Menu Item
Mladenič je svojo zgodbo predstavil javnosti, ker meni, da bi morali gostje slišati tudi drugo plat. "Tisto, o kateri se ne govori in ki se ne vidi na obrazih utrujenih, a pridnih delavcev."
Za Večerni list je spregovoril mladenič, ki je kot sezonski delavec delal v Medulinu, enem bolj znanih turističnih krajev v Istri. Kot natakar se je zaposlil maja.
“Za službo sem se dogovoril po telefonu. Vse bi moralo biti v najlepšem redu: dobiti bi moral plačano stanovanje, delal bi devet ur na dan, en dan v tednu bi bil prost. Delodajalec bi me prijavil, plačal pa bi mi 1.000 evrov. Šef se mi je po prvem pogovoru zdel korekten, dajal je vtis, da ima veliko izkušenj v turizmu in razumevanje za delavce,” je natakar začel svojo izpoved.
Zapletlo se je že pri stanovanju: “Namestili so me v stanovanje, ki sem si ga delil še s tremi delavci iz Makedonije. V enem prostoru smo kuhali in spali, improvizirana kopalnica pa ni imela vrat. Čeprav se nismo poznali, smo hitro našli skupen jezik. A stanovanje je bilo umazano. Pralni stroj in tuš sta bila pokvarjena. V kuhinji smo imeli le kotliček, brez enega samega kozarca, jedilnega pribora ali lonca. Lastnik nam je na kratko odvrnil, da zahtevamo preveč, naj spijemo kavo in jemo zunaj, tuš pa je na plaži.”
Sostanovalce je tak odnos presenetil, a so se odločili, da se bodo nekako znašli. “Prišli smo, da bi delali,” so sklenili.
Kmalu pa se je začela nova nočna mora v službi. “Delali smo po 12 ur na dan, brez dneva dopusta. Vse napitnine nam je pobral šef. Pogodbo o zaposlitvi sem dobil šele po mesecu dni, v njej pa so mi določili minimalno plačo. Šefu sem povedal, da se nisva tako dogovorila. On pa mi je odvrnil, da so stroški previsoki in da bom dobil razliko med minimalno plačo in dogovorjenimi 1.000 evri na roke,” je povedal mladenič.
V denarnici smo imeli do 20.000 kun, prijavljenih pa je bilo le 2.000
In ko so že mislili, da slabše ne more biti, so v začetku junija začela veljati nova pravila poslovanja, ki so nevšečnosti prinesla predvsem turistom.
“POS terminal za plačevanje s karticami je bil skrit in se je uporabil le, če gost sploh ni mogel plačati z gotovino. Koliko nevšečnosti je to povzročilo, mi ni treba omenjati. Povsod po lokalu so bili namreč napisi, da sprejemamo plačila s karticami. Največ težav smo imeli s tujci, ki so predstavljali večino naših gostov, in so običajno želeli plačati s kartico. Drugo pravilo je bilo, da račun izdamo le, če nekdo res vztraja. Ves denar iz denarnic pa smo večkrat dnevno predali lastnikovemu sorodniku, ki se je predstavil kot varnostnik. V resnici pa je bila njegova naloga, da nadzoruje delavce. Ker so gostje pogosto pričakovali račune, smo jih izstavili. Šef pa nam je zaradi tega grozil, da nam bo to odtegnil od plače, saj da ne delamo po njegovih pravilih.”
Gnečo so imeli vsak dan, kar je prinašalo veliko prometa. “V denarnicah se je dnevno nabralo med 15 in 20 tisoč kun (od 1.900 do 2.600 evrov), prijavljenih pa je bilo le med 1.000 in 2.000 kun (od 133 do 266 evrov). Račun se je izdal le za plačila s karticami,” je povedal mladenič.
Delali so po 12 ur na dan, brez počitka, brez prijave in z izplačili plače na roke
Kot je dejal, so imeli vsega dovolj, sezonski delavci pa so začeli razmišljati o iskanju nove službe. “Eden izmed sostanovalcev iz Makedonije je po mesecu dni dal odpoved, ker še vedno ni imel delovnega dovoljenja ali pogodbe. Dobil je le polovico plače. Spakiral je in odšel še isti dan. Nato smo morali vsi ostali narediti še njegove ure, med izmenami nismo imeli niti petih minut odmora,” je opisal.
Čez čas je spoznal delavce iz drugih kavarn in trgovin. Ugotovil je, da gre za ustaljeno prakso, razmere pa so bile pri nekaterih še hujše. Delali so po več kot 12 ur na dan, brez počitka, brez prijave in z izplačili plače na roke. “Nihče od tujih delavcev ni videl svojega delovnega dovoljenja ali pogodbe. Niso imeli nikakršne varnosti. Agencija, ki jih je pripeljala na Hrvaško, pa je trdila, da problema ni, saj priprava dovoljenja traja mesece. Ljudje so verjeli!”
O prihodu inšpekcije so bili vsi šefi obveščeni več ur vnaprej
Mlad natakar pove tudi, da mu sprva ni bilo jasno, kako je možno, da se kaj takega dogaja na eni izmed popularnih turističnih destinacij brez kazni. A mu je kmalu postalo jasno. “Vsakič, ko je prišla davčna, finančna ali delovna inšpekcija, je moj šef – tako kot vsi ostali šefi na tej promenadi – to vedel že nekaj ur prej. Takrat so bili zaposleni na črno na prisilnem dopustu, izstavljeni so bili vsi računi.”
Ko je dal odpoved, mu je šef izplačal le del plačila. S tem ga je želel kaznovati, ker je odšel sredi sezone. Svojo zgodbo je želel deliti z javnostjo. Pravi, da se je obrnil tudi na vse pristojne institucije. Zdaj upa, da bodo sprejeti ustrezni ukrepi.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje