Menu Item
Ob razglasitvi volilnih izidov drugega kroga predsedniških volitev je Brazilija (in z njo svet) za trenutek obstala. Bojazen, da dosedanji predsednik, skrajni desničar Jair Bolsonaro, ne bo priznal rezultatov, je bila precejšnja. A tudi po tem, ko je rezultate na svojevrsten način vendarle potrdil, prebivalce največje južnoameriške države spremlja občutek, da se nekaj še utegne zgoditi, je v pogovoru za N1 povedala politologinja dr. Andrea Ribeiro Hoffmann iz Inštituta za mednarodne odnose v Riu de Janeiru. Spregovorila je tudi o ogroženosti demokracije v Braziliji in komentirala, ali je Južno Ameriko ponovno zajela tako imenovana rožnata plima, ter kateri je "veliki test", ki čaka Lulo.
Volitve v Braziliji, največji državi v Južni Ameriki, ki je v regiji tudi daleč največje gospodarstvo, so znova pritegnile pozornost svetovne javnosti. Za vodenje države, kjer je največ, 60 odstotkov amazonskega pragozda – tako imenovanih pljuč sveta –, sta se spopadla dva nekdanja predsednika: skrajni desničar, nekdanji vojaški častnik in dolgoletni poslanec, ki je na volitvah zmagal pred štirimi leti, Jair Bolsonaro, in Luiz Inácio Lula da Silva, politik in sindikalni voditelj ter nekdanji brazilski predsednik, ki je državo vodil med letom 2003 in 2010.
Lula da Silva, eden od ustanoviteljev Delavske stranke (PT), je v drugem krogu volitev, ki so potekale na predzadnji oktobrski dan, zmagal s tesno večino: zbral je 50,9 odstotka glasov, Bolsonaro pa 49,1.
Z dr. Andreo Ribeiro Hoffmann z Inštituta za mednarodne odnose Katoliške univerze v Riu de Janeiru smo po volitvah naslovili nekaj ključnih vprašanj o sedanjosti in prihodnosti močno polarizirane Brazilije.
Od drugega kroga volitev je minil več kot teden dni. Kaj opazujete kot državljanka Brazilije in kaj kot strokovnjakinja?
“Zadnji niz volitev, ki smo jih imeli v Braziliji, je še bolj polariziral javnost. Na zadnjih volitvah [potekale so pred štirimi leti, op. a.], ko je Bolsonaro zmagal, je bil rezultat tesen, a ne tako zelo kot tokrat. Tesno je bilo tudi, ko je pred tem zmagala Dilma Rousseff, ki je bila kasneje odstavljena, kar je spodkopalo stabilnost vlade [za predsednico je bila izvoljena dvakrat, leta 2010 in 2014, odstavljena pa je bila leta 2016, op. a.].
Vendar sta bila oba rezultata zadnjih dveh volitev takoj priznana. Bilo je nekaj protestov, sploh ko je bila izvoljena Rousseff, a nobenih volitev ni spremljal strah, da ne bodo priznane, kot se je zgodilo tokrat. Bolsonaro je, spomnimo, večkrat povedal, da rezultata ne bo upošteval, dvomil je tudi v sistem izvedbe volitev.
V volitve smo tako vstopili ne le polarizirani, temveč tudi z zavedanjem, da trenutni predsednik ne bo upošteval rezultata. Zaradi tega je bila krhkost demokracije bolj izpostavljena. Bolsonaro je nato v prvem krogu izgubil, medtem pa je bilo uspešnih veliko ljudi iz njegove stranke, ki so bili izvoljeni v predstavniški dom, senat, za guvernerje … Njihov uspeh je postal Bolsonarov problem: tako veliko njegovih podpornikov je bilo izvoljenih, da niso bili pripravljeni izpodbijati rezultata volitev.
Po drugem krogu si je Bolsonaro vzel čas, približno dva dneva, preden je spregovoril. A tudi, ko je stopil pred novinarje, ni uporabil besed, ki jih običajno izrečejo poraženci; zmagovalcu ni čestital, pač pa je le sporočil, da so volitve za nami. Po njegovem priznanju rezultatov oziroma gesti, ki jo razumemo kot priznanje, pa še naprej živimo z občutkom, da se nekaj vendarle lahko zgodi. V dneh po volitvah je na ulice odšlo veliko Bolsonarovih podpornikov, ki so, sploh tovornjakarji, blokirali ceste. Nekateri so celo apelirali na vojsko, naj intervenira.
Bolsonaro se je nato še enkrat oglasil in jih pozval, naj umaknejo blokade, češ da se ne bodo posluževali enakih taktik kot levica. Če bi ljudem začelo primanjkovati dobrin – večino transporta v Braziliji poteka po cestah – bi se javno mnenje lahko obrnilo proti Bolsonaru.
Brazilski mediji sicer niso veliko poročali o blokadah, niso jim želeli dati še več pozornosti, ustvarjati občutka, da je situacija resnejša, kot je. Vseeno krožijo posnetki dogajanja na terenu in, kot že rečeno, imamo občutek, da se nekaj dogaja ter nismo povsem prepričani, da se do januarja, ko bo predsednik postal Lula, ne bo zgodilo še kaj. Podporniki skrajne desnice so včasih agresivni; polarizacija pa je prinesla to, da del polovice volilcev, ki so podprli Bolsonara, ni pripravljen sprejeti, da je Brazilija ena država.”
V zadnjem času politični parket Brazilije pomembno sooblikuje tudi posebna veja evangeličanske cerkve – pentekostalisti. “To je novost, ki se je začela dogajati pod Bolsonarom,” je prepletenost verske institucije in politike komentirala dr. Ribeiro Hoffmann. Ne le, da besede pastorjev privabljajo vedno več ljudi, ti širijo tudi neresnice in manipulacije, ki jim ljudje verjamejo bolj kot oblastem, medijem, šolstvu … Pri evangeličanih je tako podporo iskal tudi Lula, ki je med drugim zatrdil, da liberalizacije pravice do splava, ki je v Braziliji zelo omejena, osebno ne podpira.
Lula je pred volitvami v ospredje postavljal problem revščine in deforestacije. Bo zmogel uresničiti obljube?
“Menim, da Luli ne bo uspelo uresničiti vseh obljub, pričakovanja so velika. Verjetno bodo podnebne spremembe prioriteta – kdo bo novi minister za okolje, še ni znano, a verjetno bo to prodorna, močna oseba.
Čeprav bo vlada enotno nastopila v boju zoper podnebne spremembe, pa je pričakovati upor na strani agrarne industrije. Pred Lulo in njegovo koalicijo je zato velik test – bodo predlagali drugačen model razvoja? Izziv je strukturni in je povezan s tem, kako sta Brazilija in Latinska Amerika vključeni v svetovni ekonomski sistem. Izvažamo osnovne produkte, kot so kmetijski proizvodi in rudnine, od tega smo odvisni, in tega ni uspelo spremeniti še nikomur.
Pri tem je pomembno vedeti, da je tveganje Bolsonarove vrnitve večja, če bo Luli spodletelo.”
Levi predsedniki so se v zadnjem času povzpeli na oblast v Argentini (Alberto Fernández), Boliviji (Luis Arce), Čilu (Gabriel Borić), Kolumbiji (Gustavo Petro) … Regija je rožnato plimo levih vlad in politik (ang. pink tide) že doživela po prelomu tisočletja, po koncu avtoritarnih obdobij, ki so jih med drugim zaznamovale neoliberalne ekonomske politike. Je Južno Ameriko zopet preplavila rožnata plima?
“O tem se v zadnjem času brez dvoma razpravlja, prav tako o učinkih, ki bi jih vrnitev levih vlad lahko imela za povezovanje oziroma sodelovanje v regiji.
Skupni imenovalec in združevalec rožnate plime je bila kritika neoliberalizma, tako imenovanega Washingtonskega konsenza, ki je bil implementiran v devetdesetih letih. Takrat izvoljene vlade in prebivalstvo s temi politikami niso bili zadovoljni, neenakosti so se poglabljale – nekateri so zelo obogateli, vzporedno pa se je dogajala ‘favelizacija’, širila so se območja favel, kjer živijo najrevnejši.
Če je prvo rožnato plimo zaznamoval obrat od neoliberalizma, so razmere danes drugačne. Lula, na primer, bo v Braziliji verjetno poskušal razdeliti bogastvo, a bistveno drugačne ekonomske politike ne bo mogel izvajati. Poglejmo primer Borića v Čilu … [tam so volilci na referendumu septembra zavrnili novo, progresivno ustavo, ki bi nadomestila trenutno, ki je nastala v času avtoritarnega voditelja Augusta Pinocheta, op. a.].
Zdaj ni več Huga Cháveza, ne govori se o socializmu za 21. stoletje. Tudi države, ki bdijo nad regijami v razvoju, so kapitalistične, čeravno kapitalistični sistem močno regulirajo. Prav tako je bolj razdeljeno prebivalstvo.
Leve vlade, ki ne glede na vse predstavljajo antipod desnici in konservativizmu v Južni Ameriki, spričo naštetega verjetno ne bodo izvajale odločnejših obratov. Ne vidim projekta, ki bi bil radikalnejši od socialdemokracije oziroma vmešavanja države v sklopu kapitalističnega sistema.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje