Kakšna bo prihodnost Dubaja? "Ruši se ideja, da se jim ne more nič zgoditi"

Zalivske države – Združeni arabski emirati, Katar, Bahrajn, Savdska Arabija, Kuvajt in Oman – so dolgo časa veljale za oaze miru, stabilnosti in varnosti.

Megalomanska mesta, kjer so v zadnjih desetletjih zgradili številne najvišje stolpnice na svetu, so z idiličnimi podobami rajskih letovišč in nakupovalnih centrov postala finančna in gospodarska središča tega dela sveta. S tem so privabljale številne tuje strokovnjake, investitorje in turiste z vsega sveta.

A iranski povračilni napadi po napadu ameriških in izraelskih sil so močno pretresli in zamajali sliko mirnih in stabilnih oaz, za kar so dolga leta veljali prestolnice in mesta zalivskih držav.

Da bodo te države postale tarče iranskih povračilnih ukrepov, je bilo mogoče pričakovati, saj imajo ZDA tam številne pomembne vojaške baze in oporišča, z državami pa imajo tudi podpisane nekatere dogovore o dostopih do strateško pomembnih lokacij.

Oblasti v Teheranu so namreč že pred ameriško-izraelskimi napadi večkrat poudarile, da se bo Iran maščeval vsaki državi, ki bi jih imel za sostorilko pri napadu na Iran. Čeprav so zalivske države skušale Teheranu dokazati, da niso odgovorne za nedavne napade, pa so bile kaznovane zaradi "svojega dolgotrajnega partnerstva z Washingtonom", ocenjujejo nekateri analitiki.

"Scenarij iz nočnih mor"

"Prvič v zgodovini je bila šesterica zalivskih držav tarča enega akterja v roku enega dneva. Scenarij iz nočnih mor. Čeprav je bilo v primeru ameriškega napada na Iran pričakovati takšno potezo Teherana, je obseg napadov šokiral tako zalivsko politično elito kot tudi javnost. Iran je z zadetki ciljev civilne infrastrukture v prestolnicah zalivskih držav bodisi namerno ali ne, prestopil nevarno mejo. Njihov cilj je bil morda povečati napetosti v Zalivu in s tem posredno ustvariti pritisk na ZDA, vendar se lahko ta račun obrne proti ZDA," je za portal Breaking Defense dejala Sinem Cengiz, raziskovalka na centru za zalivske študije na univerzi v Katarju.

Dubaj, Abu Dabi, Riad, Doha, Manama in druga mesta so dolga leta privabljala množice turistov in delavcev iz zahodnih držav, z njimi pa je tja prihajal tudi velik finančni priliv. Po nekaterih podatkih naj bi na primer v Dubaju kar 90 odstotkov celotnega prebivalstva predstavljali tujci.

Eksodus tujih delavcev, turistov. Tudi kapitala?

Po napadih so se tujci množično podali na tamkajšnja letališča, da bi čim prej zapustili območje, ki je dolgo veljalo za oazo miru, stabilnosti in blaginje. Ob tem so zalivske države – kljub temu da so gostile ameriške vojaške baze in oporišča – zagovarjale politiko nevtralnosti in predstavljale most za iskanje ravnovesja med Washingtonom in Teheranom.

O tem, kakšen vpliv bo imela eskalacija razmer na Bližnjem vzhodu za prihodnost zalivskih držav, smo se pogovarjali s politologom in strokovnjakom mednarodnih odnosov z ljubljanske fakultete za družbene vede Farisom Kočanom.

"Ključna logika Irana v ozadju je bila, da jasno pokaže, da ameriške vojaške baze, ki jih imajo te države na svojem ozemlju, ne zagotavljajo varnosti. Iran tako sporoča, da ne napada arabskih držav, temveč ameriške baze kot legitimne in legalne tarče v skladu s povračilnimi ukrepi," je ocenil Kočan.

Ob tem je dodal, da se je s tem zalivskim državam drastično zmanjšal manevrski prostor za iskanje uspešnega ravnovesja, saj se bodo morale zdaj odločiti, ali bodo s tihimi privolitvami dajale zračni prostor za vojaške intervencije, ali pa bodo udarile po mizi in dejansko začele izvajati drugačno regionalno politiko.

Kot je dejal, so te države pred veliko dilemo, saj na eni strani ZDA in Izrael pričakujejo, da bodo sprejele določene povračilne ukrepe, na drugi strani pa so zavezane k nevtralnosti.

"Kakršnikoli povračilni ukrepi bi pomenili, da so na strani Izraela in ZDA, kar za njihove domače javnosti ne bi bilo sprejemljivo. Verjetno bodo morale na nek način požreti to, kar je Iran storil, in tudi navznoter to prikazati, češ da je šlo za napade legitimne ameriške tarče," je pojasnil Kočan in dodal, da Iran s svojimi napadi skuša vzporedno realnost, ki je obstajala na Bližnjem vzhodu – kjer na eni strani cvetijo ogromni investicijski in turistični potenciali, na drugi pa ljudje umirajo pod bombami – pripeljati neposredno pred vrata zalivskih držav.

Kočan: Vsako uro, ko iz Dubaja ne poletijo letala, se izgubljajo milijoni

Tuji mediji ob tem poročajo, da so napadi še posebej zamajali položaj Združenih arabskih emiratov, ki so v zadnjih letih precej vlagali v izgradnjo stabilnejših odnosov s Teheranom, med drugim s krepitvijo trgovine, diplomatskih odnosov in preprečevanje morebitnega konflikta v regiji.

Analitiki opozarjajo, da so po nedavnih napadih ti napredki v večji meri izničeni, saj iranske sile niso napadle zgolj ameriških vojaških baz, temveč tudi civilna območja in drugi pomembno infrastrukturo.

Tudi Katar in Oman sta se znašla v nezavidljivem položaju, saj sta v preteklih letih ti dve državi delovali kot ključni posrednici med Zahodom in Iranom, zdaj pa sta se tudi sami znašli med tarčami iranskih protinapadov.

Tuji analitiki ocenjujejo, da bo zaupanje po takšni eskalaciji težko obnoviti, čeprav so si zalivske države dolgo časa prizadevale za mediacijo in diplomatsko reševanje sporov. "Napadi na države, ki podpirajo deeskalacijo razmer, slabijo pobude o nadaljevanju mediacije," je za Atlantic Council ocenil Khalid al Džaber, strokovnjak mednarodnih odnosov.

Faris Kočan pa je opozoril tudi na pomembne gospodarske posledice, ki jih bodo utrpele zalivske države, ko jih zaradi iranskih napadov množično zapuščajo tuji delavci in turisti, posledično pa tudi kapital.

"Vsako uro, ko iz Dubaja ne poletijo letala, se izgubljajo milijoni. Vsako uro, ko hoteli niso polni, se izgubljajo bajne vsote denarja," je poudaril. Po njegovih besedah so zalivske države predolgo živele v neki "vzporedni realnosti", ko so živele in slepo verjele, da jim ameriška vojaška prisotnost in potencialna normalizacija odnosov z Izraelom zagotavljata varnost.

Kočan je zato prepričan, da bo dolgotrajnejša nestabilnost neizogibno vplivala na investicijski ugled in potencial, ki so ga dolgo uživale zalivske države. Prav mir in predvidljivost sta po njegovih besedah bili ključni predpostavki za privlačno investicijsko okolje, ki so ga te države dolgo časa s pridom izkoriščale.

Se razblinja mit, da so zalivske države varne?

"S temi napadi se ruši ideja, da se jim ne more nič zgoditi, kar absolutno vpliva na investicije in na ljudi. Tam ne živijo ljudje, ki so vajeni zvoka siren in bunkerjev. To so ljudje, ki so tja prišli delat, ki jih morda regionalna dinamika sploh ne zanima, ampak so prišli uživat, po dobre plače in živet udobno življenje. Dlje časa, kot bodo napetosti trajale, večja, kot bo nestabilnost, manjši bo manevrski prostor zalivskih držav, da to preprečijo," je za N1 ocenil Kočan.

Po njegovem mnenju si sicer Iran verjetno ne more privoščiti resnega vojaškega spopada, lahko pa si tamkajšnji režim privošči, da kljub pomembni izgubi, kot je smrt ajatole Hameneja, še vedno deluje in da nihče ne more z njim pometati.

"Želijo pokazati, da so še vedno tam. Da če odrežeš glavo, trup še vedno deluje. V tem kontekstu mora Iran še vedno kazati, da je zmožen, odgovarjati," je dejal.
Strategija Irana, da povračilne ukrepe usmeri proti zalivskim državam, pa po Kočanovih besedah razblinja mit o tem, da je Zaliv varna in stabilna regija, samo zato, ker tam nekdo posreduje in nadzira.

"Težko namreč izraelske ali ameriške rakete letijo mimo arabskega prostora, ne da bi obstajala tiha privolitev. Ne glede na uradne zgodbe Savdske Arabije, Katarja in ostalih, so s to tiho privolitvijo tudi oni del tega konflikta," je zaključil Faris Kočan.