Menu Item
Že pred drugim krogom parlamentarnih volitev v Franciji je bilo jasno, da bo predsednik republike Emmanuel Macron moral kohabitirati z novim premierjem z drugega političnega pola. A le malokdo je pričakoval, da bo po zaprtju volišč namesto skrajno desnega Nacionalnega zbora – kot so napovedovali prvi krog in ankete pred drugim krogom – slavilo levo zavezništvo Nova ljudska fronta, del katerega je tudi skrajno leva Nepokorna Francija (LFI). Zavezništvo bo kandidata za premierja predstavilo že ta teden. Čeprav nekateri med možnostmi omenjajo prav predsednika LFI Jean-Luca Melenchona, ta za morebitne koalicijske partnerice ni sprejemljiv. Še več – nesprejemljiv je tudi za nekatere člane levega zavezništva. Ker nobeden od polov ni dosegel večine, se Franciji obeta obdobje "politične paralize". To bi še dodatno začinil odhod dozdajšnjega premierja Gabriela Attala, ki pa ga je Macron danes prosil, naj ostane na mestu predsednika vlade.
Vse do nedelje zvečer, ko so se v Franciji zaprla volišča, je na francoskih parlamentarnih volitvah kazalo na veliko zmago skrajno desnega Nacionalnega zbora (RN), a zgodilo se je presenečenje. Ne desnica, zmagalo je zavezništvo Nova ljudska fronta (NFP), ki ga sestavlja tudi skrajno leva politična stranka Jean-Luca Melenchona.
NFP je osvojila 182 od skupno 577 sedežev. Sredinsko zavezništvo Skupaj francoskega predsednika Emmanuela Macrona bo imelo v novem sklicu 168 mandatov, skrajno desno zavezništvo Nacionalni zbor (RN) pa 143.
Veliko zmago RN so nakazovale volitve v Evropski parlament, po katerih je Macron razpustil parlament, pa tudi prvi krog parlamentarnih volitev, na katerih je njegovo zavezništvo Skupaj osvojilo šele tretje mesto.
Obdobje krize francoske politike se je napovedovalo že pred drugim krogom. Vse je namreč kazalo, da bi Nacionalni zbor lahko prejel tudi več kot 230 sedežev in se s tem močno približal večini (289 sedežev). Zgodil pa se je kardinalni obrat – iz desne v levo –, ki za Francijo prav tako ne prinaša stabilnosti. Nobena od strank namreč ni dosegla absolutne večine, sestavljanje vlade med tako velikimi nasprotniki pa bo vse prej kot enostavno.
V NFP so skrajno leva Nepokorna Francija (LFI) pod vodstvom Jean-Luca Melenchona, zeleni Ekologi, komunisti in socialisti. Posamično je najboljši rezultat dosegla LFI s 75 poslanci, socialisti bodo zasedli 65 sedežev, zeleni 33, komunisti pa devet. (STA)
Kdo bo novi premier?
Zaplet bo predstavljala že izbira kandidata za premierja. Melenchon, voditelj NFP, je za liberalce in desnico nesprejemljiv – nasprotujejo mu tudi nekateri člani NFP.
Melenchon je že v nedeljo pozval Macrona, naj imenuje predsednika vlade iz vrst NFP. Francoska ustava predsednika namreč ne omejuje, da lahko premierja izbere samo iz kvote zmagovalcev. Ker ima parlament z večino moč, da vlado prisili k odstopu, lahko predsednik izbere nekoga, ki bi bil sprejemljiv za skupščino. Običajno je to predstavnik največjega bloka v parlamentu – ni pa nujno. Francija namreč že od časa četrte republike (ta je trajala v obdobju po koncu 2. svetovne vojne do leta 1958) ni imela velike koalicije.
Precej bo odvisno torej tudi od tega, ali bo Nepokorna Francija pripravljena na kompromise. V NFP so ponoči že opravili prve pogovore, danes pa sporočili, da bodo še ta teden predlagali kandidata za premierja. Čeprav niso dosegli absolutne večine, so prepričani, da bodo lahko oblikovali vlado.
Zdajšnji premier Gabriel Attal je ob tem že podal odstop, a ga Macron ni sprejel. Attala je zaprosil, naj ostane na položaju zaradi “stabilnosti države”. “Seveda bom opravljal svoje naloge, dokler bo to potrebno,” je Attal dejal sinoči. Ta je položaj nastopil v začetku letošnjega leta, v zgodovino pa se je zapisal kot najmlajši premier doslej.
Voditelja bosta mogla doseči kompromis
Z imenovanjem premierja iz drugega političnega bloka bosta predsednika vlade in republike prisiljena v kohabitacijo. V času pete republike se je Francija srečala le s tremi kohabitacijami – med premierjem Jacquesom Chiracom in predsednikom Françoisem Mitterrandom (med letoma 1986 in 1988), med Edouardom Balladurjem in Mitternandom (od 1993 do 1995) ter Lionelom Jospinom in Chiracom (od 1997 do 2002).
Po letu 2000 je zaradi prehoda na petletni mandat kohabitacija postala manj verjetna, saj parlamentarne volitve sledijo takoj po predsedniških, piše Le Monde. Tokratna situacija bi Francijo tako lahko popeljala v “politično paralizo”, ob tem pa sproža tudi vprašanja o delitvi pristojnosti med predsednikoma.
Če ustava jasno piše, da so vprašanja, vezana na notranjo politiko, v večinski pristojnosti predsednika vlade in skupščine, pa ima predsednik republike večjo vlogo na področju nacionalne obrambe in zunanjih zadev, a vseeno ne absolutne. Kot za Le Monde ugotavlja zaslužni profesor s pariške Sorbonne Dominique Rousseau, je francoska ustava v tem pogledu dvoumna, voditelja pa “sili, da dosežeta določeno soglasje”. To se je odrazilo v preteklih primerih kohabitacij, ko so morali biti nekateri ministri – denimo za zunanje zadeve in za obrambo – po godu obema stranema.
Ima pa predsednik republike moč, da vladi povzroča težave. Le on je namreč pristojen za podpis odlokov in uredb. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bi bil Macron v primeru dejanske dlje časa trajajoče politične paralize pripravljen ponuditi svoj odstop, saj se Francozi kljub porušenim razmerjem vsaj eno leto ne bodo mogli ponovno odpraviti na volitve.
Macron je s fiaskom po evropskih volitvah, na katerih je doživel hud poraz, želel ustaviti pohod desnice. Njegova poteza je povzročila še več nemira, saj je njegovo zavezništvo Skupaj poleg desnice prehitela še levica. Poteza liberalcev in levice, da umakneta tretjeuvrščene kandidate iz prvega kroga, je tako vendarle imela blažilen rezultat, ki pa se vseeno ni odrazil v zmagi Macrona.
Bonus video: Ekskluzivni intervju z Borutom Pahorjem
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje