Menu Item
Kmalu bo minilo dvajset let, odkar so ZDA začele invazijo na Irak in zrušile režim diktatorja Sadama Huseina. Irak je v zadnjih dveh desetletjih še vedno zaznamovan zaradi vojne in številnih spopadov, prav tako pa je še vedno dokaj daleč od liberalne demokracije, ki so jo tja želeli vnesti Američani.
20. marca 2003 se je življenje za Iračane in Iračanke za vedno spremenilo. Ob 3.30 zjutraj po srednjeevropskem času so ameriške in britanske sile brez predhodnega soglasja Varnostnega sveta Združenih narodov začele invazijo na Irak. Takratni ameriški predsednik George W. Bush je na podlagi obveščevalnih podatkov izdal ukaz za uničenje “tarče priložnosti”, Američanom in svetu pa je v televizijskem nagovoru dejal, da se je misija za razorožitev Iraka šele začela.
Povod za invazijo na z nafto bogato državo je bil predvsem režim takratnega iraškega diktatorja Sadama Huseina, ki je imel po prepričanju ZDA orožje za množično uničenje, ta pa je po mnenju Pentagona in Bele hiše predstavljala nedopustno grožnjo svetu. Vojni so takrat močno nasprotovale Francija, Nemčija in Rusija ter večina arabskih držav, invazijo pa so posredno s podpisom Vilenske izjave podprle nekatere evropske države, med njimi tudi Slovenija.
Dobrih 12 let za tem, ko je George H. W. Bush, oče kasnejšega ameriškega predsednika Georgea W. Busha, zaradi iraške invazije na Kuvajt z operacijo Puščavski vihar sprožil prvo zalivsko vojno in napadel Irak, je njegov sin stopil po njegovih stopinjah.
Z namenom, da bi v to jugozahodno azijsko državo prinesel liberalno demokracijo, je Bush mlajši v Irak ob začetku invazije poslal okoli 130.000 ameriških vojakov, Bushev zaveznik v vojni, britanski premier Tony Blair, pa je tja napotil še okoli 45.000 britanskih vojakov.
Dvaindvajset dni po začetku invazije so koalicijske sile pod vodstvom ZDA in Združenega kraljestva zajele iraško glavno mesto Bagdad, prva faza spopadov pa se je zaključila 1. maja s televizijskim nagovorom ameriškega predsednika Busha. V nagovoru, ki so ga analitiki poimenovali tudi ’misija je zaključena’ (mission accomplished op. a.), je Bush dejal, da se končujejo večje bojne operacije, ustanovljena je bila tudi nova začasna oblast.
Sadam Husein se je po padcu Bagdada skril, ameriška vojska ga je zajela šele 13. decembra 2003 v operaciji ’Rdeča zora’, 5. novembra 2006 pa ga je posebno sodišče obsodilo na smrt zaradi zločinov proti človeštvu. Sadama Huseina so usmrtili 30. decembra z obešanjem, z njegovo smrtjo pa se je zaprlo dolgo poglavje v iraški zgodovini.
Če je ameriški predsednik Bush pričakoval, da se bodo s smrtjo iraškega diktatorja razmere končno začele umirjati, se je motil. Ameriška vojska je v Iraku ostala vse do leta 2011, ko je svoje čete domov poklical šele Bushev naslednik Barack Obama. Po nekaterih podatkih je na ameriški strani umrlo več kot 4.500 vojakov, v invaziji pa je umrlo več kot 190.000 ljudi, med njimi najmanj 134.000 iraških civilistov.
“ZDA preprosto niso razumele narave iraške družbe, narave režima, ki so ga strmoglavile,” je izjavo Samuela Helfonta, docenta na Pomorski podiplomski šoli v Kaliforniji povzel portal Euractiv, k je včeraj pisal o obletnici, pomenu in posledicah te invazije. Po umiku ameriške vojske se je Irak znašel pred novimi grozotami, saj je teroristična skupina Islamska država leta 2014 razglasila svoj kalifat in tako prevzela nadzor nad skoraj tretjino države. Vladavina islamskih skrajnežev se je končala tri leta kasneje.
A ZDA v Iraku niso našle jedrskega, kemičnega ali biološkega orožja za množično uničevanje, čeprav so svetu zatrjevale, da ga diktator Husein poseduje. Mnogi so danes prepričani, da Američani nikoli niso imeli trdnih dokazov o obstoju velikih skladišč orožja za množično uničenje in da je bil glavni cilj napada ZDA zgolj zaloga iraške nafte. Po nekaterih podatkih naj bi ZDA vojna v Iraku stala več kot 810 milijard ameriških dolarjev, a končna številka naj bi bila še mnogo višja.
Skoraj 20 let po invaziji je v Iraku še vedno nameščenih okoli 2500 ameriških vojakov, ki pa so v državi kot svetovalci trenutne oblasti. Leta nasilja so močno spremenila Irak.
Zelo so trpeli in še trpijo Jezidi, ki so bili pogosto tarča muslimanskih skrajnežev, vneli pa so se tudi spopadi med vlado v Bagdadu in kurdsko oblastjo na severu države.
Kljub ogromnim zalogam nafte in zemeljskega plina v državi približno tretjina od 42 milijonov Iračanov živi v revščini, v državi pa vlada velika stopnja brezposelnost. V državi vlada korupcija, sooča pa se tudi s propadajočo infrastrukturo, pomanjkanjem vode in zelo pogostim izpadom električne energije.
Sodelavec Evropskega sveta za mednarodne odnose Hamzeh Haddad je po poročanju portala Euractiv dejal, da je korupcija v državi začela cveteti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Irak pod udarom mednarodnih sankcij. Čeprav je iraški premier Mohamed Šia al Sudani obljubil, da se bo boril proti podkupovanju in korupciji v državi, je Irak še vedno uvrščen na dno lestvice indeksa zaznavanja korupcije, ki ga je pripravila organizacija Transparency International.
Haddad je ob tem zatrdil, da je sicer današnji Irak demokratična država, ki pa potrebuje čas, da dozori.
Mnogi analitiki, ki se ukvarjajo z geopolitičnimi razmerji v svetu, trdijo, da je zaradi ameriške invazije na Irak moč v regiji pridobil predvsem Iran, ki ima velik vpliv tudi v Iraku. Državi sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bili dolgotrajno vojno, čeprav ju vežejo številne kulturne in verske vezi.
Iran se je močno infiltriral v iraško notranjo politiko, saj v iraškem parlamentu prevladujejo proiranske stranke, prav tako je v v vojski več kot 150.00 borcev nekdanje paravojaške sile Hašed al Šabi, ki jo podpira Iran, poroča portal Euractiv.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje