Evropska centralna banka (ECB) ugotavlja, da se v nekaterih panogah stroški znižujejo, cene pa še kar rastejo. V Frankfurtu, kjer so zadnje leto opozarjali na plačno-cenovno spiralo, pravijo, da bodo odslej bolj pozorni tudi na dobičkovno-cenovno spiralo, član izvršilnega odbora ECB Fabio Panetta je evropske vlade pozval celo k intervenciji. So dobički res katalizator inflacije ter kaj ima ECB v mislih s pozivi k intervenciji?
Hladen tuš za ECB: podjetja se okoriščajo z inflacijo; Ali visoko inflacijo poganjajo veliki dobički? Nekateri centralni bankirji so zaskrbljeni; Centralni bankirji opozarjajo podjetja z rastočimi dobički.
To je le nekaj naslovov tujih medijev, ki so v zadnjih mesecih pisali o ugotovitvah Evropske centralne banke (ECB), da inflacija tudi po šestih dvigih ključnih obrestnih mer, ki naj bi umirili povpraševanje in rast cen srednjeročno vrnili na optimalna dva odstotka, ostaja visoka, da pa morda dosedanji fokus centralne banke ni bil pravi.
ECB, ki je v zadnjem letu izražala predvsem skrb, ali lahko vse močnejši plačni pritiski delavcev in sindikatov sprožijo plačno-cenovno spiralo (ko dvigi cen vodijo v dvig plač, ta pa sproži nov val dvigovanja cen in tako dalje), zdaj odpira vprašanje, ali tudi podjetja napihujejo marže in dvigujejo cene bolj, kot je to potrebno zaradi višjih stroškov.
Inflacija se je v evrskem območju zadnje mesece zniževala, a s 6,9 odstotka ostaja nad ciljem ECB (dva odstotka), pri nas je z 10,4 odstotka še precej višja. Dodatno skrb vzbuja rastoča osnovna inflacija (brez upoštevanja volatilnih segmentov, kot so energenti in hrana), ki se je v evrskem območju od lanskega marca povečala s tri na 5,7 odstotka.
Izvirni greh je drugje
Ne dobički podjetij in ne plače niso dejanski strukturni vzrok inflacije, opozarja Igor Masten, ekonomist in član novoustanovljenega Strateškega sveta za makroekonomska vprašanja.
‘Izvirni greh’ sta, kot pravi, preohlapna denarna in fiskalna politika. V letih 2020 in 2021 smo imeli velike stroškovne pritiske (med drugim zaradi ozkih grl v dobavnih verigah kot posledica epidemije) in masivno fiskalno ekspanzijo evropskih držav, ki so s tako imenovanim ‘helikopterskim denarjem’ v času epidemije poskušale nadomeščati izpad prodaje zaradi zaprtja gospodarstva.
ECB: Stroški se znižujejo, cene pa ne
ECB ugotavlja, da so se dobički na enoto v nekaterih sektorjih, denimo kmetijstvu in energetiki, od konca leta 2019 povečali precej bolj kot stroški dela na enoto. “Pri analizah gibanja profitnih marž gre za analizo dekompozicije povišanja cen, ki kaže, da imajo od tega več podjetja, ne pa zaposleni,” pojasnjuje Masten in dodaja, da je zaradi inflacije v zadnjih dveh letih realna kupna moč plač padla.
A po njegovem mnenju poglaviten vzrok današnje inflacije, ki je še vedno previsoka in persistentna, ostajata preohlapna fiskalna in denarna politika. V razpravi o inflaciji in dobičkovnih maržah pogreša razmislek, ali bi se te marže lahko povečale, če centralne banke, pri nas ECB, ne bi tega omogočale s preohlapno denarno politiko. “Danes je soglasje med ekonomisti, da je odgovor ne in da je znaten del odgovornosti za visoko inflacijo na denarni politiki. Do nastopa recesije se profitne marže povečajo ob vsaki epizodi inflacije, če to le omogoči narobe vodena denarna politika,” meni.
Podjetja zadnji dve leti ne bi mogla tako dvigati cen, če tega ne bi omogočalo povpraševanje. “Gospodinjstva, podjetja, predvsem pa država, še vedno veliko trošijo,” pravi.
Po oceni Fabia Panette, enega od šestih članov izvršilnega odbora ECB, so nekatera podjetja izkoristila ozka grla v dobavnih verigah in obdobje vsesplošnih podražitev, ko potrošniki težje presodimo, ali je dvig cene izdelka ali storitve upravičen ali ne. Za New York Times je Panetta dejal, da v nekaterih panogah stroški padajo, cene in s tem dobički pa rastejo. Dodal je, da sam ne more presojati, ali je cenovna politika poštena ali ne, da pa je prav, da raziščemo vse dejavnike podražitev.
Masten pritrjuje, da stroški energije in surovin za industrijsko proizvodnjo ter proizvodnjo hrane v splošnem padajo že približno pol leta. Dodaja pa, da so se stroški vendarle v zadnjih treh letih (torej od leta 2019) povišali in da je gibanje stroškov po podjetjih zelo težko ceniti – s tem pa tudi gibanje dobičkov podjetij. Zaradi tega je sam, kot pravi, zadržan do komentarjev ECB.
Čakajoč na letna poročila
Na Banki Slovenije na vprašanje, ali tudi v Sloveniji dobički prispevajo k rasti cen življenjskih potrebščin, odgovarjajo, da bo natančnejša ocena za leto 2022 možna po prejemu lanskih zaključnih računov podjetij.
Bojan Ivanc, glavni ekonomist pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki je tako kot Masten član vladnega Sveta za makroekonomska vprašanja, podobno pove, da bo treba za oceno gibanja dobičkov počakati do maja, ko Agencija za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) javno objavi ta poročila (rok za oddajo je potekel prejšnji teden).
"V danem trenutku ne vemo zanesljivo, ali so se marže v 2022 povečale ali zmanjšale," pravi Ivanc, anketni podatek statističnega urada o dodani vrednosti v prodaji (tako imenovani bruto marži) pa kaže, da je ta v slovenskem zasebnem sektorju v zadnjih šestih četrtletjih upadala. "Najbolj se je bruto marža zmanjšala v sektorjih energetike in rudarstva. Le v nekaj ekonomsko manj pomembnih dejavnostih se je okrepila."
Ob nedavni objavi tega podatka na družbenih omrežjih so na GZS zapisali, da je upad marže "posledica visokih cen energentov in surovin, ki jih podjetja niso v celoti prenesla v prodajne cene izdelkov in storitev".
Korporacije obvarovale dobičke
Medtem ko bomo na objave slovenskih podjetij (z izjemo nekaterih borznih družb) morali počakati, objave rezultatov nekaterih multinacionalk kažejo, da so te kljub visoki inflaciji zaradi višjih stroškov energentov, embalaže, logistike, dela in tako dalje lani večinoma (skorajda) ohranile predlansko raven donosnosti prodaje.
Nekaj primerov: ameriška skupina Procter & Gamble, ki jo poznamo po blagovnih znamkah Head & Shoulders, Herbal Essences, Pantene, Old Spice, Gillette, Venus, Arial, Always in tako dalje, je lani prodajo povečala s 70 na 74 milijard evrov. Marža (razmerje med dobičkom iz poslovanja in prihodki) se je v poslovnem letu 2022, ki se je končalo konec junija lani, zmanjšala s 23,6 na 22,2 odstotka.
Skupina Henkel, ki trži znamke Schwarzkopf, Persil, Syoss in druge, je prodajo povečala za 8,8 odstotka, na 22,4 milijarde evrov. Ob tem pa ji je dobiček upadel za 13,7 odstotka, na 2,3 milijarde evrov. Dobičkovna marža se je tako zmanjšala s 13,4 na 10,4 odstotka.
Podjetje Beiersdorf, ki je lastnik blagovne znamke Nivea, je prihodke povečalo za desetino, na 8,8 milijarde evrov. Dobiček iz poslovanja se je povečal z milijarde v 2021 na lanskih 1,2 milijarde evrov. Dobičkovna marža se je povečala s 13 na 13,2 odstotka.
Drugi največji pivovar na svetu Heineken, ki je tudi lastnik Pivovarne Laško Union, je prodajo povečal za 19 odstotkov, na 34,5 milijarde evrov, dobiček iz poslovanja pa za 24 odstotkov (na 4,5 milijarde evrov). Dobičkovna marža se je povečala s 15,6 na 15,7 odstotka.
Regulacija cen?
ECB zadnje tedne na pomoč pri obvladovanju inflacije kliče tudi evropske vlade. Predsednica ECB Christine Lagarde je nedavno dejala, da morajo biti bremena inflacije ustrezno razporejena med podjetja in delavce, Panetta pa je nato v že omenjenem pogovoru za New York Times evropske vlade pozval k intervenciji, kjer konkurenca ne zadržuje naraščanja cen.
Kaj naj si predstavljamo pod pojmom vladne intervencije?
Ivanc pravi, da je izjava Panette presenetljiva, glede na to, da gre za tako visokega predstavnika ECB. "Glavnina trgov deluje po principu, da mejna količina ponudbe, ki zadovolji povpraševanje, določa ceno," pravi. Kot primer dobrine, kjer so v zadnjem letu in pol mnoge države posegle, navaja električno energijo. Tu je namreč povpraševanje neelastično (kljub višji ceni se poraba ne zmanjša bistveno), obenem pa je bila v zadnjem letu ponudba manjša, kar je kratkoročno določenim proizvajalcem prineslo večje dobičke. Zato so države omejevale prodajno ceno te vrste proizvodnje električne energije ali pa uvedle obdobje izredne obdavčitve dobičkov (oziroma presežnih prihodkov).
Pri proizvedenem blagu pa je po navedbah Ivanca močna mednarodna konkurenca tista, ki omejuje rast cen, poleg tega splet omogoča hitro arbitražo in s tem onemogoča trgovcem, da bi povečevali marže. "Država ni poklicana, da identificira sektorje, kjer je naraščanje cen visoko, temveč mora poskrbeti, da zagotovi konkurenčne razmere in mednarodno odprtost svojega gospodarstva," meni.
Masten pa v tem vidi poziv h kontroli cen, kar je po njegovem "privlačno za ideološko podkovane", a ekonomist tu opozarja, da administrativna kontrola cen še nikoli ni rešila inflacije. "S kontrolo cen se (še večji) izbruh inflacije zgolj zamakne v času," pravi.
Izrazito poslabšanje obetov
Dejstvo je, da boj z inflacijo posega v vsakdanje življenje ljudi. Bančna posojila za podjetja in prebivalstvo se dražijo, obrok posojila z variabilno obrestno mero se je že vidno dvignil, povečujejo se izdatki držav za obresti na javni dolg.
Vprašanje je torej, kaj še načrtujejo v Frankfurtu. ECB naj bi vsaj še enkrat dvignila obrestne mere. Centralna banka računa, da se bo do konca leta rast cen umirila na dobrih pet odstotkov. Stroškovni pritiski naj bi se zaradi umiritve cen energentov in surovin zmanjšali, s tem pa tudi zahteve po dvigu plač. Dvigi obrestnih mer naj bi zajezili povpraševanje. Z uskladitvijo povpraševanja in ponudbe pa bi se zmanjšal tudi prostor za povečevanje dobičkov podjetij, menijo v ECB.
Masten pa opozarja, da so se v zadnjem mesecu globalni ekonomski obeti izrazito poslabšali. "Ne zaradi same višine obrestnih mer, temveč zato, ker so se s čezmerno uporabo nekonvencionalnih ukrepov denarne politike ustvarila finančna (tudi javnofinančna) neravnovesja s povečanimi tveganji, ki zaradi zelo slabe geostrateške situacije ne bi mogla priti v slabšem času. V bančnem sistemu je, paradoksalno, z dodatno likvidnostjo treba pomagati vzdrževati naložbe v vrednostne papirje, ki naj bi bili sicer zelo likvidni, zato da ne bi bilo treba pripoznati skritih izgub. Zelo težko bo ohraniti ravnovesje med denarno transmisijo, ki naj bi obvladala inflacijo, in finančno stabilnostjo," meni.
Še en profesor z ekonomske fakultete v Ljubljani Dušan Mramor je v nedavnem intervjuju za tednik Mladina dejal, da je prehod iz ekspanzivne v normalno ekonomsko politiko "izjemno tvegan". Že če ima ena banka resnejše težave, to lahko povzroči težave v celem sistemu. "Nikakor ne bi puščal ob strani tveganja, da bo nastala finančna kriza v Evropi, tudi v Sloveniji. Ta možnost je razmeroma velika, čeprav smo od prejšnje krize učvrstili finančni sistem."
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje