala statuse mednarodne zaščite, od tega je podelila 16 statusov begunca in tri statuse subsidiarne zaščite.

V Sloveniji je po podatkih ministrstva sicer 2.848 državljanov Rusije s stalnim in 3.568 državljanov z začasnim prebivališčem, skupno torej 6.416. Kot pojasnjujejo, gre pri začasnih prebivališčih v primerjavi s statusom mednarodne zaščite za časovno omejeno bivanje, ki je vezano na določen obstoj razloga. Ko ta razlog – denimo delovno razmerje, vpis na študijski program, trajanje dovoljenja sponzorja v primeru združitve družine – poteče, preneha tudi dovoljenje. To se sicer praviloma izda za trajanje enega leta z možnostjo podaljšanja.

Mednarodno zaščito pa prejmejo ljudje, ki so na ozemlju Slovenije zaradi preganjanja v izvorni državi. Kot še razlagajo na ministrstvu, gre za zaščito, ki jo je Slovenija dolžna zagotavljati v skladu z mednarodnim pravom in pravom Evropske unije ter je urejena v zakonu o mednarodni zaščiti. Kako dolgo pa traja mednarodna zaščita? To je odvisno od odobrenega statusa. “V primeru statusa begunca ima tujec dovoljenje za stalno prebivanje, v primeru statusa subsidiarne zaščite pa je trajanje omejeno na dve leti, a z možnostjo podaljšanja,” za N1 še pišejo z ministrstva za notranje zadeve.

Status subsidiarne zaščite se, kot je razvidno iz 3. odstavka 20. člena zakona o mednarodni zaščiti, prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, obstajajo pa razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem in resno škodo. To po 28. členu predstavlja smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje, nečloveško, poniževalno ravnanje ali kazen oziroma resno in individualno grožnjo za življenje.

“Ljudje so prijazni, želijo ti pomagati”

Alan je z življenjem in bivanjem v Sloveniji zadovoljen, pravi. “Zame je najpomembnejše, da imam svobodo. Pred tem sem bil v zaporu. Življenje se je spremenilo, ampak v tem ne vidim nič slabega. Takšno je življenje. Ljudje na uradih in na ulicah so prijazni. Imam občutek, da so vsi prijazni. Želijo ti pomagati, da si ustvariš svoje življenje,” razlaga.

Kljub temu pogosto razmišlja o tem, da bi se vrnil v Rusijo. To ostaja njegova velika želja. A se zaveda, da so možnosti za to majhne. “Begunsko življenje ni lahko. Ne samo zato, ker nimaš službe in dela, spremenijo se tudi tvoji osebni pogoji. Gre za veliko psihološko spremembo, če imaš možnost vrniti se v domovino ter videti svoje sorodnike, hišo, otroško igrišče … Vi vsak dan lahko vidite vaš Ljubljanski grad. Tudi jaz bi si želel videti svoj Rdeči trg v Moskvi. Tam je celo moje življenje, mojih 40 let,” pove.

Alan bi se v Rusijo lahko vrnil le v primeru, da bi ruski režim padel in bi Rusija zaživela v demokraciji, delujočem pravosodju in svobodi. Ob tem pa dodaja, da so on in cela njegova družina integrirani v slovensko družbo. Za hčer, ki v Sloveniji obiskuje šolo že tri leta in govori tekoče slovensko, bi bila vrnitev, kot razlaga, “prava katastrofa”.

Njegovi oče, dve sestri in prijatelji so tudi po začetku vojne ostali v Rusiji, z njimi pa skorajda nima več stikov. “Bojijo se. Jaz sem za njih persona non grata, sovražnik države,” pravi Alan. V stiku ni niti z Rusi, ki živijo v Sloveniji. “Pazim nase. Čeprav je Slovenija del Evropske unije, si ne želim biti v stiku z njimi. Zdaj mi je boljše, če se družim z domačini,” še dodaja.

Čeprav je želja, da bi se nekega dne vrnil v Rusijo, velika, pa si prizadeva pridobiti slovensko državljanstvo. S statusom begunca ima sicer veljaven potni list, s katerim lahko prosto potuje po Evropski uniji, a območja ne sme zapustiti. Rusiji prijateljske države bi ga ob pregledu osebnega dokumenta, na katerem je izpisano rusko državljanstvo, lahko ponovno izročile Rusiji.