Menu Item
Romana Protaševiča je treba nemudoma izpustiti in začeti neodvisno civilno preiskavo pristanka Ryanairovega letala v Belorusiji in aretacije vplivnega blogarja in opozicijskega aktivista te države takoj po nenačrtovanem pristanku. To so ključne zahteve Unije, ki jih je na začetku prejšnjega tedna naslovila na Belorusijo – sprejeli so jih na zasedanju Evropskega sveta, in jih ponovila pred petkovim zasedanjem obrambnih ministrov držav članic EU v Lizboni.
Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell je napovedal zaostritev gospodarskih sankcij proti Belorusiji. EU namerava uvesti nove, ciljno usmerjene sankcije proti pripadnikom režima, za katere Bruselj meni, da so odgovorni za “nezakonit pristanek” letala in aretacijo Protaševiča – kot so zamrznitev premoženja in bančnih računov, prepoved vstopa v EU.
Dodaten sklop ukrepov se nanaša na zračni promet, zato Bruselj napoveduje prepoved pristajanja beloruskih letal na ozemlju EU, hkrati pa tudi prepoved letenja evropskih letalskih družb nad zračnim prostorom te države.
Zadnji sklop ukrepov se je začel uresničevati s posameznimi odločitvami letalskih družb. Fotografija, ki jo je na Twitterju delil predsednik Evropskega sveta Charles Michel dan po srečanju Evropskega sveta, kaže, da se civilna letala izogibajo Belorusiji in da je zračni prostor nad to državo skoraj popolnoma prazen.
Niso pa vse države pripravljene sprejeti takšne odločitve, med njimi je Poljska, ki bo zaradi tesnih vezi med državama težko vplivala na zračni promet z Belorusijo. Vseeno je premier te države na zasedanju Evropskega sveta podprl napovedani sklop ukrepov.
Prvi odgovor na ukrepe je prišel iz Rusije, ko več letal evropskih letalskih družb ni moglo pristati na ruskih letališčih, več pa jih ni poletelo. Čeprav je Josep Borell najprej dejal, da za to nima pojasnila, je predvideval, da gre za rusko obrambo beloruskega zaveznika in predsednika te države Aleksandra Lukašenka, in je to potezo razlagal kot morebiten način, da se evropske letalske prevoznike prisili, da kršijo napovedane sankcije EU in uporabljajo beloruski zračni prostor ter letališča.
Medtem je iz uradne Moskve prišlo obvestilo, da bo evropskim letalskim družbam dovolila uporabo zračnih poti nad Rusijo, ki bi zaobšle beloruski zračni prostor. Priznala je, da so bili številni leti iz Evrope odpovedani z obrazložitvijo, da je šlo za “tehnične razloge” oziroma za “daljši čas carinjenja”, ki je nastal prav zaradi zahtev evropskih podjetij za spremembo zračnih poti.
Unija je proti Belorusiji že leta 2004 uvedla sankcije zaradi kršitve človekovih pravic in demokracije. Sankcije so se zaostrile leta 2011, ukinjene pa pet let pozneje, ko je Lukašenko izpustil veliko političnih zapornikov, kar je bil eden od pogojev za premirje.
Vendar so zaradi nepojasnjenega izginotja dveh opozicijskih aktivistov embargo na trgovino z orožjem in zamrznitev premoženja ter prepoved potovanja za štiri osebe ostali v veljavi.
Odprava večine sankcij je bila na vidiku dve leti pred tem, ko so med izbruhom ukrajinske krize in rusko priključitvijo Krima leta 2014 Lukašenka videli kot nekakšnega zaveznika Bruslja, ki je na videz cenil njegovo sodelovanje pri reševanju krize in nastanku “sporazuma iz Minska”. Ta je privedel do prekinitve oboroženega spopada med obema stranema.
Vzajemna “ljubezen” ni trajala dolgo. Po lanskih predsedniških volitvah v Belorusiji, množičnih protestih opozicije in represivnem odzivu režima Aleksandra Lukašenka je Bruselj znova uvedel sankcije proti tej državi. Uradna razlaga za to je “kraja volitev in represija nad opozicijo in političnimi disidenti”. Ukrepi trenutno zajemajo sedem podjetij in institucij ter 88 posameznikov, vključno z Aleksandrom Lukašenkom in njegovim sinom Viktorjem, ki je svetovalec za nacionalno varnost.
Pristanek Ryanairovega letala kaže, koliko so te sankcije “prinesle rezultate” in “prestrašile” Minsk. Če bi bilo tako, se Lukašenko nikoli ne bi počutil dovolj varno, da bi prisilno prizemljil letalo podjetja iz EU. Zato se v javnosti vedno pogosteje zastavlja vprašanje: zakaj bi se zdaj kaj spremenilo in zakaj bi se Lukašenko ustrašil novih evropskih groženj?
Težava je tudi, da se je precedens te vrste prvotno zgodil na drugi strani. Eden najbolj znanih primerov je iz leta 2013, ko je bilo letalo z bolivijskim predsednikom Evom Moralesom prizemljeno v Avstriji zaradi suma, da je prevažal Edwarda Snowdna, ameriškega obveščevalca in žvižgača. Ta je javnosti razkril nezakonite programe tajnega nadzora prebivalstva, ki so jih izvajale ameriške obveščevalne agencije. Uradna razlaga je bila, da je letalu zmanjkalo goriva, a le redki so v to verjeli.
Snowdna, ki se je zatekel v Rusijo, ZDA iščejo zaradi sojenja zaradi državne izdaje.
Nemški minister za zunanje zadeve Heiko Maas, ki se zagotovo zaveda omejene moči EU, da “pritisne” na Belorusijo s klasičnimi sankcijami, je v petek zahteval ne samo osvoboditev Protaševiča, ampak tudi najmanj 400 političnih zapornikov, kolikor se ocenjuje, da jih ima Belorusija po zaporih. V nasprotnem primeru je zagrozil, da bodo sankcije tako zaostrili, da bodo zlomile Lukašenkov režim, vendar tega ni podrobneje pojasnil.
Glasno se pa špekulira, da bi bil lahko ključni del sankcij prepoved tranzita ruskega zemeljskega plina skozi Belorusijo. Beloruski premier Roman Golovčenko je takoj dejal, da želi Unija s takšnim pozivom prizadejati škodo Rusiji.
V Bruslju se zatekajo k različnim taktikam, zato poleg groženj prihajajo tudi konkretne obljube. Evropska komisija je napovedala tri milijarde evrov pomoči za demokratično tranzicijo oblasti v Belorusiji. A kot je po srečanju v Lizboni pojasnil visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borell, bo pomoč aktivirana, ko bo Belorusija na to pot stopila, torej ko se bo spremenila oblast.
Na ta način želi Bruselj preprečiti, da bi Lukašenko “zgrabil” evropsko pomoč, hkrati pa poslati signal opoziciji in beloruskim državljanom, da bo po njegovem padcu Unija pripravljena velikodušno pomagati pri gospodarski obnovi države in obnovi ustanov. Prihodnost bo pokazala, ali so opozicija in državljani to razumeli kot signal za boljšo prihodnost ali samo kot “korenček”.
Bruselj upa, da bo kombinacija groženj, daril in obljub pomagala pri procesu demokratizacije te države, veliko upanja pa polaga tudi v zaveznike iz ZDA, ki so že poostrili sankcije proti Minsku. Za prvo predsedniško srečanje Joeja Bidna in Vladimirja Putina 16. junija v Ženevi je veliko zanimanja. Napovedano je, da bosta pristanek letala in aretacija Protaševića med glavnimi temami srečanja.
Kljub temu le redki pričakujejo hiter razplet okoliščin in dvomijo o pripravljenosti Rusije na kompromis, saj vedo, da ima Moskva poleg Ukrajine in Kazahstana velik interes tudi v Belorusiji. Zaradi strateškega pomena te države spadajo v Putinovo “ožje interesno območje”, zato ni pričakovati, da jih bo zlahka “izpustil iz rok” in prepustil pobudo EU ali ZDA.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!