Menu Item
Ekipa CNN je obiskala Harkov, mesto na severovzhodu Ukrajine, kjer se stopnjujejo ruski napadi. "Izbral sem življenje, ne smrti," pravi eden od prebivalcev, ki vztrajajo v mestu in nadaljujejo svoje delo.
Reportažo CNN sta napisala Andrew Carey and Daria Tarasova-Markina, ki sta mesto Harkov v severovzhodni Ukrajini obiskala 10. in 11. maja 2024, da bi z ljudmi govorila o vojni. V mestu Harkov je pred vojno živelo 1,4 milijona ljudi. Obisk novinarjev CNN je sovpadel z velikim ruskim prodorom čez mejo. V naslednjih dneh, ko so se okrepili ruski napadi, so iz regije Harkov evakuirali več tisoč ljudi.
Manj kot 50 kilometrov severno ruske sile ponovno prodirajo. Toda v Harkovu, drugem največjem mestu v Ukrajini, se življenje nadaljuje.
V zgornjem nadstropju bara Che, specializiranega za penine, se zbirajo dekleta. Oblečena so tako, da naredijo vtis. Prijateljici fotografirata druga drugo, osvetljeni z rožnato in zlato barvo, za njima pa so od stropa do tal police penine Moët & Chandon.
“Vsi smo 1654,” piše na steni in na vrečkah sladkorja. Gre za letnico ustanovitve mesta. Zadnji dve leti sta bili med najtežjimi.
Čez cesto od bara Che je sedež regionalne vlade. 1. marca 2022 – šesti dan ruske vojne – so nadzorne kamere posnele trenutek, ko sta stavbo zadeli dve raketi. Danes so okna stavbe zabita z deskami, zunanjost pa je videti presenetljivo v redu.
Na sprednji strani visi ogromen plakat z besedami, ki jih poznajo vsi Ukrajinci. “Borite se naprej – zagotovo boste zmagali! Bog vam pomaga v boju! Za slavo in svobodo koraka z vami in pravica je na vaši strani!”
Poslovnež, ki je ostal kljub propadu posla
Pred kavarno srečamo poslovneža in filantropa Jurija Sapronova, ki so ga vojaki ob meji pravkar obvestili o razmerah na bojišču. Novice niso dobre. Rusi so napredovali na dveh območjih. Po mnenju Sapronova je njihov cilj speljati ukrajinske sile stran od položajev, kjer branijo Časiv Jar v regiji Donbas proti jugovzhodu.
Na papirnati pogrinjek pred seboj nariše zemljevid, s katerim pojasni, kako daleč bi morala Rusija s svojim topništvom napredovati, da bi lahko zadela mesto. Prepričan je, da jim ne bo uspelo, ker je Ukrajina svoje v boju prekaljene brigade premaknila, da bodo branile te položaje.
To pa Rusiji ne bo preprečilo obstreljevanja Harkova z raketami S-300 in vodenimi bombami. Najhitrejše med njimi mesto zadenejo že minuto po izstrelitvi, tako blizu Rusije je Harkov. “Vsakodnevni genocid,” pravi Sapronov.
Poslovnež se je pred več kot 60 leti rodil v Kaliningradu, ki je bil takrat del Sovjetske zveze, danes pa Rusije. Njegov oče je bil v sovjetskih zračnih silah. Ko je prišel čas, da se pridruži vojaškim rezervistom, so mu rekli, da se lahko z družino preseli skoraj kamorkoli si želi. Harkov je izbral zaradi univerz, da bi Juriju in njegovi sestri omogočil dobro izobrazbo.
Jurij Sapronov je v kaosu po razpadu Sovjetske zveze opustil službo učitelja kemije in postal poslovnež. Trgoval je s kovinami, nafto in računalniki, nato pa se je posvetil gradbeništvu. “Takrat mi je denar ležal pred nogami,” pravi.
Zdaj je zelo drugače. Njegova podjetja ne delujejo več. Namesto tega zbira denar za vojsko in prispeva tudi sam. Vse, od dronov do generatorjev, od motornih vozil do napajalnikov. Lokalne brigade mu povedo, kaj potrebujejo; nekaj plača sam, za ostalo pa zagotovi financiranje.
Sapronova vprašamo, zakaj je še vedno tukaj. Star je toliko, da ga ne bi vpoklicali. Lahko bi zapustil državo ali se vsaj preselil v mirnejši del Ukrajine. Toda odločen je bil že od samega začetka, pravi. Žena ga je dan po začetku vojne vprašala, kaj bosta naredila. Odgovoril ji je, da bosta ostala v mestu.
“V mojem potnem listu je zapisano, da sem po narodnosti Rus. Ampak nisem Rus, sem Ukrajinec,” pravi Sapronov.
Vodja hotela, ki je prepričana, da se bodo gostje vrnili
Tudi Olga Sokolenko ni domačinka. V Harkov je pred 15 leti prišla iz Kijeva.
30. decembra lani je z ekipo v hotelu Harkov Palace pripravljala novoletno zabavo za naslednji dan. Ob 19. uri je ruski izstrelek treščil v fitnes center v 11. nadstropju stavbe in eksplodiral tri nadstropja nižje. Pokaže nam ogromno luknjo, ki je nastala, ko je prestrelil tla spalnice.
V času napada je bilo zasedenih 15 sob, zaradi varnosti so vse goste namestili v nižja nadstropja. Na delu je bilo okoli 20 zaposlenih. Neverjetno je, da nihče ni bil ubit, le ena oseba je bila poškodovana.
Olga je bila med najsrečnejšimi. Ko je eksplodiralo, je bila v 11. nadstropju, a na drugi strani stavbe. “Očitno moje delo na tem svetu še ni končano,” odgovori cinično, ko ji rečemo, da je imela srečo. Pozabila pa ne bo nikoli, še posebej ne zvoka izstrelka. “Bilo je grozno, kot bi močno udarila strela,” se spominja.
Šele nekaj ur zatem so reševalci našli njen telefon, prekrit s prahom, a še vedno delujoč. Zabeleženih je bilo ogromno neodgovorjenih klicev, ne le od prijateljev in družine, ampak tudi od ljudi z vsega sveta – gostov, ki so bili enkrat v hotelu in so preverjali, ali je z njo vse v redu.
Rusi so zadeli stavbo, pravi, ker so trdili, da so v njej ljudje, ki sprejemajo pomembne odločitve. Pravzaprav, pravi Olga, so bili v stavbi samo civilisti – večinoma novinarji in ljudje, ki so se pripravljali na praznovanje novega leta s svojimi družinami.
“Ta hotel je moje življenjsko delo,” pravi. “Prišel bo mir in gostje se bodo vrnili v Harkov,” je prepričana.
Nogometni klub FC Metalist Harkov
Matvi Kolotaj je star 15 let in njegov najljubši igralec je Cristiano Ronaldo.
Podobno je stališče vseh fantov akademije nogometnega kluba FC Metalist Harkov, ki so se po sobotnem treningu zbrali v majhni sobi, da bi gledali tekmo članske ekipe proti Hirnyk Sportu.
Matvij je v klubu od leta 2021, a nas preseneti, ko pove, da medtem ko on živi v Harkovu, njegova družina živi v Kremenčuku, približno 230 kilometrov stran, v varnejšem delu države. “Moje starše skrbi zame, a glavno je, da igram nogomet,” pravi. Vojna ni nekaj, o čemer rad govori.
“Me-ta-list! Me-ta-list!” vpijejo fantje. Vodi jih Mihajlo Galuško, eden od trenerjev. Vsak klub potrebuje človeka, kot je on. Nekoga, ki bo spodbudil navijanje. Moški ploska s tako močjo, da zvok začutiš v glavi.
FC Metalist igra tekmo v Užgorodu na meji s Slovaško, najbolj oddaljeni točki, do katere lahko pridete iz Harkova, ne da bi zapustili Ukrajino. Pot do tja z vlakom traja več kot en dan.
Fantje kričijo, kot nogometni navijači kjerkoli drugje na svetu in se pritožujejo nad vsako dvomljivo sodniško odločitvijo.
“Otroci tudi v teh težkih časih pridejo sem. Dajemo jim pozornost, ki si jo zaslužijo. Zahvaljujoč športu pozabijo na vse, kar se dogaja,” pravi Galuško.
To ni lahka naloga. Sirene za zračni napad so prejšnji dan tulile ves dan, vsi treningi so bili odpovedani. Če se alarmi sprožijo sredi treninga, fante odpeljejo v zaklonišče. Takoj ko vstopijo vanj, nadaljujejo s heci. “Vse pogovore obrnemo na šalo, zato fantov ni strah.”
Galušku povemo, da je eden od članov ekipe CNN navijač angleškega nogometnega kluba Everton. “Ah, se spomniš?” pravi in spomni na tekmo med ekipama v pokalu UEFA leta 2007. “Pustili smo vam zmagati!”
Je v zadnjih dveh letih kdaj pomislil, da bi zapustil Ukrajino? “Nikoli nismo šli nikamor. Ko se je začela vojna, je bil moj mlajši sin na turnirju v Poltavi. Medtem ko so vsi zapuščali Harkov, se je on vračal v mesto s praznim vlakom,” pravi Galuško.
“Vsa moja družina je v Harkovu. Dva otroka, oba igrata nogomet. Nikamor nočem. To je moja domovina.”
Župan: Prebivalci ostajajo
Župan mesta Igor Terehov govori počasi in tiho ter se vmes ustavi, da lahko njegov prevajalec skrbno prevede ukrajinščino v angleščino, stavek za stavkom. Vojna se je začela le nekaj mesecev po njegovi izvolitvi za župana konec leta 2021.
Z njim se pogovarjamo le nekaj ur po tem, ko je Rusija začela svojo zadnjo ofenzivo na severu.
To, čemur predsednik Volodimir Zelenski pozneje istega dne pravi nov val protinapadov, se je zgodilo po mesecih povečanih ruskih zračnih napadov na mesto. Do konca marca so onesposobili proizvodnjo električne energije za celotno regijo, pa tudi vse transformatorske postaje.
Ulične luči so zdaj ugasnjene. V soseskah se vrstijo izpadi električne energije. Podzemna železnica še vedno deluje, metro vozi vsakih 20 minut. Pred vojno so vozili vsaki dve do tri minute. A kljub vsemu deluje.
Za župana Harkova je eno sporočilo pomembnejše od vseh drugih: prebivalci njegovega mesta ostajajo. Rusija jih ne bo pregnala.
“Kot lahko vidimo, so ruski agresorji okrepili svoje akcije na meji v več smereh. Toda kljub vsemu se vidi, da mesto živi, da nihče ne beži,” pravi Terehov. “To je glavno. Nobene panike ni.”
Večina ljudi vam bo povedala, da je del prebivalstva v zadnjih mesecih zapustil mesto. Ne toliko, kot v prvih nekaj mesecih vojne, ko se je prebivalstvo zmanjšalo s skoraj 1,5 milijona na 300.000. Nato so se mnogi vrnili, ko so se ukrajinski obeti pozneje leta 2022 izboljšali. Toda nekatere družine se zdaj, ob ponovni ruski grožnji, znova odločajo za preselitev na varno.
Kljub temu župan odkima, ko ga vprašamo, ali se je število prebivalcev od začetka leta zmanjšalo. “Ne,” reče najprej, nato se popravi. “Prišlo je do rahlega zmanjšanja. Nekaj ljudi je odšlo. Nekaj drugih se je vrnilo.”
Kavarna Snidanišna
Pred vrati kavarne Snidanišna stoji velik Hyundaiev generator. Ko prispemo, je ugasnjen, saj mesto trenutno ima elektriko. Solastnik lokala Boris Lomako pravi, da ga v resnici potrebujejo le za luči in kavomat. Peč je na drva.
Kavarna je pravi dragulj mesta. Naročimo pašteto iz piščančjih jeter, postreženo z rdečimi gozdnimi sadeži in sveže pečenim kruhom.
Lomako je skupaj z dvema prijateljema kavarno odprl pred tremi meseci. Pri zagonu si pomaga s prihodki njegovih drugih poslov, predvsem slaščičarske dejavnosti.
“V resnici ne gre za poslovni model, gre predvsem za to, da svoje življenje ohranim v Harkovu. Tako prebivalcem Harkova, ki ostanejo tukaj, sporočam, da se življenje nadaljuje. Tistim zunaj Harkova pa, da je Harkov ukrajinsko mesto in da ljudje tu živijo tukaj.”
Lomako pojasnjuje, da je s partnerji potoval po vsej državi ter zbiral lokalne recepte. Na meniju so gombovci, cmoki iz sladkega testa, ki izvirajo iz Karpatov na skrajnem jugozahodu Ukrajine. In kačina kaša, prosena kaša, pomočena v jajce in moko, iz naddneprske regije ob reki Dneper. Priprava jedi je dolgotrajna, pravi Lomako, in to je bistvo. Traja. To je težko delo.
“Tudi z odločitvijo, da bomo jedli ukrajinsko hrano, pokažemo, da izberemo Ukrajino,” pravi.
Tako izrazi eksistencialno grožnjo, ki jo večina Ukrajincev čuti zaradi ruske invazije. To je prepričanje, da želijo Rusi izbrisati njihovo zgodovino in kulturo. Ko se pogovarjava, nekaj po 9. uri dopoldne, v Harkovu zatuli že tretja sirena za zračni napad v tem dnevu. Čezmejna ofenziva napreduje že drugi dan.
“To vidim kot izbiro življenja. Vsak dan se lahko odločimo za smrt ali življenje. Če izberemo, da bomo jedli, obiskali restavracijo, kuhali za ljudi, je to izbira življenja, ne smrti. To je zame odpor, ustvarjalni odpor,” pravi Lomako.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje