Kriza, o kateri v Bruslju nihče ne govori

Svet 03. Maj. 202114:05 > 20:12
Delite:
Angela Merkel
Foto: Reuters

Angela Merkel je že skoraj 16 let stalnica življenja v Nemčiji. Toda politična stabilnost, ki jo je država tako dolgo uživala pod njenim vodstvom, se s pripravami na njen odstop s položaja kanclerke, končuje.

Do nedavnega je veljalo soglasje, da bo, kljub temu da bo odstopila in prepustila boj svoji naslednici na septembrskih zveznih volitvah, Krščansko-demokratska unija (CDU) Angele Merkel skupaj s sestrsko stranko, Krščansko-socialno unijo (CSU) na Bavarskem, še vedno prevladujoča sila v nemški politiki.

Pred kratkim je anketa uvrstila stranko Zelenih pred CDU s sedmimi odstotki razlike. Čeprav so viri v stranki CDU to pojasnili kot pričakovani skok priljubljenost po potrditvi Annalene Baerbock kot njihove kandidatke za kanclerko, ki se bo sčasoma umiril, je bilo že dolgo pričakovano, da bo naslednja nemška koalicija na nek način vključila stranko Zelenih.

Ankete, ki so sledile, so v “Nedeljskem vprašanju”, tedenski raziskavi, ki spremlja, kako bi Nemci volili, če bi bile volitve to nedeljo, prav tako postavile Zelene pred stranko Angele Merkel.

“Tudi če Zeleni ne bi prepričljivo zmagali, bi dovolj visok delež glasov prisilil CDU, ki nima veliko partnerjev na izbiro, k sklenitvi za Zelene ugodne pogodbe v okviru koalicijske pogodbe,” pravi Cathryn Clüver Ashbrook, izvršni direktor Projekta o Evropi in čezatlantskih odnosih na šoli Harvard Kennedy.

Kljub vzponu Zelenih, le redki pričakujejo kakršne koli radikalne spremembe politike v Nemčiji, saj je CDU v zadnjih nekaj letih sprejela številna načela Zelenih, Zeleni pa so zdrsnili bolj v desno in postali centristična stranka. Cem Özdemir, visoki politik Zelenih je tako pred kratkim dejal, da njegova stranka ne bi korenito spreminjala nemške politike do zveze NATO, evropske politike ali podpore Izraelu, tri v preteklosti sporne teme.

Druga od teh dilem bi morala biti najvišjemu vodstvu Evropske unije v Bruslju v uteho. Nemčija, kot najbogatejša in največja država članica, ima na splošno usmeritev evropskega projekta ogromen vpliv. V času Angele Merkel je Nemčija na široko podpirala program EU in le občasno nasprotovala oziroma blokirala kakšen predlog.

Kljub temu da ima stranka navidezno malo želja po korenitih spremembah znotraj EU, bi zmaga Zelenih v Nemčiji pomenila simboličen konec nekega obdobja v Bruslju.

Evropska ljudska stranka (EPP), vseevropska desnosredinska skupina s člani iz vseh držav članic EU, je prevladujoča politična sila v Bruslju. Ima več izvoljenih voditeljev kot kateri koli drugi politični blok v EU in je najbolj zastopana tako v Evropskem parlamentu kot v Komisiji.

Ursula von der Leyen
Foto : Kenzo Tribouillard/REUTERS

Če bi rekli, da je vodstvo EPP tesno povezano z nemško kanclerko, bi to bilo podcenjujoče. Tudi Ursula von der Leyen, sedanja predsednica Komisije in članica EPP, je bila prej v kabinetu Merklove. Urad nemškega kanclerja brez desnosredinskega konservativca bi bil najmočnejši kazalnik do sedaj, da se evropske tradicionalne stranke soočajo z negotovo prihodnostjo.

Daniel Freund, nemški poslanec Zelenih, pojasnjuje, da sta dve največji sili evropske politike − vzpon progresivne politike proti desnemu nacionalističnemu populizmu − stisnili stranke, kot je CDU, z obeh strani.

“CDU je že nekaj časa stranka, ki se spreminja, prilagodi na tisto, kar ji predstavlja grožnjo. Nedolgo tega je bila to skrajno desna AfD (Alternative für Deutschland), zato je šla proti Evropi in proti priseljevanju. Ker sedaj prevzemamo njene glasove, je zato smiselno, da bo šla bolj v skladu z nami,” pravi.

Diplomati in uradniki pravijo, da zdaj odkrito govorijo o tem, da je CDU šibkejša, kot je bila še pred petimi leti in je videti kot drugačna stranka. “Iskreno povedano bi bila von der Leyenova zlahka član stranke Zelenih, če pogledate, v kaj verjame,” pravi nemški diplomat.

Tudi v primeru, da Zeleni ne zmagajo, je koalicija Zeleno-Črnih (CDU/CSU) vse bolj verjetna in večina opazovalcev v Bruslju meni, da bi bila popolnoma stabilna. Vendar bi v dobrem letu dni lahko naletela na drugi vulkan, ki čaka, da izbruhne v evropski politiki.

Emmanuel Macron in Marine Le Pen
Foto : Philippe Wojazer/REUTERS

Naslednje francoske predsedniške volitve za Emmanuela Macrona še zdaleč niso videti varne. Politicova anketa o volitvah za leto 2022 postavlja Marine Le Pen, vodjo skrajno desničarskega nacionalnega zbora, eno točko pred Macronom. Njena stranka se je na zadnjih evropskih volitvah uvrstila na vrh in očitno vznemirja Macrona, ki se približuje Le Penovi v zadevah, kot je na primer priseljevanje, in je zaradi komentarjev o boju proti radikalizmu obtožen islamofobije.

Vsakdo, ki je preživel čas v Bruslju, ve, da če želite kaj narediti v Evropi, morate pridobiti Francoze in Nemce na isto stran. Zeleno-črna vlada v Nemčiji in predsedstvo Le Penove v Franciji bi to lahko izredno otežilo.

“Težko si je zamisliti, kako bi se napredna, odločno naklonjena EU Nemčija in nacionalistična Francija lahko dogovorili o pomembnih vprašanjih − kot je naša skupna politika do Kitajske in Rusije,” pravi evropski diplomat.

Znano je, da ima Le Penova povezave z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kar bi lahko postalo ogromna težava, če bi blokirala evropske poskuse pri spopadanju s kriminalnim ruskim vedenjem v Ukrajini, njihovim ravnanjem z opozicijskimi figurami in pri njihovi splošni agresiji po svetu.

In medtem, ko ima stranka Zelenih ostro stališče glede Kitajske, bo v koaliciji Nemčija verjetno nadaljevala s svojo politiko, ko skuša vplivati na spremembe na Kitajskem z mahanjem s korenčkom večjega deleža trgovine. Le Penova o Kitajski ni povedala veliko, je pa opozorila, da Rusije ne bi smeli izolirati do te mere, da bi jo potisnili v naročje Kitajske, iz česar lahko domnevamo, da obstaja nasprotovanje.

Še bolj skrb vzbujajoče za EU integracijo je, da Le Penova ne želi več posnemati Združenega kraljestva s “Frexitom”, ampak v povezavi z enako mislečimi nacionalisti vse skupaj prevzeti od znotraj. Takih politikov je po bloku raztresenih veliko in nacionalist, ki bi zmagal na francoskih predsedniških volitvah, bi bil njihova največja in edinstvena zmaga po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA leta 2016.

Evropska politika se spreminja hitreje, kot so mnogi v Bruslju pripravljeni priznati. “Med Francijo z Macronom na čelu in Nemčijo smo že videli velike razpoke. Kaj se bo zgodilo z Le Penovo, je popolna neznanka,” pravi Clüver. “Mislim, da so ljudje preveč ohromljeni od strahu, da bi o tem razmišljali, v resnici pa je to veliko bolj nevarno kot kriza evroobmočja.”

Tudi v primeru zmage CDU in Macrona mora politični establišment v Bruslju upoštevati, da se apetit po drugačnem razvija že dolgo. Če se ne bo ustrezno pripravil, bo morda ugotovil, da stari prijatelji v Parizu in Berlinu lahko prenehajo biti tako spoštljivi do njegovega načina vodenja, ki je vedno bolj neprivlačen za njihove volivce.

Komentari

Vaš komentar