Menu Item
Politika EU v Bosni in Hercegovini ne žanje uspehov in skuša v sodelovanju z ZDA in Veliko Britanijo ta neuspeh zakamuflirati z umirjanjem separatistov, piše bruseljski EuObserver. Medtem je Varnostni svet ZN ta teden vendarle podaljšal mandat misije EU v BiH (Eurofor), potem ko Rusija ni uresničila grožnje z vetom.
Politika EU v Bosni in Hercegovini – pravzaprav na širšem Zahodnem Balkanu – je na poti v propad, odkar je pred desetletjem in pol prevzela vajeti. Zdaj skuša v sodelovanju z ZDA in Veliko Britanijo ta neuspeh zakamuflirati z umirjanjem separatistov v Bosni, obenem pa dati svobodno geopolitično zmago nasprotniku – Rusiji, sta za EuObserver.com zapisala Bodo Weber in Valery Perry.
Analitika pojasnjujeta, da bi to “v resnici pomenilo pogajanje z nacionalističnimi voditelji države o pospešeni poti proti etnoteritorialnemu razpadu države, ki ne bi bil miren”.
“Vendar že vidimo, da bi takšen diplomatski udar oglaševali kot dosežek in ne kot neuspeh, ki se mu je mogoče izogniti.”
Praksa v diplomatskih pogajanjih je pritiskanje na šibkejšo stran, dokler se ne doseže dogovor.
To je bila misija, ki je prejšnji teden v Sarajevo pripeljala Angelino Eichhorst, generalno direktorico Evropske službe za zunanje delovanje za Evropo in Srednjo Azijo, ki je razjezila proevropske in proameriške državljane BiH in oblikovalce politike: povezala se je z ameriškim odposlancem Matthewom Palmerjem in pritisnila na glavne bošnjaške stranke in nenacionalistično opozicijo, da sprejmejo dogovor o tako imenovani reformi volilnega zakona, ki bi pravno in institucionalno poglobil etnoteritorialno delitev v Bosni in Hercegovini.
Vse to se dogaja med najhujšo krizo v državi po podpisu daytonskega mirovnega sporazuma leta 1995. Vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik je v dogovoru s HDZ in po spodbudah Zagreba in Beograda okrepil desetletje trajajoč napad na povojno ustavno ureditev države in napovedal daljnosežne korake institucij Republike Srbske proti odcepitvi te entitete.
Najnovejša eskalacija je nastala v zadnjih šestih mesecih po tem, ko so diplomati EU in ZDA na terenu v BiH, s podporo predstavnikov srednjega ranga v Washingtonu in Bruslju, začeli medstrankarske pogovore o volilnih reformah in tako imenovani “omejeni ustavni reformi”.
Ti pogovori so de facto potekali v obliki dogovora za izpolnitev neizpolnjenih nacionalističnih načrtov političnih voditeljev, predvsem Dragana Čovića, predsednika HDZ BiH, glavne stranke bosanskih Hrvatov, ki želi ohraniti primat med volilci bosanskih Hrvatov.
Takratni visoki predstavnik EU v BiH Valentin Inzko je po pritisku EU in ZDA, naj podpre sporazum, pri katerem so posredovali, zadnji dan svoje funkcije uvedel zakon proti zanikanju genocida in poveličevanju vojnih zločinov in zločincev – povsem osebna in moralno razumljiva poteza, a brez strateškega okvira ali podpore.
Ta poteza je sprožila odhod bosanskih Srbov iz državnih institucij.
In otežila življenje njegovemu nasledniku, Nemcu Christianu Schmidtu.
Schmidtova kandidatura (predlagala ga je nemška kanclerka Angela Merkel) brez jasne strateške politike ali načrta je eskalacijo še poslabšala. To je Dodika spodbudilo, da izrazi dvom o upravičenosti imenovanja Schmidta in obstoja urada visokega predstavnika (OHR), vse s podporo Rusije, ki je okrepila lastne protizahodne aktivnosti glede BiH.
Rusija grožnje z vetom ni izpolnila
Čeprav je Rusija sprva grozila, da bo ta teden, ko je Varnostni svet ZN obravnaval razmere v BIH, preprečila podaljšanje mandata misije EU v BiH, svojih groženj ni uresničila. Varnostni svet ZN je na koncu soglasno podaljšal mandat 600-članskim silam EU v Bosni in Hercegovini (Eurofor) za še eno leto. Rusija je sicer pred glasovanjem blokirala poročilo visokega predstavnika mednarodne skupnosti, da se država sooča s krizo obstoja zaradi dejanj bosanskih Srbov.
Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je poročilo vseeno poslal vsem 15 članicam VS ZN, Schmidtova opozorila pa so v svojih nastopih izpostavili veleposlaniki ZDA, Velike Britanije, Irske, Estonije in drugih držav, ki so poudarile tudi pomen ohranitve položaja visokega predstavnika za BiH. Rusija si namreč že dlje časa prizadeva ukiniti položaj visokega predstavnika mednarodne skupnosti za Bosno in Hercegovino, ki ga po Avstrijcu slovenskih korenin Valentinu Inzku sedaj zaseda Nemec Schmidt.
Ruski veleposlanik pri ZN Vasilij Nebenzija je dejal, da visoki predstavnik ni bil imenovan v skladu z mednarodnim pravom in da položaj dejansko ni zaseden. Ostro je protestiral proti poročilu “zasebne osebe”, ker naj bi bilo izjemno pristransko in protisrbsko ter namenjeno uničenju razumevanja med prebivalstvom BiH.
Schmidt je sicer v svojem poročilu navedel, da je grožnja razdelitve države resna, če voditelju bosanskih Srbov Miloradu Dodiku uspe izvesti grožnjo o umiku srbskih enot iz bosanske vojske in ustvariti posebno srbsko vojsko. To je opredelil kot odcepitev brez razglasitve odcepitve.
Odkar je na oblasti Dodik, se razmere zaostrujejo
Milorad Dodik je prišel na oblast kot vodja Republike Srbske, srbske entitete v Bosni in Hercegovini, leta 2006, približno v času, ko je Evropska unija prevzela vodstvo mednarodne skupnosti v državi.
Od takrat se stvari premikajo le navzdol.
Dodik je rdeče meje Zahoda preizkusil približno tridesetkrat in grozil z razpisom več referendumov ali popolno odcepitvijo. Šibki odzivi Zahoda so pomagali spodkopati integriteto osrednje vlade in razveljaviti zelo demokratične reforme in reforme vladavine prava, ki naj bi bile potrebne, da bi država dosegla napredek, potreben za kandidiranje za EU.
Tokrat je bil tudi Dodik videti presenečen nad odsotnostjo zavračanja EU in ZDA, zaradi česar je po nekaterih poročilih stopnjeval svoje grožnje bolj, kot je sprva nameraval.
To bi bila preprosta poteza, da se ustavi Dodikov avanturizem in hkrati odvrne morebitni ruski veto proti Euforju. Pošiljanje okrepitev v Eufor in napotitev enot Euforja in Nata v strateško mesto Brčko, avtonomno okrožje, ki Republiko Srbsko deli na dva dela, bi pokazalo strateško voljo EU, da prepreči resen izziv za varnost in ozemeljsko celovitost države.
Vendar te volje ni – tudi strategije ne.
Namesto tega obstaja le pomanjkanje strateške politike Zahoda in politične volje.
Na sceno sta prišla Eichhorst in Palmer – oba sta bila ključna akterja v nevarnem prizadevanju EU in ZDA za dogovor o etnoteritorialni izmenjavi ozemelj med Kosovom in Srbijo v letih 2017 in 2020.
A zdi se, da nameravata v Bosni pomiriti obe nacionalistični agendi – Dodik bi prejel pomembno darilo: da ključni del državnega in obrambnega premoženja, katerega zakoniti lastnik je država, dodeli entitetam (ali kantonom), kar je ključna točka Dodikovega seznama želja, v zameno za preklic takojšnjih korakov odcepitve, medtem ko bi HDZ BiH dobil lastni aranžma za reformo volilnega zakona, ki bi mu zagotovil sedež v tričlanskem predsedstvu države.
Takšen sporazum bi poglobil etnoteritorialno delitev Bosne in Hercegovine in postavil temelje za postopno odcepitev, ki ji pomagajo in jo podpirajo EU in ZDA.
Razglasitev zmage in zatrjevanje, da je država izpolnila pogoje za zaprtje OHR (“reševanje” vprašanja državne in obrambne lastnine, ki je dolgo blokirano s protiustavnim delovanjem Republike Srbske, je v bistvu 5 + 2 pogoja za zaprtje), bi hkrati odstranilo zadnji izvršilni instrument mednarodne skupnosti za zaustavitev poslabšanja stanja.
Evropske prestolnice, zlasti Berlin in Pariz, se morajo tako končno začeti zanimati za razmere in se spoprijeti s transakcionizmom politike Evropske službe za zunanje delovanje ter jo nadomestiti s strateško politiko.
Visoki predstavnik Borrell bi moral začeti opravljati svoje delo, kot so zahtevali v pismu, ki so ga 21. oktobra podpisali poslanci iz štirih glavnih političnih skupin v Evropskem parlamentu, in zamenjati Eichhorst v njeni trenutni vlogi.
OHR, ki ga vodi Christian Schmidt, mora obrambo Bosne in Hercegovine in daytonskega mirovnega sporazuma vzeti resno in se upreti nevarnim impulzom za dosego sporazuma med EU in ZDA.
Eufor bi bilo treba okrepiti v Brčkem, mednarodna skupnost pa bi se morala vzdržati lažne nujnosti pri reformi bosanske volilne zakonodaje, namesto tega bi se morala tesno osredotočiti na izboljšanje volilne integritete.
“Čas za celovite ustavne spremembe bo po volitvah leta 2022,” zaključujeta Bodo in Perry.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!