Menu Item
Ostre besede med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim konec februarja so bile za čezatlantsko zavezništvo kot strela z jasnega, ki je v Evropi razblinila dolgotrajne iluzije o tem, ali bo Evropi ameriški bratranec stal ob strani v boju proti ruski agresiji. Na mizi so tako vojaške politike, ki bi bile še pred nekaj tedni nepredstavljive, v analizi piše CNN.
Kot v svoji analizi piše CNN, je zgrožena (in morda tudi prestrašena) Evropa končno spoznala, da mora v dobi ameriškega predsednika Donalda Trumpa razmišljati o samoobrambi.
“To je tako, kot da bi v Beli hiši Roosevelt sprejel Churchilla in ga začel ustrahovati,” je za CNN besedni dvoboj med ameriškim in ukrajinskim predsednikom opisal evropski poslanec Raphaël Glucksmann.
V mesecu, ko je ameriški obrambni minister Pete Hegseth v skupinskem klepetu s člani administracije (v katerem je bil po pomoti tudi novinar časopisa The Atlantic) Evropo označil za “patetično”, je stara celina razbila desetletja stare tabuje o obrambi. Na mizi so politike, ki bi bile še pred nekaj tedni nepredstavljive, piše CNN.
Največja sprememba se je zgodila v Nemčiji, največjem evropskem gospodarstvu. Prihodnji kancler Friedrich Merz se je odločil, da je nastopil pravi trenutek, da Nemčija začne več vlagati v svojo vojsko. Nemčija je sprejela pomembno reformo o sprostitvi dolžniške zavore, s katero je sprostila več milijard evrov sredstev. Po enem od modelov, ki ga je posredovala CNN, bi lahko v desetletnem obdobju, če bi Nemčija za namen krepitve vojske porabila 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), ta sredstva znašala okoli 600 milijard evrov.
“To je v Evropi prelomnica, saj je bila Nemčija pri obrambi v zaostanku, zlasti med velikimi državami,” je za CNN povedal Piotr Buras, analitik in vodja varšavske pisarne Evropskega sveta za zunanje odnose. Pravi, da je Nemčija, ki je premagala svojo fobijo pred dolgom, končno ravnala tako, kot da je Evropa res prešla “Zeitenwende” oziroma točka preloma, kot jo je februarja 2022, le tri dni po ruskem napadu na Ukrajino, opisal odhajajoči kancler Olaf Scholz.
Takrat je v odmevnem govoru pred nemškimi poslanci spregovoril o tektonskih spremembah. “Doživljamo prelom v času (nem. Zeitenwende),” je dejal in poudaril, da nič več ne bo tako, kot je bilo. In čeprav je ruska invazija na Ukrajino pretresla Nemčijo, je Nemce po besedah Burasa šele “Trumpov šok prisilil, da so sprejeli to res temeljno odločitev o sprostitvi dolžniške zavore”. “To je prava, prava Zeitenwende,” poudarja.
Neprijetna – in pogosto neizrečena – resnica
V sosednji Franciji je predsednik Emmanuel Macron, ki že dolgo poziva k evropski “strateški neodvisnosti od ZDA”, dejal, da se je pripravljen pogovarjati o jedrskem odvračanju za Evropo. Ob tem je namignil tudi, da bi Francija lahko pomagala pri zaščiti drugih držav članic EU pred varnostnimi grožnjami, ki jih predstavlja Rusija.
Macron je to povedal v začetku marca, po tem ko je Friedrich Merz pozival k razpravi o delitvi jedrskega orožja Francije in Velike Britanije, ki sta edini jedrski sili zahodne Evrope. Poljski premier Donald Tusk je idejo pozdravil in dejal, da bi bila Poljska bolj varna, če bi imela svoj jedrski arzenal.
Poljska se je sicer tako kot baltske države Estonija, Litva in Latvija, ki mejijo na Rusijo, zavzela za odstop od Ottawske pogodbe, ki prepoveduje uporabo, kopičenje zalog, proizvodnjo in prenos protipehotnih min. Ottawska pogodba iz leta 1997 je dolgo veljala za ključni mejnik pri preprečevanju množičnega vojskovanja. Litva je že napovedala nakup 85.000 protipehotnih min, Poljska jih namerava doma izdelati milijon.
Litva je ta mesec odstopila tudi od konvencije o kasetnem strelivu iz leta 2008 in tako postala prva podpisnica, ki je to storila.
Na staro celino se vrača tudi vojaško naborništvo. Danska je v okviru krepitve oboroženih sil z letom 2026 uvedla obvezno služenje vojaškega roka tudi za ženske in znižala zdravstvene zahteve za nekatere položaje v vojski. Tudi Poljska je napovedala, da bo moral vsak odrasel moški opraviti vojaško usposabljanje.
Celo države, ki so znane po svoji nevtralni drži, znova razmišljajo o svojih stališčih. Med razpravami o tem, kako ohraniti mir v Ukrajini v primeru dogovora, je irska vlada predlagala zakonodajo, ki bi omogočila napotitev vojakov v Ukrajino brez odobritve Združenih narodov. S tem bi se po poročanju CC izognila morebitnemu ruskemu (ali ameriškemu) vetu.
CNN v svoji analizi piše, da v Evropi že dolgo velja neprijetna – in pogosto neizrečena – resnica, da je bila njena zaščita pred invazijo na koncu odvisna od ameriške konjenice, ki je jezdila čez obzorje. Ta podpora ni več tako zanesljiva. Vprašanje ni več le, kdo se bo boril, temveč tudi, kdo bo zagotovil orožje.
Evropska enotnost?
Čeprav se zdi, da je Evropa razumela sporočilo, je prezgodaj govoriti o enotnosti, piše CNN. Ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen predstavila načrt za povečanje izdatkov za obrambo, imenovan “ReArm Europe”, sta se Španija in Italija uprli. Načrt se je nato preimenoval v Pripravljenost 2030.
Preimenovanje po poročanju CNN kaže na razmejitveno črto v Evropi, piše CNN. Bolj, kot je država od Rusije oddaljena, manj verjetno je, da bo dala prednost orožju.
Italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni je izključila možnost, da bi v okviru evropskega kontingenta poslala italijanske vojake, ki bi v primeru pogajalske rešitve ohranjali mir v Ukrajini, kar je še eno ključno vprašanje, glede katerega je Evropa razdeljena.
Španski premier Pedro Sanchez je dejal, da “Rusija ni naša grožnja, ki bi pripeljala svoje vojake čez Pireneje”. Bruselj je pozval, naj “upošteva, da so izzivi, s katerimi se soočamo v južni soseščini, nekoliko drugačni od tistih, s katerimi se sooča vzhodno krilo”.
Gabrielius Landsbergis, nekdanji zunanji minister v Litvi, je za CNN povedal, da so ga španske izjave razburile in da si je ob nedavnem potovanju v Kijev, kjer večino noči tulijo sirene, zlahka predstavljal, da se bodo podobni prizori v prihodnosti zgodili tudi v Vilni. “Bolj, ko greš proti zahodu, težje si je predstavljati kaj takega. Vse težave, vse odločitve so relativne,” je dejal Landsbergis.
Čeprav bi ta geografska razdvojenost lahko poglobila delitve, Piotr Buras, analitik in vodja varšavske pisarne Evropskega sveta za zunanje odnose, pravi, da bo popolna evropska enotnost vedno iluzija.
“Resnično je pomembno, kaj počnejo ključne države,” je dejal in opozoril na Nemčijo, Francijo, Združeno kraljestvo in Poljsko. “Želim biti previdno optimističen, vendar mislim, da smo zdaj na pravi poti.” Na vprašanje, ali si bomo marec 2025 zapomnili kot mesec, ko se je Evropa prebudila, je Buras odgovoril: “Da, zbudili smo se, zdaj pa se je treba obleči.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje