Menu Item
Zaradi suše ladje pred panamskim kanalom čakajo tudi po več tednov. Vsaka pot iz gneče pa za ladjarje predstavlja večmilijonske stroške oziroma podaljšuje čas transporta.
Suša, ki jo povzroča vremenski pojav El Niño, je močno upočasnila pretok skozi Panamski kanal, ki že več kot sto let povezuje Atlantski ocean s Pacifiškim in tako pospešuje globalno trgovino. Ladjarji, katerih tovor čaka pred kanalom, so postavljeni pred težko odločitev: počakati v vrsti, plačati več milijonov dolarjev za skok preko vrste, ali se podati na potovanje okrog Južne Amerike, piše revija Fortune.
Upravitelj kanala Panama Canal Authority je zaradi nizkega vodostaja zmanjšal število ladij, ki smejo prečkati prekop. Običajno se skozi Panamski kanal dnevno poda med 36 in 38 ladij, v februarju pa upravitelj pričakuje, da jih bo prečkanje opravilo le 18, približno polovico manj.
Ob tem velja omeniti, da se vsakoletno sušno obdobje v regiji šele dobro začenja, kar bo ozko grlo le še zaostrilo. Običajno se sušno obdobje začne decembra in traja do aprila ali maja. Upravitelj je zmanjšal tudi dovoljen ugrez, kar pomeni, da so nekatere ladje primorane prevažati manj tovora.
“Soočamo se z manjšo zmogljivostjo, več potovanji, višjimi stroški in manj učinkovito dobavno verigo,” je dejal Paul Snell, izvršni direktor British American Shipping. Njegovo podjetje prepelje med 20 tisoč in 40 tisoč zabojnikov na leto.
Boleča odločitev
Ladje lahko na prehod čakajo več dni, lahko pa tudi več tednov. Mnoga podjetja, zlasti prevozniki goriva z obale Mehiškega zaliva v Azijo, se zato odločijo za skok preko vrste. A to ni poceni.
Upravitelj organizira dražbo vsakič, ko ladja z rezervacijo odpove prehod. Za takšno priložnost pa so ladjarji letos odšteli tudi do štiri milijone dolarjev. Pred enim letom je bila povprečna cena na dražbi okoli 173 tisoč dolarjev (160 tisoč evrov), po podatkih družbe Waypoint Port Services. “To je preprosto astronomsko izven nadzora,” je dejal Francisco Torné, eden od menedžerjev podjetja, zadolžen za Panamo.
Ta znesek ne vključuje običajne tranzitne pristojbine, ki lahko glede na velikost plovila znaša blizu enega milijona dolarjev. Podjetja so letos do 20. novembra za dražbe porabila 230 milijonov dolarjev.
Druga alternativa čakanju je obvoz, ki potovanju doda več tisoč kilometrov in podaljša tranzitni čas za 10 do 21 dni. Nekatere ladje se podajo okrog Južne Amerike, mimo vetrovne Magellanove ožine ob obali Čila. Spet druge ladje, ki potujejo iz vzhodne obale ZDA ali Mehiškega zaliva v Azijo, se obrnejo v drugo smer, preko Atlantika in nato skozi Sueški prekop ali mimo Rta dobrega upanja na jugu Afrike do Azije.
“Ponoči bolje spim, ko vem, da grem okoli rta ali Sueza in ne čakam v vrsti, še posebej, ko postane res obupno in plačaš štiri milijone dolarjev,” je dejal James Allen, podpredsednik operacij utekočinjenega zemeljskega plina pri Cheniere Energy Inc.
Po podatkih Avance Gas Holding Ltd. je približno 50 velikih tankerjev z zemeljskim plinom zdaj na povratnih potovanjih v ZDA prek Sueškega prekopa ali Rta dobrega upanja. Julija je bilo na teh relacijah 10 tovrstnih plovil.
Prenos stroškov in kvarljivo sadje
Ladjarske družbe poskušajo prenesti dodatne stroške na svoje stranke. Podjetja Hapag-Lloyd AG, Mediterranean Shipping Co. in Maersk so v zadnjih mesecih napovedali nova doplačila, povezana s Panamo. Ekonomistka Inga Fechner iz ING Research je dejala, da je učinek na cene surovin in potrošniških cen za zdaj omejen zaradi slabega svetovnega povpraševanja. Toda višji stroški pošiljanja se bodo na dolgi rok prelili navzdol, kar bo na koncu prizadelo potrošnike.
“Iskanje alternativnih poti bo povečalo stroške in morda na koncu vplivalo tudi na cene,” je dejala.
Glavnino prometa skozi kanal sestavljajo naftni in plinski tankerji, kontejnerske ladje z različnimi vrstami tovora in ladje za prevoz žita. Združene države Amerike so velika izvoznica žit – soje, koruze, pšenice – v Azijo. Ta tovor običajno odpluje iz Mehiškega zaliva in potuje skozi Panamo.
Omejitve pretoka bodo najbolj prizadele prav ameriške izvoznike žita, meni Enrico Paglia, vodja raziskav pri družbi Banchero Costa. Če bi se ozko grlo v kanalu poslabšalo, bodo verjetno druge velike izvoznice žita, kot so Brazilija, Ukrajina in Rusija, zapolnile vrzel za ameriške izdelke v Aziji, je dejal Paglia.
Daljši potovalni časi so težava tudi za izvoznike svežega sadja. Države, kot sta Čile in Peru, izvažajo sveže sadje v Evropo in na vzhodno obalo ZDA preko Panamskega kanala. Sezona češenj v Čilu bo januarja dosegla vrhunec, grozdje, slive, nektarine in borovnice pa bi lahko s težavo dosegle trg, je dejal Ignacio Caballero, direktor trženja pri Frutas de Chile, trgovski skupini, ki zastopa čilske sadjarje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!