"Izrael nas je vedno potiskal v položaj, ko smo morali dokazovati, da obstajamo"

Mažd Nasrala je palestinski kulturni delavec, raziskovalec in kustos. Deluje na področju politične teorije, umetnosti in aktivizma. Študijska pot ga je vodila iz rodne Kalansuve v London, Pariz, New York in Johannesburg. Nato se je vrnil v Palestino, kjer se je posvečal krepitvi civilne družbe in opolnomočenju mladih. Trenutno živi v Sloveniji.

Njegovo delo se osredotoča na vprašanja identitete, kolektivnega spomina in vloge kulture kot prostora odpora. Poudarja, da prihodnost ni vnaprej določena. Palestinci morajo oblikovati nove ideje onkraj vsiljenih ideologij in trenutnih političnih struktur, je prepričan.

Izhodišče za pogovor je bila trenutna situacija v Gazi, ki je po sklenitvi tako imenovanega premirja med Hamasom in Izraelom izginila z naslovnic medijev. Še bolj pa je to postalo očitno po začetku izraelsko-ameriških napadov na Iran. Pogovarjali pa smo se tudi o Zahodnem bregu, odnosu izraelske politike in družbe do Palestincev, o uničevanju kulture, svobodi govora, ubijanju otrok, ustvarjanju kriminala in o svobodi kot temeljni vrednoti.

Mažd Nasrala bo nastopil tudi na konferenci Kriminološke perspektive o Palestini, ki jo organizira Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti. Potekala bo 9. in 10. aprila v Ljubljani.

Marsikdo meni, da se je po sklenitvi premirja v Gazi situacija izboljšala. Vendar pa je bilo od takrat v napadih izraelskih sil ubitih več sto ljudi, med njimi vsaj dvesto otrok. Ljudje živijo v pomanjkanju; ker Izrael ne želi odpreti več mejnih prehodov, je v enklavi premalo humanitarne pomoči, ljudje nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe … Kako bi opisali razmere, ki jih je prineslo tako imenovano premirje?

Že večkrat se je pokazalo, da je želel Izrael ob pomembnih dogodkih v Palestini preusmeriti pozornost javnosti. Dejstvo, da Gaze ni več na naslovnicah medijev, je po mojem mnenju eden od ključnih ciljev tega "premirja".

Na prvi pogled se mogoče res zdi, da imajo od slednjega največ "koristi" Palestinci, a situacija na terenu je mogoče še bolj zaostrena, kot je bila. Tveganje lakote se spet povečuje. Ustreznejše bi bilo analizirati koristi tega "premirja" za Izrael. Nekateri vojaški analitiki so ocenjevali, da je Izrael že mesece pred prekinitvijo ognja naletel na zid in ni več napredoval. Premirje jim je omogočilo, da lahko vojaško napredujejo drugje v regiji.

Sporazum je prinesel rumeno linijo, ki naj bi bila del načrta faznega umika izraelske vojske iz enklave. A nekateri analitiki menijo, da bi bil to lahko način defakto priključitve dela Gaze Izraelu.

Iz izjav političnih predstavnikov Izraela je očitno, da je bil to ves čas načrt, podobno kot na jugu Libanona, kjer so zavzeli območje do reke Litani. Ekspanzija in priključitev ozemlja torej ostajata vodilni dejavnik. Orodje za doseganje tega cilja je Odbor za mir, ki ga je ustanovil ameriški predsednik Donald Trump.

To torej ni humanitarna prekinitev ognja. Gre za še eno od strategij vojne, ki se dogaja v Palestini. Ambicija po priključitvi ozemlja je v ospredju naslednje faze, ki se bo zgodila v Gazi.

Situacija je zelo zaostrena tudi na Zahodnem bregu.

Zahodni breg je kronski dragulj izraelskega ekspanzionističnega projekta. Val nasilja, ki ga bo izvajala država sama, šele prihaja. Mislim, da se bo naslednji brutalni napad zgodil tam. Nasilje se dogaja že zdaj, a kar prihaja, bo bolj sistematično in bolj odkrito institucionalizirano s strani države.

Napadi naseljencev na Zahodnem bregu se zaostrujejo, interesa državnih organov, da bi to preganjali, pa je vse manj. Vse to se dogaja vzporedno z normalizacijo izraelske prisotnosti tam.

Tega sploh ne poskušajo več prikrivati. Gre za državno politiko. Več kot očitno je, da izraelski finančni minister Bezalel Smotrič podpira naseljence. Ne gre torej za to, da nasilje izvajajo neki odpadniki z roba družbe. Izvajajo ga tudi člani varnostnih sil, aktivno pa ga spodbujajo predstavniki kneseta in političnih strank. Gre za tesno sodelovanje, za koordiniran napad, s ciljem, da zavzamejo Zahodni breg.

Pred dnevi je posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih Francesca Albanese predstavila svoje novo poročilo o mučenju Palestincev. Opozorila je, da Izrael sistematično izvaja mučenje palestinskih zapornikov. Ob tem pa je opozorila tudi, da Izrael sistematično mučenje izvaja na ravni celotnega palestinskega ljudstva – prek množičnega razseljevanja, obleganja, odrekanja pomoči ter hrane in stalno prisotnega nasilja. Kako to komentirate? Kaj je po vašem mnenju cilj takšne politike?

Prvi cilj, ki ga želi Izrael s tem doseči, je, da postane cena upora tako visoka, da se ljudje zanj preprosto ne bodo več odločali. To je že več let njihov cilj. Že od Abrahamskih sporazumov nam ponujajo ekonomske svoboščine v zameno za politične pravice. To je zelo očitno tudi pri ravnanju z zaporniki. Gre za način vzpostavitve nadzora.

Pričevanja zapornikov so brutalna. Ni besed, s katerimi bi lahko opisali, čemu so podvrženi. Mislim, da na svetu ne obstaja podobna situacija. Ne govorimo namreč o zaporih, ki imajo posamezne sobe za mučenje; ne, govorimo o tem, da se v vseh zaporih nad Palestinci izvajajo mučenja in posilstva.

Izraelske oblasti tega niti ne prikrivajo več. Nasprotno, izraelska družba takšno ravnanje s palestinskimi zaporniki celo slavi. Videli smo, kako so bili izraelski vojaki, obtoženi posilstva palestinskega zapornika, na izraelski nacionalni televiziji slavljeni kot heroji. Priča smo sistemu popolne nekaznovanosti.

Mislim pa, da omenjeno poročilo razkriva samo vrh ledene gore. Mislim, da še veliko stvari o ravnanju z zaporniki ne vemo.

Pri tem je pomembno omeniti tudi vlogo Palestinske narodne uprave (PA). Zapiranje ljudi in ravnanje z zaporniki poteka v koordinaciji med izraelskimi oblastmi in Palestinsko narodno upravo v Ramali, ki jo dejanja upora ogrožajo. Samo v zadnjem letu je Palestinska narodna uprava usmrtila več deset Palestincev, ki so bili uporniški borci.

Gre torej za kompromis, zato da ostanejo na oblasti?

Pristali bodo na vsakršen kompromis, a ironija je v tem, da jih Izrael nikoli ne bo sprejel kot legitimno oblast.

To je očitno tudi v luči Odbora za mir, ki je povsem zaobšel PA in spregledal palestinsko suverenost in avtonomijo.

Pomemben aspekt izraelske genocidne politike v Palestini je uničenje kulture in izobraževanja. V Gazi so bile uničene ali močno poškodovane stavbe kulturne dediščine, muzeji, arhivi, večina šol in univerz ... Kako vi kot umetnik in kurator vidite to?

Straši me. Pomembno se je zavedati, da ena od ključnih bitk okupacije in zatiranja poteka na področju mišljenja; na področju nadzora mišljenja in narativov. Izraelska obsedenost z uničevanjem naše kulture, simbolov, zgodovine in tradicije ni nekaj novega. Ne uničujejo samo fizičnih institucij, ampak celotne sisteme izobraževanja in kulture.

Izrael nas je vedno potiskal v položaj, ko smo morali dokazovati, da obstajamo. Velik del palestinske umetnosti in znanstvenih del se zato ukvarja z dokazovanjem našega obstoja, s tradicijo in simbolnimi dogodki v naši zgodovini. Vse to je zelo pomembno, a v sebi nosi tudi pasti. Prisiljeni smo reciklirati simbole, o katerih ne bi smeli več dvomiti. Palestinska umetnost bi morala premikati meje o tem, kaj pomeni palestinsko in kaj pomeni uporabiti umetnost kot močno orodje ustvarjanja, ne zgolj izražanja. Kako ustvariti ideje, kako ustvariti in oblikovati skupno zavest. Napad na palestinske kulturne in akademske institucije moramo razumeti v smislu uničenja vsega tega.

Tudi na Zahodnem bregu kulturnih institucij praktično ni več, financiranje je presahnilo. To je načrtno uničenje.

Še bolj strašljivo je, da so palestinski umetniki po vsem svetu cenzurirani. Ne le, da se jim prepoveduje nastopati, ampak so celo njihovi zavezniki, kot so univerze, muzeji in druge institucije, deležni groženj. Zato moramo premisliti o novih načinih proizvajanja znanja.

V situaciji, ko smo v prvi vrsti prisiljeni razmišljati o preživetju, se zdi, da je kultura skorajda luksuz. Dolgoročne posledice vsega tega se bodo šele pokazale.

Dotaknili ste se tudi svobode govora, ki je trenutno zelo na preizkušnji. Vsakršna kritika Izraela in izraelske politike - četudi kritiziramo zločine, ki jih izvajajo nad Palestinci - je ponekod označena kot antisemitizem.

Mislim, da še ne razumemo v celoti, kaj takšen presedan pomeni za globalno politiko, mednarodne odnose in hegemonske sile. Priča smo preoblikovanju globalne politike v smislu ustvarjanja policijskih držav in militarizacije ter nove oblike globalne nadvlade. Če dogodke v Venezueli in Iranu pogledamo v tej luči, vse skupaj dobi smisel – gre za poskuse, da bi s temi dogodki ustvarili nov, normaliziran diskurz zatiranja.

Svoboda izražanja je temeljni steber vsake svobodne družbe. Izrael je v zadnjih nekaj letih sprejel zakonodajo, po kateri je to, da izražam svoja stališča, kaznivo. Obstaja celo zakon o konzumiranju "terorističnih" vsebin, po katerem je kaznivo, če všečkam ali delim objavo, ki jo izraelska država označuje za "teroristično". To pa pomeni, da obstaja nadzor. In to pomeni, da se del varnostnega aparata ukvarja z nadziranjem vsebin.

Sprejeli so tudi zakon, ki sankcionira sorodnike "teroristov"(Palestincev, ki jih za teroriste označi Izrael, pogosto brez sojenja, op. a.). Imel sem sorodnika, ki so ga ubili v prvem letu genocida v Gazi. Bil je izraelski državljan. Če bi na svojem profilu na družbenih omrežjih napisal "Počivaj v miru", bi me označili za simpatizerja teroristov, zaradi česar bi mi lahko odvzeli izraelsko državljanstvo.

Omejevanje svobode izražanja se kaže na različnih ravneh. Ko govorim o Palestini, sem previden pri izbiranju besed. Gre za nekakšen vgrajen mehanizem samocenzure. Ves čas se sprašuješ, ali sprejeti kompromis glede svoje etične drže ali pa se izpostaviti nevarnosti. S tem živeti ni preprosto. Seveda pa nisem v tako težki poziciji, kot je nekdo na Zahodnem bregu, ki bi ga svoboda izražanja lahko pripeljala do nezakonite ugrabitve, ki se ji reče administrativni pripor. Imam prijatelja, ki je filmski režiser in ki je trenutno v priporu. Zakaj je bil priprt, ne vemo, saj obtožnice ni. Predvidevamo, da je to povezano z njegovim delom.

A še bolj kot cenzura državljana ali umetnika so nevarni samoregulacijski modeli cenzure na družbenih omrežjih. Na svoji časovnici bi rad videl objave o dogajanju na Bližnjem vzhodu, pa jih ne. Izrael ne želi pokazati obsega škode, saj ne želi izpasti oslabljen. Priča smo popolnemu medijskemu mrku. V tej novi dobi umetne inteligence in algoritmov je zelo preprosto manipulirati z vsebinami.

Ne gre torej samo za cenzuro glasov, ampak tudi za oblikovanje in uveljavljanje resničnosti, ki je prirejena, prek družbenih omrežij.

Pred dnevi je Guardian poročal, da se v Gazi razrašča kriminal, podprt s strani Izraela. Proizraelske milice – gre za več oboroženih skupin, ki delujejo lokalno in ki naj bi poskušale spodkopati oblast Hamasa – postajajo vse bolj agresivne, izvajajo racije, atentate in ugrabitve, je še poročal ta spletni medij. Paradoksalno se podpora Hamasu zaradi tega krepi – ne zato, ker bi bil Hamas najboljši, ampak zato, ker ni nikogar drugega.

O tem bom govoril na konferenci, ki jo organizira v Sloveniji Inštitut za kriminologijo. Temu pravim ustvarjanje kriminala. Izrael namreč skozi zgodovino ustvarja lokalne milice na palestinskih območjih. Naša življenja so pod nadzorom kriminalnih organizacij, kriminalnih sindikatov. Mafije, pravzaprav. Ker smo ves čas v boju za preživetje, se je nemogoče politično udejstvovati, nemogoče je izražati nasprotovanje.

To ima pa tudi druge posledice. Ljudje si želijo oditi, saj nihče ne želi živeti v tako nevarnem okolju. Številni se tem kriminalnim organizacijam tudi pridružijo. Nekateri pa najdejo rešitev v tem, da se asimilirajo v izraelsko družbo. Fragmentacija palestinskega prebivalstva se tako še krepi.

Tudi v tej vojni zelo trpijo otroci. Po ocenah palestinskega ministrstva za zdravje sta bila v Gazi ubita več kot dva odstotka populacije otrok, številni so bili poškodovani, a niso prejeli ustrezne zdravstvene oskrbe. Praktično vsi imajo duševne težave, sprašujejo se, ali bodo preživeli še en dan. Kakšna je prihodnost teh otrok?

Iskreno ne vem. Palestinskim otrokom se skozi zgodovino odrekata otroštvo in mladost. Tudi če pogledamo terminologijo, ki jo Izrael uporablja – nikoli ne govorijo o otrocih. Govorijo o 6-, 9-, 13-letnikih. Gre za neprestano dehumanizacijo otrok.

Znano je, da je izraelska vojska sistematično ubijala otroke. To ni stranski učinek, ampak osrednja točka njihove vojaške politike.

V Gazi je skoraj 50 odstotkov prebivalcev mlajših od 18 let. Govorimo torej o populaciji otrok!

Tolikokrat smo že slišali, da je bila med ubitimi v Gazi večina otrok in žensk, da nas to niti več ne gane.

In to se ni začelo z Gazo. Leta 2022 so bili v Gazi in na Zahodnem bregu ubiti 204 Palestinci. Ko sem pregledoval tabele umorjenih, je pisalo: šestnajstletnik – ustreljen v glavo, sedemnajstletnik – ustreljen v glavo, še en – ustreljen v prsi, ustreljen v glavo, ustreljen v prsi … To kaže na jasno politiko ubijanja otrok.

Zagotovo ste zasledili poročila o tem, da so ostrostrelci v Gazi dvoletnike ciljali v glavo.

Kakšni so torej obeti za te otroke? Težko si je predstavljati.

Raziskave javnega mnenja v zadnjih dveh letih so kazale, da ima izraelska vlada pri politiki do Palestine široko podporo volilcev. Kako lahko to razumemo? In ali na prihajajočih parlamentarnih volitvah jeseni sploh lahko pričakujemo kakršno koli spremembo oziroma obrat stran od te radikalne protipalestinske politike?

Obstaja mit, da je izraelska družba normalna družba, ki ima tu in tam nekaj toksičnega obnašanja. A to je daleč od resnice. Kot nekdo, ki je odrasel v Palestini, lahko rečem, da izraelska družba živi v stanju stalne kognitivne disonance. In to lahko razumem. Ljudje, ki storijo takšne zločine – zločine, ki se dotikajo samega bistva tega, kaj pomeni biti človek – nimajo občutka odgovornosti. Če bi bili sposobni sprejeti odgovornost za te zločine, bi bil s tem uničen njihov celotni moralni in družbeni konstrukt o tem, kdo so.

Govorimo torej o družbi, katere politika dehumanizacije Palestincev je v središču njene identitete. Brez nje se v tej identiteti pokažejo razpoke.

Ta politika dodatno stopnjuje agresivni in sovražni odnos, ki postane dokaz posameznikovega nacionalizma. Bolj, kot preziraš Palestince, boljši Izraelec si.

Skrb vzbujajočih statistik o odnosu izraelske družbe je bilo veliko: več kot 90 odstotkov Izraelcev je podpiralo genocid, več kot 70 odstotkov pa jih je podpiralo izgon Palestincev iz Palestine.

Ta ideologija se v Izraelu širi s pomočjo šolskega sistema in vojske (služenje vojaškega roka je obvezno za vse Izraelce in Izraelke, op. a.), ki delujeta kot talilni lonec. Izraelsko družbo namreč sestavljajo različne skupine. Mizraški Judje, ki izvirajo iz arabskih držav, predstavljajo približno 53 odstotkov izraelske družbe, kar pomeni, da je več kot polovica prebivalcev arabskega porekla. To so potomci ljudi, ki so prišli iz Sirije, Jemna, Iraka … Potem so še aškenaški Judje (ki so se v Izrael priselili iz Evrope in ZDA, op. a.), milijon Rusov, od katerih jih polovica sploh ni judovske vere, Etiopijci … Vse te ljudi druži zgolj sovraštvo do drugih, do Palestincev, ki se oblikuje predvsem v vojski.

Zavračam navedbe, da je problem izraelska vlada in da tamkajšnja družba ne deli teh stališč. Zakaj je Netanjahu že šest mandatov na oblasti? On je premier z najdaljšim mandatom v Izraelu. Družba ga torej očitno podpira.

Zato menim, da obrat proti bolj zmerni politiki ni mogoč. Mislim, da se bo izraelska politika v prihodnje še veliko bolj zaostrila. Biti Palestinec tam je zelo nevarno.

Kakšna je prihodnost Palestine? Pred časom ste se zavzemali za rešitev ene skupne države. Zdaj v to ne verjamete več.

To je veliko vprašanje. Vojna v Iranu bi lahko spremenila politiko v regiji. Izrael medtem jasno izraža, da želi razširiti svoje ozemlje. Vse torej kaže, da se bo zemljevid spremenil.

Kar bom rekel, se bo na prvi pogled mogoče zdelo problematično. A zame je svoboda pomembnejša od Palestine. Svoboda je tista večna vrednota, za katero se zavzemam; ne nacionalna država, kakršne so oblikovale iste kolonialne sile, ki so ljudi, kot sem jaz, dolgo zatirale.

Glede prihodnosti nisem optimističen. V tem trenutku je zelo pomembno, da se zavzemamo za palestinsko suverenost. Trenutna situacija v Palestini zahteva, da se borimo – za dostop otrok do hrane in vsega drugega, kar potrebujejo, do zdravstvene oskrbe, za dostop novinarjev v Gazo in tako naprej.

Ko pa govorimo o dolgoročni prihodnosti, govorimo o polju idej. Oblikovati moramo nove politične vizije, ki bodo temeljile na spoznanju, da smo mi tisti, ki odločamo, ne le sledimo idejam, ki so nam bile vsiljene.

Kakšna je prihodnost Palestine? Da bo svobodna.