Kameleon. Zlo. Zastrupljevalec. Socialni in moralni ateist. Nenasiten. Takšne besede so za opis Željka Mitrovića uporabili sogovorniki v dokumentarni seriji Junaki dobe zla.
“Željko Mitrović je vedno imel posluh, a bolj za politični trenutek, ki zadovolji dobičkonosne nagone, kot za glasbo. Edini posluh, ki ga nikoli ni imel, je bil tisti, ki je povezan z besedo morala.” Tako na začetku epizode Kameleon v rožnati megli, ki je del dokumentarne serije Junaki dobe zla, opišejo Željka Mitrovića, lastnika zloglasnega Pink TV, človeka za vse režime.
Mitrović je človek, ki je v življenju najprej poskušal uspeti z glasbo – igra namreč bas kitaro – a je nato pot v svetlejšo prihodnost videl v posebni televiziji. Pink je oddajanje začel konec leta 1993 in v devetdesetih letih skrbel za prikazovanje rožnate Srbije. Srbije, ki v resnici ni obstajala. V njegovem programu niso obstajale težave, s katerimi so se takrat spopadali v Srbiji in regiji, ampak je bilo vse podrejeno veselju – predvsem glasbenemu. Oddaje, v katerih so se kot gostje vrstili takrat najbolj priljubljeni izvajalci, in kičasti videospoti so poskrbeli, da je bilo vse videti v najlepšem redu. Izjemno priljubljen je bil tudi med izseljenci in prebivalci drugih držav, ki so imeli srbske ali bosanske korenine, saj so z njegovo pomočjo ohranjali stik z domačo kulturo. Ni bilo pomembno, kaj je ta kultura postala, torej da je rožnata televizija sodelovala pri vzponu turbo folka, in ni bilo pomembno, kaj v ozadju počne Željko Mitrović.
Ta je v tistem času skrbel predvsem za lastne interese. V devetdesetih letih se je povezoval z Miro Marković, soprogo Slobodana Miloševića, in gradil svoj imperij na podlagi tega dobrega prijateljstva. A na vse to je pozabil takoj, ko se je zamenjala oblast. Ali kot so opisali v omenjeni dokumentarni seriji: 5. oktobra 2000 je padel Milošević, 6. oktobra smo lahko gledali novi Pink.
Ta novi Pink ni bil nič manj kičast, kar zadeva glasbo, je pa Mitrović takrat pripeljal tudi znana novinarska imena in poskušal dati vsaj televizijo, ki tudi informira, ne samo zabava. Po letu 2000 je Pink dobil tudi 30 televizijskih kanalov, s čimer se je izenačil z javnim medijem RTS in je lahko pokril celotno ozemlje Srbije. Priljubljenost televizije je le še naraščala. “Ta večinska Srbija, pa naj nam je to všeč ali ne, rada gleda Pink. Rada ga je imela tudi v preteklem obdobju, in to je tisto, kar je Željko Mitrović pravočasno dojel. Politične garniture, ki so se menjale, so prav tako to prej ali slej spoznale,” je za dokumentarec povedal novinar Vukašin Obradović. Vpliv, ki ga ima Pink na to ogromno ciljno publiko, je njegova vrednost, je dodal Obradović. In leta 2006 je bila televizija Pink nagrajena z nacionalno frekvenco, čeprav njen program ne izpolnjuje kriterija za nekaj takšnega.
Novo obdobje se je za Pink zagotovo začelo, ko je na oblast prišel aktualni srbski predsednik Aleksandar Vučić. “Takratne oblasti niti približno niso zahtevale tega, kar zahteva današnja,” je obdobje po Miloševiću in pred Vučićem v dokumentarnem filmu opisala dr. Jelena Đorđević, profesorica na Fakulteti za politične študije. Dodala je, da se je v tem obdobju v Srbiji vseeno vzdrževal vtis neke demokratične družbe. Mitrović je takrat po besedah Đorđević nadaljeval “proizvodnjo določenega tipa kulture”, a vseeno ni bil poligon propagande, kot je to po njenem mnenju v času Vučića.
Đorđević je v dokumentarni seriji med drugim povedala, da je Mitroviću z vsebino uspelo oblikovati zvesto in ogromno publiko, ki ji je ponudil “treš” kulturne vrednosti, na podlagi katerih se oblikujejo generacije večinoma Vučićevih volilcev. “Mislite, da se Vučić ne zaveda, kaj to pomeni. To je glavni poligon njegove propagande,” pravi Đorđević, zato je tudi razumljivo, da Mitrović in vsi okoli njega morajo uživati določen privilegij.
Stavba TV Pink kot simbol privilegija
Stavba televizije Pink je v beograjski soseski Dedinje, ki velja za elitno. Njeno gradnjo so leta 1998 začasno ustavili, ko je inšpekcija prvič ugotovila, da nima ustreznih dovoljenj. A gradnja se je kmalu nadaljevala, saj je bila pritožbena prijava umaknjena, Mitrović pa je dobil dovoljenje za gradnjo. Potem je nova inšpekcija leta 2001 ugotovila, da je stavba prevelika za 1.875 kvadratnih metrov. Mitrović je razširil kletne prostore na del, ki ni pripadal njegovi parceli. “Odločili smo se za to potezo pod zemljo, upali smo, da to nikogar ne bo motilo,” je pojasnjeval Mitrović in dodal, da bo, če javnost misli, da sta največji problem Srbije stavba in program TV Pink, stavbo zrušil in program ugasnil. Namesto tega je plačal 2,6 milijona takratnih mark in zadržal privilegiran položaj.
In očitno Mitrović v tem položaju nikoli ni videl težave. Novinarka Tamara Skrozza je v dokumentarnem filmu delila zgodbo, kako je leta 2002 intervjuvala Mitrovića. Ko so se mikrofoni ugasnili, jo je Mitrović vprašal, zakaj ga ljudje ne marajo. “Odgovorila sem, kako bi vas lahko imeli radi, če vi v času, ko ljudje nimajo kruha, zgradite imperij. Midva sva generacija, jaz živim na 18 kvadratih, vi pa imate vse to. Odgovoril mi je, da je razlika med njim in mano v tem, da bo on tudi, če se bo zrušila oblast, čez pet let imel vse to, jaz pa bom še vedno živela na 18 kvadratih,” je opisala Skrozza.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje