Analiza CNN: Trumpova vojna proti Iranu se lahko tudi katastrofalno izjalovi

Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je v ponedeljek na prvi novinarski konferenci od začetka operacije Epski bes nastopil z značilno zmagoslavno retoriko, kakršna pogosto spremlja silovite začetke ameriških vojn. Obljubil je zmago nad Iranom. "To bomo končali pod pogoji ‘Najprej Amerika’, ki jih bo določil predsednik Donald Trump. Nihče drug," je dejal v Pentagonu.

Njegove besede so usodno spomnile na izjavo iz leta 2001. "Ta konflikt se je začel po časovnici in pod pogoji drugih, končal pa se bo na način in ob uri, ki ju bomo izbrali mi," je po napadih 11. septembra 2001 narodu dejal predsednik George W. Bush. Kmalu zatem je ZDA popeljal v vojne, ki so trajale skoraj dve desetletji.

Odmevi zgodovine bodo le še okrepili strahove, da ta administracija pozablja krvave lekcije nedavne preteklosti. Razsežnost tveganja, ki ga je Donald Trump prevzel z vstopom v vojno na strani Izraela – konflikt, ki je že terjal življenje iranskega vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja –, se najbolje kaže v širini mogočih razpletov.

Tveganje je, da bi konflikt, utemeljen na vprašljivih razlogih, sprožil nov kaos na Bližnjem vzhodu, zahteval tisoče civilnih žrtev in v prihodnjih letih spodbudil nove teroristične napade na Američane. Obstaja pa tudi drugačen scenarij za predsednika, ki si je drznil napasti Iran, česar si njegovi predhodniki niso upali.

Lahko bi dosegel strateško zmago, če bi mu uspelo nevtralizirati regionalno grožnjo, ki jo že skoraj pet desetletij predstavlja zapriseženi ameriški sovražnik, ter hkrati spodbuditi več svobode v Iranu.

"Vojna, ki jo je sprožil Trump, je neupravičena in nezakonita. To pa še ne pomeni nujno, da bo neuspešna," je na konferenčnem klicu Sveta za zunanje odnose dejal zgodovinar in strokovnjak za zunanjo politiko Max Boot, ki je ob tem ameriškemu predsedniku očital napuh.

ZDA napovedujejo zaostritev

Na četrti dan spopadov ZDA in Izrael medtem napovedujejo stopnjevanje napadov na Iran. Preostalo vodstvo v Teheranu pa je na drugi strani odločeno, da bo podžgalo regionalni kaos.

Možni so trije splošni razpleti:

Najbolj optimističen scenarij predvideva, da bi lahko večdnevni zračni napadi na ključne vzvode iranskega represivnega aparata sprožili ljudsko vstajo. Nov Iran bi lahko preoblikoval Bližnji vzhod.

Bolj neurejena in verjetnejša možnost je, da bi preživeli iranski voditelji vzpostavili nov režim. Ameriška operacija bi lahko kljub temu uspela, če bi trajno oslabila jedrske, raketne in vojaške zmogljivosti, zaradi katerih Iran predstavlja regionalno grožnjo. Takšen izid bi bil za Izrael morda sprejemljiv, vendar bi lahko v prihodnje vodil do novih vojn, katerih cilj bi bil preprečiti, da bi nov režim obnovil svoje zmogljivosti.

Najslabši scenarij je "libijski" razplet – oblastna praznina v državi, razdejani po letih avtoritarizma. Izbruhnili bi lahko spopadi med frakcijami ali celo državljanska vojna, ki bi sprožila begunsko krizo, iranske zaloge urana pa bi postale dosegljive za skrajne skupine.

Kje bi se lahko zalomilo?

Če je ameriška javnost zmedena glede tega, kaj jo čaka, to dejstvo ni presenetljivo. Trumpova administracija je namreč večkrat spreminjala utemeljitev za vojno. Predsednik je kot cilj napada navajal spremembo režima in svobodo za iransko ljudstvo. Obljubil je uničenje jedrskega programa, za katerega je po junijskih napadih na jedrske objekte v Natanzu, Isfahanu in Fordovu trdil, da ga je "izbrisal z obličja zemlje".

Obrambni minister Hegseth je v ponedeljek poudarjal potrebo po maščevanju za Američane, ubite v iranskih terorističnih napadih ali v napadih milic, ki jih podpira Iran, med ameriško okupacijo Iraka. Državni sekretar Marco Rubio pa je trdil, da so ZDA sprožile preventivne napade, ker je Izrael načrtoval ofenzivo na Iran, ameriške enote v regiji pa bi se sicer soočile s povračilnimi ukrepi.

Če ta meglena argumentacija odraža administracijo, ki niti sama ne ve, zakaj je šla v vojno, bi bila lahko kampanja že v težavah. "Pravzaprav ni jasne strategije. Od predsednika moramo slišati, kaj želi doseči," je za CNN dejala demokratska senatorka Jeanne Shaheen. "To je priložnost za prelomnico na Bližnjem vzhodu, če bomo uspešni. Vendar ni jasno, kako se bo to razpletlo."

Toda za Trumpa je nenatančnost značilnost, ne anomalija. Z ohranjanjem nejasnih ciljev vojne si pušča politični prostor, da zmago razglasi, ko se mu bo to zdelo primerno. Zdi se tudi, da se je iz Iraka in Afganistana naučil vsaj ene lekcije: obsežne kopenske vojne se lahko hitro spremenijo v dolgotrajno izčrpavanje brez jasnega izhoda.

Težko pa si je predstavljati, da bi zgolj zračni napadi sprožili padec režima in rojstvo stabilne države naslednice. Čeprav je Trump v ponedeljek trdil, da se konflikta "ne bo naveličal", nekateri kritiki dvomijo o njegovi vztrajnosti, če bi režim preživel. Zdi se tudi, da predsednik zožuje svoje vojne cilje.

V ponedeljek je namreč dejal, da je načrt uničiti iransko mornarico, raketne programe in prihodnje jedrske ambicije. Tako on kot Hegseth sta hkrati, kot kaže, že pripravljala teren za izgovor, če bi se režim znova utrdil, saj sta namignila, da bi bili Iranci sami krivi, če ne bi izkoristili svoje priložnosti. "Mislim, da je bilo predsednikovo sporočilo iranskemu ljudstvu jasno. To je vaš trenutek," je dejal ameriški obrambni minister.

Nekateri analitiki vlečejo vzporednice s Trumpovo strategijo zamenjave režima v Venezueli, kjer je po obsežni in skrbno načrtovani januarski vojaški operaciji, v kateri so predsednika Nicolása Madura odpeljali na sojenje v New York, kot začasna voditeljica nastopila Delcy Rodríguez, in začela sodelovati z Washingtonom.

A Washington že desetletja neuspešno išče zmerne iranske sogovornike, s katerimi bi lahko sodeloval. Po atentatu na ajatolo Hameneja se zdi, da je še manj spodbud za pojav takšnih osebnosti. Kljub temu bi lahko ameriški vojaški uspeh, tudi brez širšega političnega preobrata, vsaj delno povečal varnost v regiji.

"Mislim, da bo iz te vojne nedvoumno izšel močno spremenjen režim, tudi če bo obstal," je ocenil Elliott Abrams, višji sodelavec Sveta za zunanje odnose in nekdanji visoki uradnik za zunanjo politiko v Bushevi administraciji. "Ne bo vrhovnega voditelja, ki bi bil resnično vrhoven na način, kot sta bila ajatola Ruhola Homeini in Ali Hamenej," je dejal Abrams.

"Nadaljeval je, da bo to država, ki bo v veliki meri ostala brez zmožnosti uporabe sile. Mislim, da do takrat, ko bo to končano, četudi bo trajalo le še teden dni, sploh ne bodo imeli več jedrskega programa. Najverjetneje bodo ostali brez raketnih izstrelitvenih sistemov, morda celo brez raket. Ne bodo imeli mornarice."

Razorožen Iran bi imel tudi širše geopolitične posledice. Rusijo in Kitajsko bi prikrajšal za tretjo članico njihove protizahodne osi. Prav tako bi lahko upočasnil dotok brezpilotnih letalnikov in raket v ruske vojaške operacije v Ukrajini.

Kje se lahko vse skupaj še bolj zaplete?

Kljub temu že samo oblikovanje optimističnih scenarijev za Iran spregleda prekletstvo, ki spremlja ameriško zunanjo politiko po drugi svetovni vojni. Kar se Zahodnemu krilu Bele hiše zdi logično in celo verjetno, se lahko ob soočenju z realnostjo Bližnjega vzhoda hitro razblini.

Washington si je izmislil nešteto novih strategij, da bi vendarle zmagal v vojni v Afganistanu, ter okrepitve vojaških sil za zatiranje upora v Iraku, a so se ZDA iz obeh vojn umaknile kot poraženke. Ironično je, da je Trump na ta neuspeh opozoril že med svojim prvim uradnim obiskom v drugem mandatu, v Savdski Arabiji. "Tako imenovani graditelji držav so uničili precej več držav, kot so jih zgradili. Intervencionisti pa so posredovali v zapletenih družbah, ki jih niti sami niso razumeli," je dejal predsednik.

Toda Trump je morda kriv drugačnega nerazumevanja.

Čeprav je kazalo, da napreduje pri sklepanju jedrskega dogovora s Teheranom, Hameneju ni ponudil dostojnega izhoda, temveč je zahteval popolno kapitulacijo. Hkrati je v pogajanja vložil toliko lastnega ugleda, da si je pustil le malo manevrskega prostora: bodisi uveljaviti svoje rdeče črte bodisi tvegati izgubo verodostojnosti na svetovnem prizorišču.

Trump je v ponedeljek v pogovoru za CNN z novinarjem Jakom Tapperjem dejal, da ZDA zdaj nameravajo pomagati protestnikom pri vstaji. Ob tem pa je dodal: "Za zdaj želimo, da ostanejo v zaprtih prostorih. Zunaj ni varno." A možnosti za zlom režima v represivni državi, ki sega v vsak kotiček iranske družbe, se zdijo malo verjetne. Tudi če bi bombardiranje resno oslabilo varnostne sile Islamske republike, bi te še vedno prekosile nasprotnike režima, ki nimajo organiziranega vodstva.

Hamenejeva mučeniška smrt bi lahko njegove privržence naredila še bolj neusmiljene od tistih, ki so med zadnjo vstajo proti teokraciji decembra in januarja ubili na tisoče protestnikov. Vedno je težko napovedati, kdaj bodo totalitarni režimi padli. Toda dlje ko se režim oklepa, manjše so možnosti za politično preobrazbo.

"Z iranske perspektive se je strategija spremenila," je dejal Trita Parsi, soustanovitelj Quincyjevega inštituta za odgovorno državno politiko. "Njihov izračun oziroma merilo uspeha ni nujno zmaga v vojni. Dovolj je, da se čim bolj približajo uničenju Trumpovega predsedniškega mandata, preden sami izgubijo vojno."

Dolgotrajnejša ameriška vpletenost v Iranu (četudi ameriški uradniki napovedujejo tedne, ne mesecev delovanja) bi na predsednika ustvarila silovit politični pritisk, saj v letu vmesnih volitev potrebuje hitro zmago.

Nova anketa CNN, objavljena v ponedeljek, kaže, da skoraj šest od desetih Američanov ne podpira vojaškega posredovanja v Iranu. Čeprav ga večina republikancev za zdaj podpira, bi se to lahko spremenilo ob morebitnih gospodarskih posledicah, denimo ob naftnih šokih in novi inflaciji. Predsednikova odločitev, da ne zaprosi za kongresno odobritev konflikta, in pomanjkanje jasne razlage za spopad, bi se mu lahko še maščevala.

Sodobna ameriška zgodovina kaže, da se vojne ne lomijo le na tujih bojiščih, temveč tudi v javnem mnenju doma. In kljub zagotovilom obrambnega ministra Peta Hegsetha danes nihče ne more z gotovostjo vedeti, kako se bo ta vojna končala.

**Avtor: Stephen Collinson/CNN