Kako je pekarna v razdejanem mestu spremenila življenja: "To je bila luč v temi"

PROFIMEDIA

Zgodba časnika Guardian o tem, kako je dobrodelna organizacija v 90. letih v Mostarju, mestu, razdejanem v vojni, postavila pekarno in spremenila življenja. Jasmin Elezović, ki je bil takrat otrok, pravi, da brez nje ne bi bil človek, kakršen je danes.

Jasmin Elezović je bil star šest let, ko je njegov dom postal vojno območje. Pisalo se je leto 1993 in zgodovinsko mesto Mostar ob reki Neretvi na jugu Bosne in Hercegovine je bilo središče najhujših spopadov vojne, ki je takrat divjala že več kot leto dni.

Elezović in njegova mati sta živela z dvema drugima družinama v majhnem stanovanju na vzhodu mesta, frontna linija pa je bila od njunih vrat oddaljena komaj 200 metrov. Tistega leta je bil Mostar devet mesecev oblegan, razdeljen na dva dela, 60.000 ljudi v vzhodnem delu mesta pa je bilo pod neprestanim bombardiranjem hrvaških sil.

Njegovi spomini na tisti čas so luknjasti in mračni, je povedal za Guardian. Njegov oče Ermin je bil kot vojak več tednov odsoten. Njegov vsakdan so bili nenehno grmenje in piskanje artilerijskih napadov, izleti do reke, kamor je med prekinitvami spopadov odhajal po vodo, in igranje z razžarjenimi šrapneli.

„Na čas pred vojno imam zelo malo spominov. Še zdaj se imam za človeka, ki je preživel vojno, saj če preživiš vojno, je tvoje življenje za vedno zaznamovano z njo,“ pravi.

Iz tega grenkega konflikta sta se rodili dobrodelna organizacija War Child in pekarna, ki je na svojem vrhuncu nahranila lačno mesto ter spremenila življenje Elezovića in njegove družine. Organizacija War Child, ki še danes pomaga otrokom, ujetim v spopadih po vsem svetu, je eden od letošnjih dobrodelnih partnerjev časopisa Guardian, poleg Zdravnikov brez meja in organizacije Parallel Histories.

“Imeli smo načrte in sanje. Potem je prišel pekel”

Pred vojno so Elezović in njegovi starši, Ermin in Alma, živeli normalno življenje. Bili so pridni in podjetni. Ermin je bil inženir, družina pa je odprla kavarno. “Imeli smo načrte, imeli smo sanje, tako kot vsi drugi,” pravi Ermin. “Potem pa je v naše življenje prišel pekel.”

Ko se je obleganje Mostarja končalo z Washingtonskim sporazumom, dogovorom o premirju, ki je marca 1994 začasno prekinil spopade v mestu, se je družina znašla v obupnem položaju.

“To je bilo najhujše leto,” je dejala Alma za Guardian. “Bili smo tako utrujeni, izgubili smo toliko prijateljev, toliko družinskih članov, borili smo se z lakoto, nismo imeli elektrike, vode. Nismo prepoznavali sami sebe.”

Almo je skrbelo za Ermina, ki se je po izkušnji na fronti spopadal z depresijo. Takrat je slišala za ljudi iz Anglije, ki so po prekinitvi ognja prišli v Mostar, da bi pomagali tistim, ki so zaradi spopadov ostali brez sredstev za preživetje. “Končno! To je bila luč v temi, instinktivno sem vedela, da bi to lahko rešilo Ermina,” pravi.

“Niso me gledali kot žrtev”

Ko je Ermin z nekaj njene spodbude preveril, kaj počnejo, je našel nekaj tujcev, ki so se spopadali s praktičnimi težavami postavljanja industrijske peči za kruh na vojnem območju. To je bil začetek organizacije War Child, ki so jo ustanovili filmska ustvarjalca Bill Leeson in David Wilson ter socialna podjetnica Willemijn Verloop, da bi pomagali otrokom, žrtvam nasilja in etničnega čiščenja.

Ermin jim je takoj priskočil na pomoč. Njegove izkušnje strojnega tehnika, znanje angleščine in dejstvo, da je dobro poznal razmere v svojem mestu, so se izkazali za neprecenljive.

“Name niso gledali kot na žrtev, niso želeli, da jim pripovedujem, kako hudo je bilo,” pravi. “Potrebovali so le pomoč in ideje, in pri tem sem lahko pomagal. Bili so praktični, strastni ljudje, ki so želeli premakniti stvari na bolje.”

“Pokazali smo, da se življenje lahko začne znova”

V nekaj tednih je Ermin postal pomemben član tima, ki je vodil pekarno. Na tisoče beguncem, ki so po prekinitvi ognja preplavili vzhodni del mesta, pa tudi lokalnim prebivalcem je pomagal dobavljati kruh, zdravila in druge življenjske potrebščine.

Pekarna je jeseni 1994, ko je bila na vrhuncu, napekla do 5000 hlebcev kruha na dan. “Pomagali smo nahraniti lačno mesto,” pravi Ermin. “Ljudem smo pokazali, da se lahko življenje začne znova.”

Dobrodelna organizacija War Child se je tesno prepletla z njegovo družino. Lynne Kuschel, ki je takrat delala za omenjeno organizacijo, je povedala, da so bili Elezovići ključni za njen uspeh. “Brez njih se ne bi zgodilo nič od tega, kar smo naredili v Mostarju. Postali smo družina,” je povedala za Guardian.

“Prej je bilo življenje sivo, zdaj pa v barvah”

Za Jasmina Elezovića je bil prihod organizacije War Child “kot renesansa po temnih časih”.

“Bil sem dobesedno otrok vojne,” pravi. “Ves moj svet je bila samo vojna, njihov prihod pa je spremenil moje življenje. Prej je bilo sivo, zdaj pa je bilo v barvah. V grozo, ki smo jo živeli, so prinesli vse te čudovite stvari. Spominjam se trdega dela, a tudi večerov v našem stanovanju ob svečah, ko so se vsi pogovarjali o umetnosti in kulturi, predvsem pa o glasbi.”

Prav uspeh pekarne v Mostarju je pritegnil glasbenike in umetnike, ki so leta 1995 izdali dobrodelni album War Child’s Help, spodbudil pa je tudi projekte glasbene terapije za zdravljenje travmatiziranih otrok v mestu. Leta 1997 je družina Elezović sodelovala pri zadnjem velikem dobrodelnem projektu v Mostarju, vzpostavitvi glasbenega centra Pavarotti, ki še vedno ponuja glasbene lekcije in terapije otrokom v mestu.

Danes je Elezović uspešen glasbenik, ki je znanje pridobil prav v omenjenem glasbenem centru. Svoje življenje je posvetil delu za družbeno pravičnost.

“Brez organizacije War Child ne bi bil to, kar sem danes,” pravi. “Ne prenesem krivice in ne želim biti le opazovalec, ampak nekdo, ki ne bo samo govoril, ampak tudi delal stvari, da bi nekaj spremenil – in to je zapuščina organizacije War Child. Pokazali so nam, da moraš biti tam, se lotiti dela in poskusiti spremeniti stvari na bolje.”