Izpoved posiljenega moškega iz Foče: Z mamo se nikdar več nisva pogledala v oči

Ilustracija/Canva/N1 Sarajevo

Zgodbe žrtev hudodelstev, ki so jih zločinci zagrešili v času vojne v Bosni in Hercegovini, so pretresljive in zelo aktualne. Medtem ko mnoge žrtve, pretresene in travmatizirane, morda nikdar ne bodo spregovorile o tem, kaj se jim je zgodilo, je o zlorabah, ki jih je videl in doživel, za N1 Sarajevo spregovoril Bošnjak E.

Foča, kraj na jugovzhodu Bosne in Hercegovine, je bila med vojno v zgodnjih devetdesetih letih prizorišče najhujših hudodelstev – bosanski Srbi so na območju izvajali etnično čiščenje (predvsem) nad lokalnim muslimanskim prebivalstvom, pobijali so in posiljevali. Sodišče v Haagu, pristojno za dogodke na območju nekdanje Jugoslavije, je v več sodbah prepoznalo, da so se v Foči dogajala hudodelstva zoper človečnost.

Žrtve, ki so zbrale pogum, so o zločinih pričale na sodiščih, številni zločinci pa so bili obsojeni na dolge zaporne kazni. Javnosti so tako precej dobro znane grozljive zgodbe o sistematičnih posilstvih žensk, manj pa je pričevanj moških, ki so bili prav tako žrtve spolnega nasilja.

Eden od njih je E., ki je spregovoril za N1 Sarajevo in čigar identiteto hranijo v uredništvu. Pretresljivo zgodbo je delil ob ponedeljkovem mednarodnem dnevu boja proti spolnemu nasilju v konfliktih.

Foča — Odkrivanje posmrtnih ostankov žrtev blizu Foče (Foto: PROFIMEDIA)

Vojna v BiH se je začela, ko je imel E. 18 let. Leta otroštva iz predvojnih časov ima v lepem spominu. “Plesi, koncerti, kopanje, to sta bila čudovito otroštvo in mladost v krasnem malem mestecu. Niti slutili nismo, kaj nas čaka,” se je spominjal. Prve tovornjake in vojake je videl, medtem ko so igrali odbojko. Njegova soseda se jih je razveselila, njemu pa ni bilo jasno, zakaj. Imen oziroma priimkov ni ločeval. Obiskoval je mejtef, islamsko osnovno šolo.

“Vojna se je zame začela tako – spim, moj brat pride v sobo, preklinja in pravi, da se je začela vojna. Naselja so že gorela, gorele so hiše. Prvič slišiš, kako letijo naboji, pokajo granate, zavedali smo se, da se je začelo zlo.” Po besedah E. so za poboje najprej slišali od beguncev.

Vojaki, ki so v prvih dneh vojne prispeli v Fočo, so prišli iz Srbije in Črne gore, usmerjali pa so jih domačini. Kot drugod na vzhodu BiH so med prvimi zločine zakrivili prijatelji in sosedje žrtev.

Tako se začne tudi tragična zgodba E. Vojake, ki so najprej posilili njegovo mater, je namreč vodil njegov prijatelj. “Eden od najboljših prijateljev, Bojan, ki je kasneje umrl od prevelikega odmerka droge, ne da bi mu sodili, je vojake pripeljal pred našo hišo. Hoteli so posiliti mojo mamo, a jim je to preprečil eden od sosedov,” je začel pripoved. Naslednjo noč se je Bojan Begović vrnil – razlika je bila ta, da ga, skupaj s še šestimi vojaki, nihče ni mogel ustaviti.

“Posiljevali so mojo mamo. Moj prijatelj Bojan in vojaki, Srbi in Črnogorci. Držali so mene in očeta in morala sva gledati, kaj delajo. Če sva spustila glavo, da ne gledava, so naju udarili, nama dvignili glave, morala sva gledati. Mamine prsi, vse je bilo krvavo, ali so jo ranili z nožem, v tistem trenutku nisem videl, a v glavnem je bila krvava.”

E. se, kot je povedal, še danes obsoja, da ji ni pomagal. O svojem odnosu z mamo po tem zločinu pa je povedal: “Z mamo se nikdar več nisva pogovarjala o tem. Bila je dobrovoljna, rada je pela, a vsega tega je bilo konec. Nikdar več se nisva pogledala, nikoli ni več dvignila glave, nikdar več zapela, obsojala je sebe. Bil sem njen sin, a najina pogleda se nista mogla srečati nikoli več.”

Kasneje je E.-jeva mati po več možganskih kapeh umrla v 59. letu starosti.

Nesrbske ženske iz Foče so v sklopu “kampanje etničnega čiščenja” odpeljali z domov, ločili so jih od mož, prenekatere pa so odpeljali v posebne centre, kjer so bile sistematično posiljevane oziroma so bile žrtve drugih oblik spolnega nasilja. Spolno nasilje so sicer izvajali tudi na drugih lokacijah, vključno s stanovanji.

Od leve proti desni: Dragoljub Kunarac, Radomir Kovač in Zoran Vuković. Obsojeni so bili zaradi množičnih posilstev muslimank na območju Foče. (Foto: PROFIMEDIA)

Trpljenje E. in njegove družine se ni končalo s pretresljivim posilstvom matere. Očeta in brate so zaprli, pri čemer se eden nikdar ni vrnil iz zapora (t. i. KPD), največjo grozo pa je E. povzročil srbski vojak Zoran – po njegovem naglasu je sklepal, da je iz Vojvodine.

Zoran je E. odvedel v stanovanje. “V dvigalu me je spolno napadel in mi govoril – če me boš poslušal, te ne bom ubil. Dal mi je neke tablete. Tako da se večine stvari sploh nisem zavedal. Le kadar sem se prebudil, sem se spomnil nekaterih delov, njega ni bilo, občutil sem strašno bolečino.” E. je pripovedoval še, da so bila okna zabita z deskami, da je poskušal trkati po vratih, pri čemer pa mu je ženski glas dejal, da zanj ni rešitve. “Kar ste iskali, to ste dobili,” mu je bilo rečeno.

Kot je povedal, je bil E. Zoranov ujetnik več mesecev. V tem času je poskušal storiti samomor. “Šel sem v kuhinjo, da najdem nož in se ubijem. Ni bilo nožev, ni bilo ničesar.” Jokal je, je pripovedoval za N1 Sarajevo, in imel občutke krivde – da je prav, da se mu to dogaja, saj pred tem ni pomagal materi. “Ta občutek me je preganjal dolgo časa. Kaznoval sem se, posilstvo sem opravičeval na način, da mi ga nalaga bog, ker nisem pomagal materi.”

Vojak Zoran, čigar ujetnik je bil E., je bil narkoman, drogiral pa je tudi E. “Obljubil mi je, da me bo rešil, če bom naredil tako, kot želi on, ne le spolno. Dejansko sem bil več mesecev njegov suženj. Verjetno nisem bil edini. Enkrat je prišel ves krvav po intimnih delih telesa in zahteval je, da ga očistim. Spet drugič je v stanovanju spal dan in noč. Nekoč mi je uspelo vzeti njegove tablete, da jih spijem in si prihranim muke, a nisem bil uspešen.”

E. je prepričan, da ni edini moški, ki je bil zlorabljen v Foči. Na neki točki ga je Zoran E. odpeljal v zapor; vendar je pot, ki naj bi pomenila njegovo smrt, dejansko pomenila njegovo rešitev. “Kot zapornika so me odvedli v živi ščit, med bojem nas je eksplozija vrgla in končali smo v nekem potoku. Prebudil sem se, mentalno nisem bil dobro. Več dni sem hodil in kot po čudežu sem se znašel v Sarajevu. Hranil sem se v gozdu in na vrtovih pred pogorelimi hišami. Prehodil sem dolgo pot, kako sem preživel, še danes ne vem,” je še pripovedoval E., ki se še danes bori s posledicami grozot, ki jih je preživel.

BiH je žal država tisočih podobnih zgodb, je spomnil avtor prispevka, novinar Alen Altoka. “Spuščenih oči čakajo, da odidejo, ne da bi jim pomagali. Nekateri si upajo spregovoriti, iskati pravico, večina pa ostane in odide v tišini. Kot mati, ki ni imela moči pogledati v oči svojemu sinu, niti on njej. A sramota ni bila in ne bo njihova.”