Kljub dolgoletnim napovedim, da se bo Beograd spustil do svojih rek, je v resnici slika povsem drugačna. Razgled na reko je – razen v "Beogradu na vodi" – razkošje, ki si ga srbska prestolnica ne more privoščiti. Enako je v predelu mesta, ki se imenuje Dorćol – 25. maj.

Pred leti so Beograjčanom obljubljali, da bo Beograd izkoristil vse prednosti metropole, ki leži ob sotočju dveh rek, kar je privilegij le majhnega števila mest. “Beograd na vodi” je bil spiritus movens zmagovalne kampanje Srbske napredne stranke leta 2012 in celo Socialistična stranka Srbije je na krilih podobnih obljub v devetdesetih letih osvojila oblast (projekt, ki se nikoli ni uresničil – “Europolis – mesto na vodi”).

Poleg “Beograda na vodi”, ki si lahko privošči pogled na reko, je to nedosegljiva želja številnih Beograjčanov – prebivalcev Zemuna, Novega Beograda (težave s savskim nasipom) in Dorćola.

Donavska promenada

Čeprav so v prvi etaži dorćolske promenade posadili veliko sadik, sta druga in tretja zaradi splavov, ki večinoma sploh niso v uporabi in so pravzaprav le zapuščene kovinske konstrukcije, delno ali popolnoma neprehodni.

Nakopičene smeti okoli teh zarjavelih konstrukcij so posebna zgodba in uničujejo naravo, ki so jo Beograjčani prejeli v dar. Del Donavske promenade (preostali dve etaži promenade, ki sta precej porušeni) do predela “Novak” je popolnoma neprehoden, večinoma zaradi konstrukcij splavov, ki sploh niso v uporabi, podobno pa je tudi v delu promenade okoli stolpa Nebojša.

Popolnoma neverjetno je, da si Beograd privošči takšen luksuz, ki si ga ne morejo privoščiti precej lepša in mogočnejša mesta s precej bolj slikovitim okoljem. V Parizu bi govorili o fatamorgani, če bi na poti ob reki Seni proti San Michelu ali San Germainu videli karkoli razen zaljubljenih parov in umetnikov.

Tudi v Rimu ni nič drugače, na primer od Campidoglia do Trastevere. Sprehod po aveniji Lungotevere ob reki Tiberi do mostu Garibaldi vključuje le dva elementa – zelenico in vodo.