Francoski časopis Le Monde je v sklopu serije člankov "Geopolitika mafije" objavil besedilo Remija Urdana z naslovom "Na Balkanu kriminalne tolpe v osrčju državnega sistema".

“Vzroki za porast nasilja v zadnjih letih med kriminalci iz Srbije in Črne gore včasih ostajajo neznani. Streljanje v kavarnah, eksplozije avtomobilov, trupla na ulicah Beograda, Kotorja ali Podgorice, da ne omenjamo neznanega števila pogrešanih – sedem let vojne tolp, atentati in maščevanje, vse to je povzročilo najmanj petdeset smrti,” piše v članku.

Avtor dodaja, da sta glavna povoda za porast nasilja dva in sta se zgodila leta 2014.

Po eni strani je izginotje najmanj 200 kilogramov kokaina v španskem pristanišču Valencia očitno povzročilo delitve v kartelu, ki ga je vodil Darko Šarić, in sprožilo izbruh “kotorske vojne” med dvema konkurenčnima tolpama – škaljarskim in kavaškim klanom. Po drugi strani pa je Šarićeva aretacija sprožila vojno za dedovanje med njegovimi najzvestejšimi sodelavci, ki vodijo njegovo cesarstvo, medtem ko je on v zaporu, in ambicioznimi posamezniki, ki sanjajo o večji neodvisnosti in dobičku, ki ga spremlja, piše v besedilu.

Vojna med tolpami se je poglobila dve leti pozneje, leta 2016, po umoru Aleksandra Stankovića, znanega kot “Sale Mutavi”, vodje tolpe Janjičari, ki jo sestavljajo najbolj ekstremni navijači beograjskega nogometnega kluba Partizan. Tradicionalno so v Srbiji skupine huliganov “dober kader” za podzemlje, tako kot so to bile paravojaške milice med vojnami v devetdesetih letih, piše Le Monde.

Ikona tega vzporednega sveta je bil v času vladavine predsednika in vojnega poveljnika Slobodana Miloševića (1989–2000) Željko Ražnatović, znan kot Arkan, vodja navijačev Crvene zvezde, drugega nogometnega kluba v Beogradu, nato pa vodja Arkanovih tigrov, paravojaške skupine, ki je delovala pod srbsko tajno policijo. Arkana, ki ga je mednarodno sodišče, tako kot Miloševića, obtožilo zločinov proti človečnosti, so umorili v hotelu Intercontinental v Beogradu, tik pred padcem srbskega predsednika. Njegov morilec je imel, tako kot on, v eni roki mafijsko pištolo in policijsko značko v drugi, piše Le Monde.

Glavni centri za pranje denarja trgovine z ljudmi so gradbeništvo, gostinstvo, turistična infrastruktura itd., piše francoski časopis.

“Od padca komunizma in po vojnah v nekdanji Jugoslaviji se je balkanska mafija tako razvila, da danes velja za glavnega akterja mednarodnega organiziranega kriminala. Srbske, črnogorske in albanske tolpe, ki so začele cveteti pred tremi desetletji s tihotapljenjem orožja in cigaret, so zdaj glavni dejavnik prihoda južnoameriškega kokaina v Evropo. Trgujejo tudi s heroinom in proizvajajo marihuano in sintetične droge. “Njihov dobiček je tak, da so velik del svojega dohodka vložile v zakonite gospodarske tokove,” piše v članku.

“Zapuščina jugoslovanske tajne policije”

Medtem ko so se albanski kriminalci sprva povezovali z italijanskimi mafijci, so imeli srbski in črnogorski na začetku precej izviren adut, ki ga na tej ravni najdemo le v Rusiji – njihova tesna povezava z državo, piše Le Monde.

Povezava med državo in kriminalno združbo, ki se je začela v času komunizma in jugoslovanske tajne policije – ta je bila okrepljena med vojnami Miloševićevih specialnih služb, je še vedno izjemno močna, piše Le Monde.

Strokovnjaki se celo sprašujejo, ali lahko Srbijo in Črno goro opišemo kot “mafijsko državo”, glede na finančno moč, ki jo je pridobil svet organiziranega kriminala pa, ali so še vedno kriminalci v službi države ali sta zdaj dve državi v službi kriminalcev.

V Srbiji razlikujemo med tremi obdobji.

“Milošević je bil boter kriminalcev in paravojaških formacij. Leta 2000 je nato premier Zoran Đinđić poskušal rešiti težavo, zato so ga leta 2003 ubili,” je povedal Vuk Cvijić, novinar tednika NIN.

V času vladavine srbske Demokratske stranke, med letoma 2000 in 2012, “čeprav je korupcija še vedno bila, ni bilo več neposredne povezave med srbskimi oblastmi in organiziranim kriminalom”, je dejal Cvijić.

Takrat sta v sodelovanju z Interpolom in tujimi policijskimi službami potekali dve veliki policijski operaciji – operacija Sablja, proti zemunskemu klanu in Đinđićevim morilcem (2003), ter Balkanski bojevnik, proti kartelu Darka Šarića (2009).

“Danes, pod Vučićem, država in mafija spet sodelujeta toliko, da med njima ni več jasne razlike,” je povedal Vuk Cvijić.

Lahko bi se celo vprašali, ali je mafija postala močnejša od države.

V Črni gori je zgodba drugačna, kajti Milo Đukanović je na oblasti od padca komunizma leta 1991.

“Đukanović je šef. Vsi črnogorski klani imajo istega delodajalca – predsednika države,” ga obtožuje Jova Martinović, znani novinar, ki že dvajset let preiskuje organizirani kriminal.

Razlika z Latinsko Ameriko je v tem, da je bil Pablo Escobar kriminalec, ki je deloval proti državi. V Črni gori je Pablo predsednik, je dodal Martinović.

Tesno razmerje med političnimi oblastmi in organiziranim kriminalom je očitno težko dokazati. Nekatere raziskave včasih kažejo na politika ali poslovneža, ampak ‘organska povezava je v preteklosti šla skozi tajne službe’, je dejal evropski diplomat, ki že dolgo pozna zapletenost oblasti Srbije in Črne gore.

“Trgovino organizirajo oblasti Srbije in Črne gore. Številni kriminalci imajo značke tajne službe ali policije. Predsednika sodelujeta in imata skupne interese,” je dejal Jovo Martinović.

Strokovnjaki opozarjajo tudi na vlogi bratov obeh predsednikov, ki vodita družinske zadeve. Andrej Vučić v Beogradu in Aco Đukanović v Podgorici imata tako ključno vlogo v politiki, poslovanju in pranju denarja, piše Le Monde.

“Droga je eno,” je dejal diplomat.

Vendar je Đukanović svoje bogastvo nedvomno gradil bolj na privatizaciji kot nezakoniti trgovini. Njegov brat Aco je milijarder, pojasnjuje novinar Le Monde Remi Urdan.

“Nihče na mednarodni sceni ne ve, kako bi se lotil problema organiziranega kriminala v Srbiji in Črni gori,” je dejal Stevan Dojčinović, raziskovalec na srbskem raziskovalnem spletnem mestu Krik, “ker nihče ne razume ključa problema – to ni korupcija posameznika, to je državni sistem”.

Tako je bilo že v Miloševićevih časih in se nadaljuje z Vučićem in Đukanovićem. Gre za državno operacijo, ki jo je težko dokazati, je dodal.

Italijansko pravosodje, ki je večkrat skušalo raziskati odnos med politiki in kriminalci na Balkanu, zlasti z Milom Đukanovićem v primerih, v katere je bila vpletena italijanska mafija, je bilo pri tem neuspešno. Tudi v drugih evropskih državah jim ni uspelo priti do šefov zloglasnih preprodajalcev drog. Tisti, ki že dolgo časa preiskujejo organizirani kriminal v nekdanji Jugoslaviji, menijo, da ta sistem, ki je povezan z državnimi tajnimi službami, druge obveščevalne službe, ameriške in evropske, varujejo v zameno za informacije ali celo prek političnih dogovorov, piše Le Monde.

Kaotična galaksija

“Zahod poskuša Srbijo pripeljati v Evropo, medtem ko ima Aleksandar Vučić tesne odnose z Moskvo in prisrčne odnose s Pekingom. Milo Đukanović je zgodovinsko najiskrenejši prozahodni, pronatovski, proevropski vodja v regiji,” analizira eden od evropskih diplomatov.

V imenu geopolitike se zatiska oči za vse nedovoljene dejavnosti teh sicer krhkih držav, dodajo še v Le Mondu.

Poleg zelo netransparentnega vprašanja vpletenosti tajnih služb v kriminalne dejavnosti razumevanje zapletenosti tolp za preiskovalce ni lahka naloga.

“Balkanski organizirani kriminal nikoli ni imel šefa vseh šefov, kot ga ima italijanska mafija. To so neodvisne celice, ki se hitro razvijajo v skupinah, te se potem same delijo in ponovno združijo. Na Balkanu je približno 300 kriminalnih skupin, “je dejal Dojčinović.

“Balkanskega kartela ni, to je sodelovanje med tolpami, katerih glavna naloga je prevoz kokaina iz Latinske Amerike v Evropo,” je potrdil Saša Đorđević iz beograjske pisarne Globalne pobude proti transnacionalnemu organiziranemu kriminalu, neodvisne organizacije s sedežem v Ženevi.

V Srbiji se je srbski tihotapec črnogorskega rodu Darko Šarić po atentatu na premierja Zorana Đinđića in operacijo Sablja uveljavil kot edini, ki mu je to kaotično galaksijo uspelo do neke mere združiti. Šarić je veljal za najmočnejšega narkokralja v teh državah v zadnjih tridesetih letih. Leta 2014 je bil obsojen na petnajst let zaporne kazni za trgovino z mamili, nato pa leta 2020 še na devet let zaradi pranja denarja. Pritožbeni postopek še poteka.

“Vmes se je na jadranski obali doajen črnogorskih tihotapcev Branislav Mićunović uveljavil kot močan koordinator med klani, ki spremljajo prihod kokaina. “Mićunović živi mirno v Budvi, v zgornjem nadstropju svojega hotela kazinoja Splendid,” piše.

Navaja še, da je poslovanje kriminalcev kljub sovraštvu s takratnimi oblastmi v Beogradu cvetelo v času vladavine Darka Šarića.

“Nekatere balkanske skupine so se v zadnjih dveh desetletjih povzpele na hierarhični ravni, od malih rib in glasnikov do velikih preprodajalcev drog,” je v svojem poročilu Transnational Tentacles za leto 2020 zapisala Globalna pobuda proti transnacionalnemu organiziranemu kriminalu.

Balkanske skupine so postale ključni akter organiziranega kriminala v Evropi, Turčiji, Latinski Ameriki, pa tudi v Južni Afriki in Avstraliji. Južnoameriški kokain uvažajo predvsem iz Kolumbije in Ekvadorja, pa tudi iz Urugvaja, Peruja in Brazilije, in ob prihodu mamil so prisotni na španski, italijanski, grški, albanski in črnogorski obali.

Neki video prikazuje razmeroma miren čas, preden je vojna med tolpami zamajala krhko ravnovesje med kriminalnimi organizacijami, piše francoski časopis.

Posnetek s poroke Safeta Kalića, vodje črnogorske tolpe iz Rožaja, prikazuje vse balkanske kriminalne vodje, vključno z Darkom Šarićem, kako se poljubljajo in praznujejo. Posnetek, objavljen na internetu leta 2010, je povzročil škandal, saj je na zabavi tudi Zoran Lazović, ki ga je predsednik Đukanović postavil na čelo za boj proti kriminalu v tajnih službah, pa tudi Ljubiša Mijatović, ki je kasneje postal vodja varnostne službe.

Predsednik se je zagovarjal, da so bili na misiji vohunjenja za kriminalci, a s to izjavo po prepričanju novinarja Urdana ni nikogar prepričal.

“Politika, nogomet in podzemlje”

Po aferi v Valencii in aretaciji Darka Šarića (ki je postal premočan) zaradi ameriških pritiskov, je bilo porušeno ravnovesje in izbruhnila je “kotorska vojna”, vojna med škaljarskim in kavaškim klanom, poimenovana po dveh vaseh v bližini črnogorskega obmorskega letovišča. Kotor je zasedel posebno mesto v svetu trgovine z mamili, pri čemer se opira na svojo pomorsko kulturo. Mladim mornarjem s tega območja ni preostalo drugega, kot da postanejo tihotapci mamil.

Poleg konflikta med kriminalci za denar od mamil je strokovna hipoteza, da se je škaljarski klan po aretaciji Darka Šarića prehitro povzpel in začel sanjati o določeni neodvisnosti v odnosu do srbskih in črnogorskih tajnih služb.

Le Monde piše, da sta bila Beograd in Podgorica v tisti vojni naklonjena kavaškemu klanu, ki je nastal z razcepom znotraj škaljarskega klana. Navaja, da so Kavčani blizu huliganom, ki so povezani z Vučićevimi mrežami v Srbiji in s tajno policijo Đukanovića v Črni gori.

Z beograjske strani je jasno, da so bili tarča policije v glavnem škaljarci, poudarja avtor in dodaja, da je bil njihov tedanji vodja Jovan Vukotić leta 2018 na zahtevo Srbije aretiran v Turčiji, izročen Beogradu in mu sodijo zaradi skrajno banalnega razloga (lažni potni listi), pa tudi, da so se člani škaljarskega klana, ki so bili preganjani v Srbiji, zatekli po vsej Evropi, nekateri pa so bili preganjani in ubiti v Španiji, Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem in v Grčiji.

Čeprav ni znano, kdo je ubil vodjo janjičarjev Aleksandra Stankovića, ki je bil domnevno blizu kavaškega klana, je njegov odhod povzročil spremembe v kriminalnem podzemlju Beograda. Vse oči so bile uprte v močnega Luko Bojovića, ko je bil na čelu zemunskega klana in blizu škaljarskemu. Stankovića je od takrat zamenjal Veljko Belivuk, bolj znan kot “Velja Nevolja”, Bojović pa je iz zapora v Španiji vodenje tolpe zaupal Filipu Koraću, človeku, ki se v zadnjem času vzpenja v srbskem podzemlju.

“Čeprav je vpletenost srbskih oblasti v vojno med tolpami na sodišču težko dokazati, so se janjičarji, ki jih je Belivuk preimenoval v Principe (po Gavrilu Principu, srbskem morilcu avstroogrskega nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914), bistveno okrepili, odkar je Aleksandar Vučić prišel na oblast leta 2012,” piše.

Le Monde poudarja, da so janjičarji varovali Vučićevo slovesno inavguracijo, njegov sin Danilo Vučić pa se je redno pojavljal v javnosti s člani tolpe.

Po novinarskih preiskavah je povezava med državo in Principi vzpostavila Dijana Hrkalović, nekdanja pripadnica tajne policijske službe, ki jo je Aleksandar Vučić postavil kot državno sekretarko na ministrstvu za notranje zadeve. Leta 2019 je odstopila.

Francoski Le Monde piše, da je bila Hrkalović tesna prijateljica tako vodje Janjičarjev kot visokega častnika žandarmerije Nenada Vuckovića, znanega kot “Vučko”, člana kluba navijačev Partizana in bližnjega prijatelja Velja Nevolje in Saleta Mutavega. Hrkalović, ki je predsednika Vučića označila za “človeka, ki nas vse presega s svojo genialnostjo”, je odstopila in molči, odkar so v javnosti prišle zgodbe.

“Eden od teh primerov je odkritje na kmetiji v Jovanjici v Vojvodini, na 12 hektarjih velikem polju, kjer je bilo 65.000 rastlin marihuane skritih za pridelki paradižnika, kumar in čebule, pa tudi laboratorij in 600 kilogramov mamil ter orožje in najsodobnejša oprema za nadzor. Lastnik kmetije, ki so jo redno obiskovali predstavniki vlade, je imel ponarejeno značko in policijske registrske tablice, ki so mu jih dali policisti, ki so delali pri Dijani Hrkalović,” piše Le Monde.

Dodajajo, da je drugi primer odkritje, da je “Vučko” diskretno uporabil policijsko strelsko društvo za trening z vodjami janjičarjev, Stankovićem in Belivukom ter Novakom Nedićem, generalnim sekretarjem Vučićeve vlade.

“Predsednik Srbije Aleksandar Vučić dobro pozna ta svet, ki deluje med politiko, nogometom in podzemljem. Kot mladenič je bil v Arkanovih časih navijač Crvene zvezde. V politiki je bil dejaven skupaj z Vojislavom Šešeljem, vodjo srbske skrajne desnice, in s paravojaško milico, podobno Arkanovi, bil je tudi minister v Miloševićevi vladi. “Danes se zdi, da izkorišča huligane Partizana, kluba, ki je tradicionalno blizu tajne policije, ker pripada državi,” piše.

Le Monde piše tudi, da sta se letos v srbsko-črnogorskem kriminalnem svetu zgodila dva dogodka. Policija v Beogradu je februarja na veliko presenečenje vseh aretirala Veljka Belivuka in približno 20 janjičarjev. Belivuka obtožujejo umora, ugrabitve, izsiljevanja in trgovine z mamili. Od njegove aretacije mediji blizu oblasti poročajo o pričanju družin pogrešanih žrtev tolpe.

“Še vedno ni znano, zakaj se je država po dolgih letih zaščite odločila uničiti to kriminalno skupino,” je komentiral Dojčinović.

Odkrili so tudi hišo v Ritopeku, na obrobju Beograda, v kateri so mučili in morili žrtve. Po mnenju enega strokovnjaka je “Belivukova skupina, ki je bila v službi države, šla predaleč v organiziranem izsiljevanju poslovnežev blizu oblasti”.

“Doktor smrt”

Aprila so v Črni gori aretirali vodjo kavaškega klana Slobodana Kašćelana. Po navedbah Le Monda obstaja racionalna razlaga, saj je stranka predsednika Đukanovića izgubila na parlamentarnih volitvah leta 2020, in dolgoletni črnogorski politik, čeprav je imel še naprej vpliv v tajnih službah in sodstvu, se je znašel v novih razmerah, saj mora sodelovati z vlado, ki nanj gleda kot na sovražnika.

“Država ne nadzoruje več organiziranega kriminala. Đukanović nima več take moči,” je dejala Vanja Ćalović Marković, direktorica Državnega sveta za boj proti korupciji.

Kašćelana so aretirali po ukazu Dritana Abazovića, podpredsednika vlade, ki koordinira varnostne službe. Mladi in pogumni Abazović je razkril, da mu je kavaški klan sredi menjave oblasti ponudil, da ga spozna, prek ljudi, ki so blizu “botru” Branislavu Mićunoviću. Po zavrnitvi je prejel sporočilo: “Tako ali drugače se bomo videli.”

Kmalu za tem, pravijo, so varnostne službe preprečile atentat, ker so prisluškovale pogovoru, ki je razkril načrt atentata ostrostrelca – tako kot v primeru Zorana Đinđića v Beogradu pred skoraj dvema desetletjema. Dritan Abazović je dejal, da je “pripravljen plačati vsako ceno, da bi premagal organizirani kriminal”. Abazović je zamenjal Zorana Lazovića, direktorja policijske službe za boj proti organiziranemu kriminalu, moškega, ki se je pojavil na posnetku Kalićeve poroke in za katerega se je po navedbah vira, ki je blizu vlade, dolgo verjelo, da je “povezava med državo in organiziranim kriminalom” v Črni gori.

Odnos med ljudmi na oblasti in podzemljem se včasih nenavadno spremeni. Beograd zaradi stare zgodbe še vedno joka od smeha ali jeze, odvisno od sogovornika. Pred dvajsetimi leti je kriminalec Veselin Božović postal tarča napadalca s kalašnikovko na beograjski ulici. Strele je preživel, saj naboji niso zadeli vitalnih organov. Preživela je tudi njegova žena, sin in dva mimoidoča, čeprav so bili v streljanju ranjeni. To je bil nekakšen čudež.

“Potem pa je na sceno prišel dr. Zlatibor Lončar, ki tisti dan ni bil v službi, a je nenadoma prispel v urgentni center bolnišnice. Uro kasneje je bil Božović mrtev. “Policijska preiskava je dokazala, da mu je doktor Lončar vbrizgal smrtonosno vsebino,” piše Le Monde.

“Rekel nam je – dokončal ga bom,” je pričal kriminalec spokornik, piše v članku.

Francoski časopis še navaja, da je zdravnik deset dni pozneje dobil stanovanje kot nadomestilo za svoje storitve. Poudarjajo, da je obtožbe zanikal in nikoli ni bil preganjan zaradi, kot je napovedala policija, pomanjkanja dokazov.

“Doktor Lončar je dejansko delal za zemunski klan, takrat najmočnejši klan v Srbiji. Nato je moški, ki so ga srbski tabloidi poimenovali “Zdravnik smrt”, postal zvest privrženec predsednika Aleksandra Vučića. Danes je minister za zdravje,” zaključuje članek novinar Le Monda Remi Urdan.