Menu Item
Bosna in Hercegovina, država neverjetne lepote, a hkrati res žalostne in krvave zgodovine. Zdi se, da je res vrelišče za nove in nove spore, a hkrati se v njej skriva vasica, ki bi lahko nosila skrivnost trajnega miru.
Vse pravljice s srečnim koncem bi se začele nekako tako – za visokimi hribi, čez hitro in divjo reko, daleč od glavne ceste in oči radovednih mimoidočih v veliki harmoniji in trajnem miru živijo prebivalci majhne vasi.
Čeprav ta zgodba res zveni kot pravljica, še posebej v Bosni in Hercegovini, državi nenehnih konfliktov, obremenjeni z vojnami in trpljenjem državljanov, gre za resnično vas, ki se imenuje Baljvine. Za tem imenom se skriva zgodba o kraju, ki ne pozna nobenega spora med dvema etničnima skupinama – bosanskimi Srbi in Bošnjaki. Ne gre le za to, da se niso sprli v zadnji vojni, ampak njihovo prijateljstvo sega daleč v preteklost.
Knjige tistim, ki jih preučujejo, niso ponudile odgovorov na vprašanja o spopadih v 19. stoletju. Šefko Čaušević, eden najstarejših prebivalcev vasi Baljvine, je za N1 Sarajevo dejal, da so domačini zagotovo imeli srečo. Vojska je namreč šla skozi vas, a prelivanja krvi ni bilo. V drugi svetovni vojni so Bošnjaki ščitili Srbe, ko so prišli ustaši, Srbi pa Bošnjake, ko so prišli četniki. V zadnji vojni, pove, so imeli srečo, da so v vas prišli večinoma vojaški policisti, ki jim niso želeli škoditi.
Baljvine se sicer delijo z geografskim imenom, na Donje in Gornje. V enem delu živijo Bošnjaki, v drugem Srbi. Kot pripoveduje Čaušević so spori sicer bili, a prepirali so se zgolj Srbi s Srbi in Bošnjaki z Bošnjaki.
“Včasih so ljudje skrbeli za svojo čast. Tega danes ni veliko, obraz se zlahka izgubi. Zato moraš skrbeti za to, kar imaš. Naj me raje sosed žali in prizadene kot pa Srb. Še posebej po tej vojni. To takoj postane nacionalni spor. Tako je bilo tudi pred vojno. Tukaj smo se vsi držali tega,” je povedal.
Dela prost dan imajo ob četrtkih
Vaščani živijo predvsem v hribovitih predelih, ki niso tako primerna za kmetijsko obdelovanje, zato skupaj obdelujejo žitnico, ki povezuje Gornje in Donje Baljvine. Tudi pri tem so si enotni, ne glede na to, ali so Srbi ali Bošnjaki. Zanimivo pa je, da ob četrtkih ni nikogar na polju, saj je takrat v Baljvinah dela prost dan. In to je zaobljuba, ki jo spoštujejo tako Srbi kot Bošnjaki. Verjamejo, da bo delo na polju ob četrtkih v vas prineslo nevihte.
Kljub pozitivnemu zgledu, ki ga predstavlja ta vas, njeni prebivalci še danes živijo brez pitne vode. Za živinorejo uporabljajo zbrano deževnico. “Luži stoječe vode smo sami izkopali. Ko dežuje, se napolnijo. Ko dežuje, je tukaj lepo, zraven hiše imam tudi bazen, uporabljam deževnico. Vsa vas jo. Niti enega ledvičnega bolnika nimamo, nihče ni šel na dializo. Vsi pravijo, da deževnica ni dobra, sam pa menim, da je,” pripoveduje vaščan Miroslav Tešanović o še eni nenavadnosti v Baljvinah.
V vasi stojita dva verska objekta, za katera bi lahko rekli, da sta spomenika miru. Cerkev in džamija v zadnji vojni nista bili porušeni, o sožitju pa govori dejstvo, da je zemljišče za gradnjo cerkve v Baljvinah podarila islamska skupnost. Čeprav iz te vasi, tako kot iz vsake vasi v Bosni in Hercegovini, mladi odhajajo, jih je še nekaj ostalo. Povprečje izboljšuje tudi mladi hodža. 26-letni efendija je v Baljvine prišel pred dvema letoma in pol.
“Prav to, da ima človek rad svoje in spoštuje tuje ter drugim rad pomaga, ve o drugih to, kar mora vedeti, je odgovor, zakaj so v Baljvinah še danes takšne razmere. Že to, da se ljudje niso odpovedali svoji veri in svojemu narodu. V tej vasi ljudje propagirajo pravoslavje in islam. Torej tisti, ki so muslimani, živijo islam. Kdor je pravoslavec, živi pravoslavje,” pravi efendija, ki poskuša najti odgovor na vprašanje o receptu za trajni mir.
Se tam skriva recept za trajni mir?
Ta pojav ni pritegnil le pozornosti medijev, ampak tudi strokovne javnosti. Harmonijo v vasi raziskujejo tudi profesorji iz Slovenije. Ekipo vodi dr. Rok Zupančič, ki se osredotoča na izgradnjo miru v postkonfliktnih družbah. Za Baljvine je izvedel iz medijev, njegov cilj pa je ugotoviti, kateri dejavniki lahko naredijo kraj miren in kakšen je njegov recept za trajni mir.
“Menim, da so vaščani nezavedno razvili nenapisani dogovor, da obstajajo nekateri tabuji in meje, ki se jih ne prestopa, in tudi nekatere teme, o katerih se ne govori. Vendar to ni nič nenavadnega – vse skupnosti, tudi naše družine, imajo določena nenapisana pravila, kaj je dovoljeno in čemu se je treba izogibati,” pravi profesor Zupančič, ki ugotavlja absurdnost, da so v državi nenehnih konfliktov, kjer poskušajo najti recept za sožitje, Baljvine povsem spregledane.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje