Menu Item
Avstrija se pripravlja na najbolj dramatičen premik v desno. Svobodnjaška stranka, ki jo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil nekdanji general SS, že več kot leto dni uživa udobno vodstvo v anketah, njen zdajšnji predsednik, Herbert Kickl, pa brez dlake na jeziku ponavlja, da bo Avstrijo po vzoru Madžarske spremenil v trdnjavo in branik pred nezaželenimi tujci.
V resnici marsikomu v Avstriji ni več do smeha, ko gre za vodjo desničarske FPÖ. Svobodnjaki namreč v raziskavah javnega mnenja z desetimi odstotnimi točkami prednosti vodijo pred vladajočimi konservativci iz vrst ljudske stranke (ÖVP) in opozicijskimi socialdemokrati (SPÖ).
Po lanskih volilnih uspehih na lokalni ravni na Solnograškem in v Spodnji Avstriji, ki so FPÖ zagotovili sodelovanje v še dveh deželnih vladah, je svobodnjaška stranka letos tik pred tem, da podoben scenarij ponovi tudi na zvezni ravni. Parlamentarne volitve bodo najverjetneje septembra in prav nič ne kaže, da bi se razmerja, ki jih beležijo trenutne ankete, porušila.
Nehammer in Babler s težavami
Obe tradicionalni, nekdaj veliki stranki, ki avstrijski drugi republiki izmenjaje vladata vse od njene ustanovitve, sta že dolgo ohromljeni zaradi škandalov in notranjih spopadov.
Ljudska stranka od leta 2017, od niza zmag pod vodstvom Sebastiana Kurza, vodi vlado. Zaseda mesto kanclerja, predsednika parlamenta, sodeluje v sedmih od devetih deželnih vlad, ima šest od devetih deželnih glavarjev in dve tretjini od 2093 županov. A od predčasnih volitev pred štirimi leti v javnomnenjskih raziskavah izgublja tla pod nogami. S prvega mesta in rekordne 37-odstotne podpore je padla na tretje z 20-odstotno podporo volivcev.
Karl Nehammer preživlja težke čase. Tako imenovanega bonusa, ki ga prinaša mesto kanclerja, ni razvil. Minorne vladne teme, kot sta zapis pravice do gotovine v ustavo, pa enotna slovnična pravila, ko gre za zapisovanje spolov, so prepogosto zapolnile medijski prostor. Ob večmesečni, celo dvoštevilčni inflaciji ter vsesplošni draginji kanclerjeve tehnokratske izjave “Delamo po vladnem programu” avstrijskih volivcev preprosto ne navdušujejo.
Nič bolje ne gre socialdemokratom. Začetna evforija okoli novega vodje stranke Andreasa Bablerja je splahnela, stranka je razdeljena kot že dolgo ne, enotnosti o dveh najpomembnejših državnih temah, gospodarskem razvoju in migracijski politiki ni. Rdeči veljaki, kot je dunajski župan in deželni glavar Michael Ludwig, puščajo Bablerja, da se muči po svoje, ko s svojimi govori nagovarja zgolj lastno bazo volivcev in zapira levi blok, volivcev z drugih strank pa ne privablja.
Kickl, Haiderjev učenec, boljši od učitelja
Vodja Svobodnjakov, Herbert Kickl, ki je bil dolga leta v senci svojih precej bolj karizmatičnih predhodnikov, Jörga Haiderja in Heinz-Christiana Stracheja, ima od tega seveda koristi. Po Haiderju, ki je pijan umrl v prometni nesreči leta 2008, in Stracheju, ki je padel v videopast na Ibizi in se med pitjem vodke dogovarjal z lažno nečakinjo ruskega oligarha, je zdaj, kot kaže prišel njegov čas.
Kazalo je že, da bo afera Ibiza stranko Svobodnjakov izbrisala z zemljevida ključnih avstrijskih političnih akterjev, a se to ni zgodilo. Vrgli so jo iz vlade, na predčasnih parlamentarnih volitvah je doživela hud poraz. Nato je nastopila pandemija koronavirusa. To je bila za Kickla točka preloma. Skupaj z desničarskimi skrajneži se je mobiliziral proti nošenju mask, obveznemu cepljenju in zapiranju države. Njegove parole proti koronskim ukrepom je precejšnji del avstrijske javnosti sprejel za svoje, vladne politike je označil za lažnive in zahrbtne lemurje, podpora stranki je začela rasti.
Čeprav je čas protikoronskih demonstracij že davno mimo, Kickl še zdaj skorajda nima govora, kjer ne bi omenjal korone. Od vlade zahteva opravičilo in finančno odškodnino.
Kot pravega političnega nasprotnika ga dolgo časa nihče ni jemal resno. Danes 55-letni Korošec je veljal za drugokategornika. To je nekoč priznal tudi sam: “Če je stranka ladja, potem sem raje v strojnici kot na večerji s kapitanom”. Njegova politična kariera se je začela pred več kot dvema desetletjema. Potem ko je opustil študij filozofije, se je pridružil Jörgu Haiderju – menda z besedami: “Ničesar ne znam, a se lahko vsega naučim.” Med zimskimi avdiencami je moral, tako trdi celo Kickl sam, Haiderju vedno priskrbeti čaj, ogret na ravno pravšnjo temperaturo. Kmalu je postal njegov pisec govorov in tako pomembno odgovoren za antisemitske in rasistične izpade nekdanjega desničarskega populista. Podobno je bilo v nadaljevanju. Strachejeva ponavljajoča se skovanka, “Dom namesto islama” (Daham statt Islam) je bila pravzaprav Kicklova ideja.
Orban kot vzornik
Če bo Kickl še letos postal šef vlade, si želi za vzornika madžarskega avtokrata. “Posnemajmo Orbana”, je lani hromel v govoru svojim privržencem. Njuna najtesnejša stična točka so migranti. “Če bi vse države ravnale kot Madžarska, bi Evropa kmalu izgubila svojo privlačnost kot zatočišče”, je neposreden Kickl. Vodja FPÖ sanja o “trdnjavi Avstriji”, v kateri, tako kot na Madžarskem, ne bo prostora za nove priseljence ali begunce. Kako bi ob tem rešil turizem in zdravstveno oskrbo, panogi, ki sta že zdaj odvisni od priseljeniškega kadra in zaradi pomanjkanja delovne sile potisnjena na rob propada, (še) ni pojasnil.
Že kot notranji minister v prvi Kurzevi vladi je nakazal, kam bi lahko šla pot njegovega “kanclerovanja”. Januarja 2019 je v intervjuju za ORF razpravljal o policijski uri za prosilce za azil in o hitri deportaciji beguncev, ki so storili kazniva dejanja, še preden bi bili pravnomočno obsojeni. Da so takšne ideje v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zanj ne predstavlja težave. “Država si ne sme dovoliti, da jo priseljenci ovijajo okoli prsta” – je še ena v nizu njegovih protimigrantskih krilatic.
Kickl – ideolog trde desnice, obljublja, da bo zaustavil vstop Ukrajine v Evropsko unijo in pometel s sankcijami zoper Rusijo. Obljublja, da bo zaustavil Bruseljske evrokrate in njihove privržence v Avstriji. Oklestil bi javno radiotelevizijo ORF, kjer se voditelji satiričnih oddaj norčujejo iz njega. Po Orbanu bi se zgledoval tudi ko gre za družinsko politiko. Ne skriva, da so mu blizu orbanovski “hobofobni” prijemi. Zeleno tranzicijo opisuje kot ekokomunizem, trenutno vladajoče strukture pa kot samooklicano elito in globoko državo.
Novi mediji in vzporedna realnost
Za širjenje svojih idej Svobodnjaki porabijo razmeroma veliko denarja. Na primer: za 315 objav Herberta Kickla na družbenih omrežjih Facebook in Instagram so v FPÖ v zadnjih mesecih odšteli slabih 50 tisoč evrov – več kot katerakoli druga stranka v Avstriji. Kicklu samo na Facebooku sledi 275.000 simpatizerjev, petkrat več kot kanclerju Nehammerju. Dobrih 31.000 ljudi je naročenih na Kicklova Telegram obvestila. Med ključne stebre brezplačnega komuniciranja z volilci sodi FPÖ TV na spletni formi YouTube z več kot 200.000 naročniki, še pred sedmimi leti jih je bilo zgolj 14.000. Njen snovalec je bil pred 12 leti prav Kickl.
Poleg lastnih kanalov FPÖ veliko vlaga v tako imenovane alternativne medije, spletne portale, kot sta Info Direkt in AUF1, ki so blizu stranki. Njen generalni sekretar Christian Hafenecker je konec leta 2020 na predavanju članom Alternative za Nemčijo (AfD) odkrito spregovoril o tem, kako pomembni so ti kanali za FPÖ: “V tradicionalnih medijih ste odvisni od novinarjev, z novimi mediji imamo konstruktiven pristop. To pomeni, da imamo z njihovimi uredniki redne sestanke in ta sistem je institucionaliziran.”
Jakob-Moritz Eberl, raziskovalec medijev na Univerzi na Dunaju, pravi, da gre za ustvarjanje vzporedne resničnosti za podpornike in simpatizerje stranke. “FPÖ s svojimi vzporednimi mediji mobilizira in ohranja vznemirjenje. Zato je tudi vzor nemški AfD.”
Od Spodnje Avstrije do vladne palače
Nekdanja notranja ministrica Johanna Mikl-Leitner, ki že sedem let kot deželna glavarka vlada Spodnji Avstriji, je lani pogovore za sestavo nove deželne vlade najprej začela s socialdemokrati (SPÖ), a vladajočo garnituro na koncu sestavila s Svobodnjaki. “Ni skrivnost, da tega sodelovanja nisem iskala,” je sprva hitela s pojasnili medijem, a po nekaj mesecih dodala, “da s FPÖ sodeluje profesionalno in brez trenj”.
Prav Spodnja Avstrija bi lahko bila model za bodočo vlado na zvezni ravni.
Ni nepomembno, da koalicijsko sodelovanje na strani Svobodnjakov v Spodnji Avstriji koordinira Reinhard Teufel. Pred tem je bil najpomembnejši sodelavec Herberta Kickla. Vodil je njegov kabinet na ministrstvu za notranje zadeve in kasneje v poslanskem klubu FPÖ. V Spodnji Avstriji se nič ni zgodilo brez Kickla, svarijo analitiki, tamkajšnja koalicija z ljudsko stranko ni pojav, ki s Kicklom nima nič, kot sicer javno radi pojasnjujejo v ljudski stranki. In če komu, je Kicklu še kako pomembno, da vlada v Spodnji Avstriji deluje. Kot rečeno – Svobodnjakom služi kot dokaz, kako bo stranka sposobna (koalicijsko) vladati tudi državi.
Kdo ali kaj lahko ustavi Kickla?
Prepričljivo zmago na letošnjih parlamentarnih volitvah bi lahko Kicklu preprečile težave znotraj stranke ali višja sila, sodelovanje v vladi pa le zunanji dejavnik.
To je spisek najpomembnejših.
Najprej so tu tihi nasprotniki v lastnih vrstah – tisti, ki so sprva bili mnenja, da Kicklova radikalna in neizprosna retorika ne bo zmagala na volitvah, zdaj pa se pritožujejo, da bo vodja stranke s svojim konfrontacijskim slogom Svobodnjakom zapravil kanclersko pozicijo. Ni jih veliko. Njihove kritike vodstvo stranke za zdaj (uspešno) zadržuje.
Drugič, mešetarjenje s strankarskim denarjem. Državno tožilstvo na Dunaju prejšnjega vodjo Svobodnjakov preiskuje že več kot štiri leta, kar vodi k stalni negativni konotaciji v medijih. Ob aferi Ibiza je Strache osumljen, da je svoje zasebno življenje več kot desetletje v veliki meri financiral s strankarskim denarjem. Skupaj s skupino članov dunajske FPÖ naj bi namreč zasebne račune s fiktivnimi potrdili prikazovali kot poslovne stroške stranke. V tožilskih spisih se omenja tudi Harald Vilimsky, ki bo na letošnjih evropskih volitvah že tretjič zapored glavni kandidat Svobodnjakov. Za zdaj vsi obtožbe odločno zanikajo.
Podobna je zgodba štajerske frakcije FPÖ, kjer naj bi se v zasebne žepe članov stranke prelilo skoraj dva milijona evrov. Med osumljenimi so nekdanji podžupan Gradca Mario Eustacchio, pa nekdanji ter zdajšnji šef graškega deželnega kluba Svobodnjakov Armin Sippel in Mario Kunasek, pred leti tudi minister za obrambo.
Kickl tu meri z dvojnimi vatli. Ko so tožilci pred tremi leti nekdanjega finančnega ministra iz vrst ljudske stranke Gernota Blümela zaradi suma korupcije v igralniški aferi uvrstili na seznam osumljencev, je Kickl terjal njegov odstop s pozivi, da “je potrebna politična morala”. Zdaj, ko tožilstvo preiskuje člane njegove stranke, pravi, da so obtožbe nesmiselne. Je pa iz stranke izključil graško mestno svetnico Claudio Schönbacher, ki se je v aferi postavila na stran žvižgačev.
Ob tem so morda še bolj pomembna naslednja dejstva. Kriminalisti so v hišni preiskavi dolgoletnega funkcionarja graške FPÖ Rolanda Lohra našli nekaj, česar prvotno niso iskali. Namreč, 2.587 digitalnih dokumentov z očitno nacionalsocialistično vsebino. Od Hitlerjeve knjige Moj boj, propagandne publikacije Nemško dekle (Das Deutsche Mädel), do Bojnih dokumentov najvišjega vodstva Hitlerjeve paravojaške organizacije SA (Sturmabteilung). Državno tožilstvo zaradi suma kršitve protinacistične zakonodaje že pripravlja obtožnico. Ključno je seveda vprašanje, zakaj je Lohr te spise zbiral. V zagovor je povedal, da za datoteke na njegovem računalniku ni vedel, kot tudi ne, kako so tja prišle.
Vzporednico z nacisti analitiki vidijo še v nečem. Kickl, ki se distancira od elit, zase pravi, da bo ljudski kancler. Neologizem nacionalsocialistov, ki so tako poimenovali tudi Adolfa Hitlerja. Kickl primerjave z nacisti vseskozi zavrača. Hkrati se ne distancira do identitarnega gibanja. Desničarsko ekstremistično skupino je označil za “projekt, vreden podpore” in “nevladno organizacijo z desnice”. Tajno srečanje predstavnikov Alternative za Nemčijo in znanih desničarskih skrajnežev v Potsdamu v Nemčiji novembra lani, na katerem je o “remigraciji” (množični izselitvi milijonov ljudi iz države) predaval vodja avstrijskih identitarcev, Martin Sellner, je Kickl branil z besedami, da “gre za ustvarjanje pravne podlage za odvzem avstrijskega državljanstva nepriljubljenim in neasimiliranim, a že naturaliziranim prebivalcem Avstrije”. Generalni sekretar Svobodnjakov je Sellnerja označil kot patriota.
Ključno je tudi vprašanje, kako bo predvolilne karte premešal pink ponk parlamentarnih preiskav. Stranke se mobilizirajo ena proti drugi in preiskave zlorabljajo, tako poznavalci, za javno blatenje in nabiranje še zadnjih političnih točk. Na zahtevo ljudske stranke je bila pred kratkim ustanovljena komisija, ki naj bi preiskala pretakanje proračunskega denarja v oglaševalsko agencijo, ki je vodila kampanjo Svobodnjakov. Druga preiskovalna komisija, ustanovljena z glasovi SPÖ in FPÖ, je zadolžena, da razišče zlorabo subvencij v času korone. Tretja komisija naj bi pod drobnogled znova vzela oglaševalsko afero bivšega socialdemokratskega kanclerja Wernerja Faymana.
In nenazadnje – demonstracije proti desnici. Pred dvema tednoma je okrog 80.000 ljudi protestiralo na Dunaju, v Salzburgu in Innsbrucku. “V Avstriji gradimo zid proti rasizmu, ksenofobiji in desničarskemu ekstremizmu, branimo demokracijo,” je bilo slišati iz ust protestnikov. A impulz za pohod na ulice ni vzniknil na domačih tleh. Nezadovoljne Avstrijce je prebudilo šele milijon demonstrantov na ulicah nemških mest.
Anti-Kickl zavezništvo
Bolj kot predvolilni čas in volitve same, bo jeseni napeto povolilno dogajanje. Pred natanko letom dni je predsednik države Alexander Van der Bellen v intervjuju že nakazal, da v primeru volilne zmage svobodnjaške stranke sestave vlade ne bo zaupal Kicklu. Računa na že večkrat preizkušeno formulo velike koalicije socialnih demokratov in ljudske stranke. A tokrat, kot kažejo ankete, še brez tretje stranke (Neos, Zeleni, Pivska stranka) ne bo šlo. Tudi vsebinska razhajanja v njihovih programih so za zdaj še (pre)velika. Primer Nemčije pa kaže, kako nestabilna je lahko koalicijo treh strank, še posebej, ko njihova parlamentarna večina znaša le nekaj sedežev.
Sodelovanje s svobodnjaki za zdaj odklanjajo vse stranke, čeprav v ljudski stranki izključujejo le koalicijo s Kicklom na čelu. A da bi se Kickl po zmagoslavju na volitvah odrekel položaju kanclerja in stopil v ozadje, ni pričakovati. Ponovni vzpon Svobodnjakov in morebitna rekordna zmaga (bo)sta izključno njegova zasluga.
Navsezadnje – Kickl zdaj prvič vodi tudi v neformalni anketi za kanclerja. Če bi lahko Avstrijci šefa vlade izbirali neposredno, bi ga volilo 20 odstotkov volilcev, Nehammerja pa le 16.
Svobodnjaki pričakujejo, da bo anti-Kicklovo zavezništvo zaradi programske nezdružljivosti neuspešno. Takrat bo predsednik države Kicklu težko odrekel ustavno pravico za sestavo vlade. Ali bo Vokakiju, kot so šefa Svobodnjakov poimenovali avstrijski satiriki (okrajšava za ljudski kancler Kickl – Volks Kanzler Kickl), uspel veliki met ali pa bo predsednik morda razpisal celo nove volitve? Te bi zagotovo bile voda na mlin Svobodnjakov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje