Menu Item
Evropa se sooča z možnostjo, da ZDA ne bodo več zanesljiv varnostni partner v okviru Nata, saj je Donald Trump javno izražal dvome o obrambi evropskih zaveznikov. CNN pa v analizi piše, da bi Evropa lahko nadomestila ameriški prispevek in razvila lastne zmogljivosti, saj ima bogastvo, tehnologijo in močne vojaške sile. Trumpove izjave so v evropskih prestolnicah sprožile razpravo o večji neodvisnosti od ZDA, nekateri pa upajo, da gre le za pritisk na zaveznike, da povečajo obrambne izdatke. Analizo CNN objavljamo v celoti.
Evropa se sooča z novo, kruto realnostjo, v kateri ZDA kot hrbtenica Nata – zavezništva, ki že skoraj 80 let zagotavlja varnost celine – niso več samoumevne.
Javno sovraštvo ameriškega predsednika Donalda Trumpa do ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, njegovo naklonjenost ruskemu voditelju Vladimirju Putinu ter nedavne izjave, v katerih je podvomil, ali bi branil zaveznike v Natu, so evropske voditelje prisilile, da začnejo razmišljati o nečem, kar je bilo doslej nepredstavljivo – ali so ZDA še vedno zanesljiv varnostni partner v času, ko celino pretresa največja vojna od 40. let prejšnjega stoletja?
Toda Nato brez ZDA še zdaleč ni nemočen, saj ima na voljo več kot milijon vojakov in sodobno orožje, ki ga zagotavlja preostalih 31 članic zavezništva. Poleg tega ima po mnenju analitikov dovolj bogastva in tehnološkega znanja, da se lahko brani tudi brez ameriške pomoči.
V Natov vojaški in civilni proračun ter varnostni investicijski program največ prispevajo ZDA in Nemčija, in sicer vsaka država skoraj 16 odstotkov. Sledita Združeno kraljestvo z 11 odstotki in Francija z 10 odstotki, piše Natov informativni list. Analitiki menijo, da Evropa ne bi potrebovala veliko truda, da bi nadomestila ameriški prispevek.
Če bi se evropske države združile in kupile ustrezno vojaško opremo, bi Evropa “lahko predstavljala resno konvencionalno in … jedrsko odvračalno silo” proti Rusiji, je februarja v pogovoru prek Zooma za CNN in druge novinarje dejal Ben Schreer, izvršni direktor za Evropo pri Mednarodnem inštitutu za strateške študije (IISS).
“Evropa je (še vedno) sposobna sama zbrati sredstva, ki bi jih potrebovala za svojo obrambo, vprašanje je le, ali je to pripravljena storiti,“ je dejal Schreer. In to je ključno vprašanje. V več kot 75 letih in pod vodstvom 14 različnih ameriških predsednikov, vključno s prvim mandatom Donalda Trumpa, so ZDA služile kot vezivno tkivo, ki je držalo Nato skupaj.
Med hladno vojno so ameriške čete na evropskih tleh delovale kot odvračalna sila pred sovjetskimi ambicijami po širjenju zavezništva Varšavskega pakta ter bile priča njegovemu propadu, ko je leta 1989 padel Berlinski zid. Tudi Natove kampanje na Balkanu v devetdesetih letih so bile izvedene s podporo ameriških vojakov in letalskih sil. Do začetka druge Trumpove administracije 20. januarja so ZDA vodile pobude za pomoč Ukrajini.
Analitiki menijo, da so se desetletja čezatlantske solidarnosti v zadnjih dneh morda vendarle končala.
Trumpov prepir v ovalni pisarni z ukrajinskim kolegom Zelenskim, po katerem je ustavil ameriško pomoč Kijevu, je “pomenil globlji prelom, ne le z Ukrajino, ampak tudi z ameriško strategijo svobodnega sveta od Trumana do Reagana”, je na spletni strani ameriškega političnega inštituta Atlantsko svet zapisal Dan Fried, višji sodelavec pri omenjenem svetu in nekdanji pomočnik državnega sekretarja ZDA za Evropo.
John Lough, nekdanji uradnik Nata, pa meni, da je razpoka v zavezništvu še globlja. “Preprosto se zdi, da Združene države Amerike na Evropo gledajo bolj kot na tekmeca, rivala, ne pa kot zaveznika,“ je dejal za CNN in dodal, da je zaradi tega zaveza Washingtona, da bo branil zaveznike Nata, nekoliko vprašljiva.
To je razkol, ki ga po Loughovem mnenju ni več mogoče popraviti. “Ko enkrat izgubite del te zaveze, dejansko izgubite vso,” je dejal Lough.
Nekateri v evropskih krogih se celo sprašujejo, ali bi bilo treba Washington “v določenem smislu obravnavati kot sovražnika,” je dodal.
A nekateri analitiki menijo, da Nato brez ZDA ni nujno slaba ideja.
“Takoj ko bodo zaveznice ZDA prepričane, da ne morejo več zaupati ameriškim zmogljivostim, da jih bodo obvarovale v kriznih trenutkih, bodo hitro prevzele breme in začele krepiti lastne zmogljivosti,” je lani v reviji War on the Rocks zapisal Moritz Graefrath, podoktorski raziskovalec na področju varnosti in zunanje politike na inštitutu William & Mary’s Global Research Institute.
“V tem smislu bo umik ameriških sil – morda nasprotno od intuicije – ustvaril še močnejšo in ne šibkejšo Evropo,” je zapisal Graefrath.
Poljski premier Donald Tusk meni, da se je ta proces že začel. “Evropa kot celota je povsem sposobna zmagati v kateri koli vojaški, finančni ali gospodarski konfrontaciji z Rusijo – preprosto smo močnejši,” je dejal pred vrhom Evropske unije ta teden. “V to moramo le začeti verjeti. In danes se zdi, da se to dogaja.”
Kaj ima Evropa?
V teoriji bi lahko bila evropska vojska izjemno močna.
Po podatkih poročila Military Balance 2025, ki ga je sestavil Mednarodni inštitut za strateške študije (IISS), ima Turčija po ZDA največje oborožene sile v Natu, s 355.200 aktivnimi vojaki. Sledijo ji Francija (202.200), Nemčija (179.850), Poljska (164.100), Italija (161.850), Združeno kraljestvo (141.100), Grčija (132.000) in Španija (122.200).
Turčija ima tudi največ kopenskih vojakov, ki predstavljajo večino bojnih enot, in sicer 260.200. Za njo so Francija (113.800), Italija (94.000), Grčija (93.000), Poljska (90.600), Združeno kraljestvo (78.800), Španija (70.200) in Nemčija (60.650), navaja poročilo IISS.
Za primerjavo – v državah Nata je bilo junija 2024 dodeljenih ali razporejenih približno 80.000 ameriških vojakov, navaja poročilo Kongresne raziskovalne službe (CRS) iz julija 2024. Večina teh ameriških vojakov je v Nemčiji (35.000), Italiji (12.000) in Združenem kraljestvu (10.000), navaja CRS.
Nekatere večje članice Nata imajo tudi orožje, ki je enakovredno ali celo precej boljše od ruskega.
Vzemimo za primer letalonosilke. Medtem ko ima Rusija le eno zastarelo letalonosilko, ima zgolj Združeno kraljestvo kar dve sodobni letalonosilki, ki lahko izstrelita lovce F-35B. Francija, Italija in Španija imajo letalonosilke ali amfibijske ladje, ki lahko prav tako izstreljujejo bojna letala, piše v Military Balance.
Poleg ZDA imata tudi Francija in Združeno kraljestvo lastne jedrske sile, pri čemer obe državi upravljata podmornice z balističnimi raketami. Evropski zavezniki v Natu imajo skupaj približno 2.000 lovskih in jurišnih letal, vključno z več deset novimi lovci F-35.
Kopenske sile vključujejo sodobne tanke, kot so nemški Leopardi in britanski Challengerji, ki jih zdaj uporabljajo tudi ukrajinske oborožene sile. Evropske članice Nata imajo tudi zmogljive manevrirne rakete, kot je skupna francosko-britanska SCALP/Storm Shadow, ki se je izkazala tudi na ukrajinskem bojišču.
Poročilo Military Balance 2025 poudarja, da Evropa že krepi svoje vojaške zmogljivosti neodvisno od ZDA. Leta 2024 se je šest evropskih držav povezalo v projekt razvoja manevrirnih raket, ki se izstreljujejo s tal, povečalo proizvodne zmogljivosti za strelivo in diverzificiralo svoje dobavne verige, pri čemer so kot nove dobavitelje vojaške opreme iskale države, kot so Brazilija, Izrael in Južna Koreja.
Analitiki pravijo, da bi tudi popoln umik ZDA iz Evrope pustil za sabo pomembno infrastrukturo. Po podatkih Kongresne raziskovalne službe imajo ZDA v Evropi 31 stalnih oporišč – pomorskih, letalskih, kopenskih ter poveljniško-nadzornih objektov, ki bi jih lahko prevzele države gostiteljice, če bi se ZDA umaknile.
Graefrath pa opozarja, da ta infrastruktura ne bi bila izgubljena za Washington, če bi po morebitnem umiku obžaloval svojo odločitev. “To pomeni, da ostaja velik del ameriške vojaške infrastrukture dolgoročno nedotaknjen, kar zagotavlja, da ZDA ohranijo možnost vojaškega povratka, če bi se Evropa izkazala za nepripravljeno,” je zapisal.
Kaj sledi?
Nekateri medtem upajo, da so govorice o umiku ZDA iz Nata zgolj Trumpova taktika za pritisk na zaveznike, da povečajo obrambne izdatke.
Pravijo, da smo že videli podoben scenarij – med Trumpovim prvim mandatom, ko je domnevno naročil Pentagonskim uradnikom, naj preučijo možnosti za zmanjšanje števila ameriških vojakov v Južni Koreji, ki so tam kot zaščita pred jedrsko oboroženo Severno Korejo.
To se je zgodilo, ko se je Trump pripravljal na srečanja s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom, kjer ga je želel prepričati, naj se odpove svojemu jedrskemu arzenalu. Takratni vir blizu Bele hiše je za CNN povedal, da bi lahko prišlo do umika ameriških enot v prihodnosti, vendar “šele dolgo potem, ko bi bila severnokorejska jedrska orožja preverljivo uničena.”
Toda Kim je zavrnil vse prošnje po opustitvi svojega jedrskega programa.
Srečanje med Trumpom in Kimom “je bilo predstavljeno kot velik uspeh, čeprav to ni bilo,” je dejal Schreer.
Po tem so se ZDA na Korejskem polotoku vrnile k “običajnemu poslovanju”, je dejal Schreer. ZDA, ki imajo v Južni Koreji več deset tisoč vojakov, so jih tam obdržale. Nadaljevale so se dvostranske vaje s silami Seula, ameriške vojaške ladje so obiskale južnokorejska pristanišča, nad regijo pa so leteli bombniki ameriških sil.
Enako bi se lahko zgodilo v Evropi, če Trump od Putina ne bo dobil, kar želi, so dejali analitiki. Nato bi lahko normalno deloval naprej, grožnje o umiku pa bi ostale le manjša ovira na poti.
“Če bi Putin preveč izkoriščal Donalda, bo to morda prepoznal tudi Donald Trump,” je dejal Schreer.
Avtor: Brad Lendon/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje