Menu Item
Kuga je ena najbolj smrtonosnih bakterijskih okužb v človeški zgodovini. Bolezen, ki je bila v srednjem veku znana tudi pod imenom črna smrt, je takrat samo v Evropi povzročila približno 50 milijonov smrti. In čeprav ne bi mislili, se posamezni primeri okužbe s kugo pojavljajo še danes. Zakaj bolezen ni bila izkoreninjena in kako se lahko okužimo?
Kuga je bila prvič opisana že v antiki, a jo navadno povezujemo z obdobjem srednjega veka. Takrat je ena najbolj smrtonosnih bolezni v človeški zgodovini v Evropi povzročila približno 50 milijonov smrti, kar je bila približno polovica celotnega prebivalstva Evrope. Na stari celini so zabeležili tri večje izbruhe, zadnjega proti koncu 19. stoletja. Kasneje se je črna smrt v posamičnih državah pojavljala le še v manjšem obsegu, danes pa imamo občutek, da je postala del preteklosti. A to ne drži.
Po svetu se namreč tudi danes še vedno pojavljajo posamični primeri okužbe s kugo. Marca so o smrti moškega zaradi kuge poročali iz Mehike, mesec pred tem se je z bakterijo bubonske kuge, ki je najpogostejša, okužila ženska iz ameriške zvezne države Oregon, piše CNN. V razvitem svetu je največ primerov kuge ravno v ZDA. Najbolj endemične države so Demokratična republika Kongo, Madagaskar in Peru, navaja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).
Kuga je bakterijska infekcijska bolezen, ki se prenaša prek živali (tako imenovana zoonoza). Povzroča pa jo enterobakterija Yersinia pestis, zbolijo pa lahko vsi sesalci, ne le ljudje. To je tudi razlog, da bolezen še ni izkoreninjena. “Bakterija lahko okuži tudi živali, in ker ne moremo zdraviti vseh živali v naravi, se občasno pojavijo primeri bolezni pri ljudeh,” je pojasnil ameriški virolog dr. Dan Barouch.
Naravna žarišča kuge so prisotna na vseh celinah, razen v Avstraliji. V Evropi so omejena na območje okoli Kaspijskega jezera in vzhod Kavkaza, piše na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) na leto prejme med 1.000 in 2.000 prijav novih primerov, dejansko število pa je verjetno višje. Večinoma za kugo zbolijo ljudje, ki živijo na podeželskih in kmetijskih območjih.
Kakšni so bolezenski znaki?
Obstajajo tri pojavne oblike bolezni, pojavi se najkasneje 8 dni po okužbi. Pri najpogostejši obliki, bubonski kugi, bolezenski znaki nastopijo hitro, okuženi nenadoma dobijo visoko vročino, začne jih mraziti, postanejo splošno šibki. V nekaj urah sledi pojav izjemno povečanih in bolečih področnih bezgavk, najpogosteje v pazduhah, dimljah ali na vratu. Če je ne zdravimo, je smrtnost od 30- do 60- odstotna.
Pri septični kugi se bolniku strjuje kri znotraj žile. Nastopi tromboza, s posledično zamašitvijo manjših žil lahko nastane tudi gangrena, zaradi katere je treba opraviti amputacije. Pri majhnem odstotku obolelih se pojavlja meningitis. Še eden izmed simptomov je krvavenje v kožo in krvavitev pljuč. Septična kuga brez zdravljenja skoraj vedno vodi v smrt.
Najredkejša oblika kuge je pljučna oblika, a je najbolj nalezljiva. Lahko se razvije iz nezdravljene bubonske kuge ali se prenaša kapljično – zato za prenos s človeka na človeka ne potrebuje ‘živalskega posrednika’. Začetni znaki so podobni kot pri drugih hudih okužbah dihal, kasneje se pojavi še izkašljevanje krvi. Smrtnost brez zdravljenja je skoraj 100-odstotna. Zadnji večji izbruh pljučne oblike kuge se je zgodil leta 2017 na Madagaskarju, ko se je okužilo 2.348 ljudi, 202 sta umrla.
Črna smrt se prenaša z ugrizi okuženih bolh, kapljično, z neposrednimi stiki z bolniki, s posrednimi stiki – predvsem kontaminirana zemlja ali živalska tkiva, s praskami ali ugrizi okuženih živali, npr. mačk, možna je tudi laboratorijska okužba, piše na spletni strani Nacionalnega centra za javno zdravje (NIJZ).
Bi nas moralo skrbeti?
Kljub veliki smrtnosti ob okužbi s kugo se bolnikova prognoza ob ustreznem zdravljenju lahko opazno izboljša. V primerjavi s srednjim vekom imamo danes na voljo tudi ustrezna zdravila in zdravstveno oskrbo.
V primeru okužbe zdravniki ne čakajo na mikrobiološke izvide, ampak zdravljenje začnejo takoj. Zdravilo prve izbire je antibiotik streptomicin, ki ga zdravniki na 12 ur vbrizgavajo v mišico, to pa traja od 10 do 14 dni. “Razlog za tako veliko smrtnost zaradi kuge v srednjem veku je, da takrat niso imeli antibiotikov,” je ob februarski okužbi v ZDA dejal virolog Barouch.
Čeprav je kuga resna bolezen, jo z antibiotiki lahko precej zlahka pozdravimo, je dodal. “Nimamo se ničesar bati, sploh pa nas pred črno kugo ni treba biti tako strah kot ljudi v srednjem veku,” je tudi povedal.
Obstaja tudi cepivo, a se zaradi redke pojavnosti bolezni cepljenje priporoča samo osebam z visokim tveganjem za okužbo (na primer znanstvenikom, ki v laboratorijih preučujejo bolezen). V Sloveniji kuge ni.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!