Kašmir: regija, ujeta med dvema jedrskima silama

Kašmir, slikovita himalajska regija, obsega približno 86.000 kvadratnih kilometrov in je znana po svojih jezerih, alpskih travnikih in zasneženih gorah. A za to naravno lepoto se skriva dolgoleten in zapleten spor med Indijo in Pakistanom, sega pa v čas razpada britanske kolonialne oblasti leta 1947.

V skladu z načrtom razdelitve, ki ga je predvideval indijski zakon o neodvisnosti, se je Kašmir lahko samostojno odločil, ali se bo pridružil Indiji ali Pakistanu, poroča BBC.

Maharadža (lokalni vladar, op. a.) Hari Singh je sprva želel ohraniti neodvisnost regije, a se je oktobra 1947 odločil za priključitev Indiji v zameno za pomoč pri obrambi pred vdorom plemenskih bojevnikov iz Pakistana.

Temu je sledila vojna in Indija se je obrnila na Združene narode, ki so predlagali referendum o usodi Kašmirja, vendar ni bil razpisan, saj se državama ni uspelo dogovoriti o demilitarizaciji regije.

Julija 1949 sta Indija in Pakistan podpisala sporazum o premirju, kot so to svetovali Združeni narodi. Sledili sta še druga in tretja vojna leta 1965 ter 1971 in pa kratek, a silovit spopad leta 1999 med pakistanskimi borci in indijsko vojsko, poroča BBC.

Do takrat sta se Indija in Pakistan razglasila za jedrski sili.

Danes oba – Delhi in Islamabad – trdita, da Kašmir v celoti pripada njima, a nadzorujeta le dele ozemlja, mednarodno priznana kot "Kašmir pod indijsko upravo"in "Kašmir pod pakistansko upravo".

Zakaj je Kašmir pod indijsko upravo tako nestabilen?

Znotraj Kašmirja ostaja prebivalstvo razdeljeno. Mnogi, zlasti muslimanski večini v zveznem ozemlju Džamu in Kašmir, si želijo neodvisnosti ali združitve s Pakistanom, poroča BBC.

Oborožen upor proti indijski oblasti traja že več kot tri desetletja in je terjal več kot deset tisoč življenj. Indija krivi Pakistan, da je nemire sprožil s podpiranjem separatističnih borcev v Kašmirju, kar pa njena soseda vztrajno zanika.

Razmere so se še poslabšale po odločitvi Indije leta 2019, ko je vlada premierja Narendra Modija preklicala poseben status Kašmirja, ki mu je omogočal visoko stopnjo avtonomije, vključno z lastno ustavo.

Po mesecih napetosti, množičnih aretacij in hišnih priporov se je nasilje zmanjšalo, vendar kritiki opozarjajo, da se je to zgodilo na račun političnih in državljanskih svoboščin, piše BBC.

Kako resno je zadnje zaostrovanje?

Smrt več kot 40 indijskih vojakov v samomorilskem napadu 14. februarja 2019, ki je bil najbolj smrtonosen napad na indijske vojake v Kašmirju, odkar se je pred tremi desetletji začel upor, je povzročila velik izbruh napetosti, poroča BBC.

Indija je odgovorila z zračnimi napadi na pakistansko ozemlje – prvič po letu 1971 – kar je sprožilo povračilne ukrepe in zračne spopade.

Po tem je sledilo nekajletno relativno zatišje – vse do 27. aprila 2025, ko so borci napadli turiste v Kašmirju pod indijsko upravo in ubili 26 civilistov.

Delhi je hitro sprejel povračilne ukrepe – zaprl je glavni mejni prehod, prekinil ključno pogodbo o delitvi vode, izgnal diplomate in ustavil večino vizumov za pakistanske državljane – ti so imeli na voljo nekaj dni za odhod. Indija je prav tako prepovedala vstop v svoj zračni prostor vsem pakistanskim letalom, tako komercialnim kot vojaškim, poroča britanski BBC.

Pakistan je odgovoril z lastnimi vizumskimi omejitvami in prekinitvijo mirovnega sporazuma iz leta 1972.

Sledila so obstreljevanja ob meji, nato pa je 7. maja 2025 Indija izvedla napade na cilje v Pakistanu in Kašmirju pod pakistansko upravo.

Od leta 2019 se je prag za vojaško zaostrovanje močno spremenil – čezmejni in zračni napadi so postali nova realnost, kar še dodatno povečuje napetosti v eni najbolj militariziranih regij sveta, poroča BBC.

Kljub pozivom mednarodne skupnosti k umiritvi napetosti ni jasno, ali bo Delhi ali Islamabad upošteval te pozive.

Leta 2003 sta se državi sicer dogovorili o prekinitvi ognja, Pakistan je obljubil, da bo prenehal podpirati upornike, Indija pa je ponudila amnestijo tistim, ki se odpovedo orožju. Vendar je z izvolitvijo Modija leta 2014 indijska politika postala ostrejša. Čeprav so obstajali znaki odtalitve odnosov – pakistanski premier Navaz Šarif se je celo udeležil Modijeve inavguracije – mirna rešitev ni nikoli zares zaživela.