Izbira novega papeža: zapleten proces, ki se skriva za barvo dima

Papež Frančišek je umrl na velikonočni ponedeljek in zdaj, ko je pogreb mimo, je pozornost na prihajajočem konklavu, ki se bo začel 7. maja.
Če je dim črn, novi papež še ni bil izbran. Če je bel, je bila odločitev sprejeta: Habemus Papam oziroma imamo papeža. To je prava drama, ki jo v živo spremlja na milijone ljudi.

Toda tisti, ki strmijo v dim, ne morejo videti, kaj vse stoji za tem: skrbno zgrajen dimnik, peči, ki so jih izdelali inženirji, in natančni kemijski recepti, ki skrbijo, da je jasno, kakšne barve je dim. Strokovnjaki so za BBC pojasnili, da postopek zahteva tudi vaje za testiranje barve dima in vatikanske gasilce, ki so v stalni pripravljenosti.

Tradicija sežiganja kardinalskih glasovnic sega v 15. stoletje in je postala pomemben del konklava, saj naj bi zagotovila transparentnost in preprečila manipulacije. Sčasoma je Vatikan začel uporabljati dim kot način komuniciranja z zunanjim svetom, obenem pa tako ohranil zaupnost glasovanja. Kljub ogromnim napredkom v tehnologiji se je odločil, da bo tradicijo ohranil.

"Od antike ljudje na dviganje dima gledajo kot na obliko človeške komunikacije z božanskim. V katoliški tradiciji se molitve dvigajo k Bogu. Uporaba dima spominja na verski obred, spremljata pa ga čudenje in skrivnostnost," za BBC pojasnjuje Candida Moss, profesorica teologije na birminghamski univerzi.

Izpopolnjeni inženiring, ki podpira tradicijo

V Sikstinski kapeli sta posebej za konklave nameščeni dve peči: ena za kurjenje glasovnic, druga pa za ustvarjanje dimnih signalov. Obe peči sta povezani z majhnim dimnikom, ki vodi skozi streho kapele. V petek so na strehi že bili gasilci, ki so skrbno pritrdili dimnik, medtem ko so delavci v notranjosti postavljali odre in konstruirali peči. Ker strop Sikstinske kapele krasijo Michelangelove freske, sta seveda nujni velika diskretnost in varnost pri namestitvi dimnika.
Gre za izjemno zapleten proces. Tehniki uporabijo obstoječo odprtino ali ustvarijo začasno loputo, skozi katero vstavijo dimnik, ki je običajno izdelan iz železa ali jekla. Vsak spoj je zatesnjen, da se prepreči puščanje, prav vsak sestavni del pa pred tem preizkusijo. Strokovnjaki v dneh pred začetkom konklava ponovijo dimne teste, s čimer zagotovijo, da dimniška vleka deluje v realnem času.

"Postopek je tako natančen, saj bi vsaka napaka pomenila mednarodni incident, ne le tehnično napako. To ni tako, kot da cev namestiš na pečico za pico. Vsak del mora biti nameščen tako, da se nič ne poškoduje," za BBC razlaga gradbeni inženir Kevin Farlam. Vse to pripravijo nekaj dni pred prihodom kardinalov, ko izberejo papeža, pa vse znova razstavijo.

Vatikanski tehniki za zagotavljanje bele oziroma črne barve dima uporabljajo kombinacijo kemičnih spojin. "Pravzaprav gre za dva ognjemeta, narejena po meri," pojasnjuje Mark Lorch, vodja oddelka za kemijo in biokemijo na univerzi v Hullu. "Za črni dim se zažge mešanica kalijevega perklorata, antracena in žvepla – nastane gost, temen dim. Za beli dim pa se uporabi kombinacija kalijevega klorata, laktoze in borove smole, ki gori čisti in bledo."
V preteklosti so skušali kuriti tudi vlažno slamo za temnejši dim in suho slamo za svetlejši dim, vendar je to povzročilo kar nekaj zmede, saj je bil včasih dim videti siv. Kemikalije vnaprej zapakirajo v kartuše in jih vžgejo elektronsko, pove Lorch.

Zvonjenje z zvonom, ki so ga uvedli ob izvolitvi papeža Benedikta XVI., zdaj služi kot potrditev in se uporablja skupaj z dimnim signalom. V preteklih letih so se pojavili tudi predlogi za posodobitev sistema, na primer z barvnimi očmi ali digitalnimi opozorili. A Vatikan želi nadaljevati večstoletno tradicijo. "Katoliška cerkev in 'najsodobnejša tehnologija' še zdaleč nista sinonima – inovativnost je v svojem bistvu skoraj nasprotje obreda," še doda Moss.