Kardinalski zbor, kot ga še ni bilo: kdo bo izbiral novega papeža?

Po smrti papeža Frančiška se Katoliška cerkev pripravlja na enega svojih najpomembnejših dogodkov – izvolitev njegovega naslednika. Čeprav uradni datum konklava še ni določen, se pričakuje, da bo potekal približno mesec dni po papeževi smrti. V Rimu se medtem že zbirajo kardinali z vsega sveta, ki odločajo o prihodnosti Cerkve.

Po podatkih uradne spletne strani Vatikana je trenutno 252 kardinalov, od tega jih ima 135 pravico voliti novega papeža. Tako imenovani elektorji so kardinali, ki na dan papeževe smrti ali odstopa še niso dopolnili 80 let.

Kot je za N1 pojasnil tiskovni predstavnik Katoliške cerkve dr. Gabriel Kavčič, še ni povsem jasno, ali bo vseh 135 elektorjev tudi dejansko glasovalo. Papež Pavel VI. je namreč takratno mejo elektorjev zvišal z 90 na 120, vprašanje pa je, ali jo je pred smrtjo znova razširil tudi Frančišek. Kot je dejal Kavčič, bo Vatikan o tem verjetno uradno spregovoril po papeževem pogrebu.

Do takrat pa imajo po besedah Kavčiča pomembno vlogo zlasti kardinali, ki so že v Rimu in se že udeležujejo uradnih posvetovanj, na katerih razpravljajo o tem, kaj Cerkev v tem trenutku najbolj potrebuje.

Frančiškova imenovanja razpršila kardinalsko telo

Imenovanje kardinalov je sicer izključna pravica papeža, ki je pri imenovanju popolnoma svoboden. Prav papež Frančišek je precej razširil nabor kardinalov, v času svojega delovanja je namreč imenoval kar 108 elektorjev, njegov predhodnik papež Benedikt XVI. pa 22.
Za najverjetnejšega kandidata za novega papeža se sicer pojavljajo številna imena iz vseh koncev sveta, zato obstaja možnost, da bi na svetem sedežu prvič po stoletjih sedel papež iz Afrike, Azije ali druge svetovne regije. Dr. Gabriel Kavčič ob tem dodaja, da je zelo težko napovedati, kdo bo prevzel vodenje Cerkve, saj se kardinali med seboj ne poznajo.

To je posledica politike imenovanj papeža Frančiška, ki je pogosto presenetil z izbiro novih kardinalov. Imenoval je kandidate z obrobnih škofij, tudi iz držav, ki doslej niso bile prisotne v vrhu Cerkve. Tako je v zadnjih letih kardinalsko telo postalo precej bolj raznoliko – geografsko, kulturno in celo starostno.

Frančišek kardinale imenoval precej "konfuzno"

Kot je dodal Kavčič, je papež Frančišek nove kardinale imenoval precej "konfuzno", saj jih je imenoval iz zelo različnih razlogov. "Nekatere je imenoval, ko jih je slučajno srečal na apostolskem potovanju," je dejal. To je denimo albanski duhovnik Ernest Simoni, ki ga je papež imenoval po obisku v Albaniji, zaradi Simonijevega trpljenja pod komunističnim režimom. Simoni je prav tako postal kardinal, ne da bi bil posvečen za škofa.
Podobno velja za Raniera Cantalamesso, papeževega pridigarja. Čeprav formalno za imenovanje za kardinala ni nujno, da je oseba škof, je to običajna praksa – a ne absolutno pravilo, dodaja Kavčič.

Veliko pozornosti je poželo tudi imenovanje mlajših kardinalov, kar je bil eden od znakov spremembe v Frančiškovi strategiji. V Cerkvi se pomembne vodstvene vloge praviloma pridobijo po 60. letu starosti, zato je bila izbira mlajših imen pogosto presenetljiva. Eden takšnih primerov je kardinal iz Ukrajine Mikola Bičok, ki je kardinal postal pri zgolj 44 letih in velja za enega od možnih kandidatov za novega papeža.

A kljub tem izjemam večino novih kardinalov še vedno predstavljajo nekoliko starejši duhovniki. Kot pravi dr. Kavčič, je razlog za to predvsem v vodstvenih izkušnjah, ki jih v Cerkvi posameznik pridobi šele po 50. ali 60. letu. "Mi v družbi delovno aktivnost pogosto razumemo kot nekaj, kar se konča pri 63 letih, medtem ko je v Cerkvi drugače. Če nekdo postane škof ali kardinal pri 55 letih, je to za naše razumevanje že skoraj upokojitvena starost, za cerkveno pa je to še 20 let do upokojitve," je pojasnil.