Menu Item
To, kdaj rečemo, da smo stari oziroma da je star nekdo drug, je precej subjektivno. Na to oceno vplivajo tudi generacijske spremembe in individualne izkušnje. Kaj pa pravi nemška raziskava?
Raziskava, ki jo je izvedel Markus Wettstein z ekipo na Univerzi Humboldt v Berlinu, je vključevala več kot 14.000 odraslih Nemcev, rojenih med letoma 1911 in 1974. Rezultati kažejo, da je dojemanje starosti čez čas doživelo veliko evolucijo.
Ljudje, rojeni pozneje v 20. stoletju, starost vidijo kot nekaj, kar nastopi “nekoliko kasneje v življenju”. Raziskovalci so namreč ugotovili, da pozneje rojeni udeleženci v primerjavi s tistimi, ki so bili rojeni prej, poročajo o poznejšem zaznavanju tega, kdaj nastopi starost. Tako so na primer udeleženci, rojeni leta 1911, pri starosti 65 let začetek starosti določili pri 71 letih. Nasprotno pa so udeleženci, rojeni leta 1956, pri starosti 65 let v povprečju trdili, da se starost začne pri 74 letih.
“Pričakovana življenjska doba se je podaljšala, kar lahko prispeva k poznejšemu zaznavanju starosti. Prav tako so se se sčasoma izboljšali nekateri zdravstveni vidiki, tako da ljudje določene starosti, ki so v preteklosti veljali za stare, danes morda ne veljajo več za stare,” je dejal avtor študije.
Wettstein je ob izsledkih svoje raziskave opozoril na morebitne izzive, s katerimi se bodo lahko soočale mlajše generacije pri staranju glede na vse bolj negativne stereotipe, ki staranje obkrožajo.
Ključno vlogo pri preoblikovanju odnosa do staranja je odigrala digitalna revolucija. Medtem ko so se starejše generacije tehnologiji morale prilagoditi, so mlajše skupine, kot so milenijci in generacija Z, že od zgodnjega otroštva globoko vpete v digitalna okolja. To pa pomembno vpliva na dojemanje družbenih povezav in staranja.
Zmanjšanje interakcij v živo v kombinaciji z družbeno usmeritvijo v mlade ljudi lahko prav tako prispeva k izkrivljenemu razumevanju staranja.
Ohranjanje močnih družinskih vezi in medgeneracijskih interakcij je ključnega pomena za spodbujanje pozitivnega dojemanja staranja. Vendar pa sodoben način življenja pogosto vodi v fizično ločitev generacij, tudi znotraj družin, kar zmanjša možnosti za mlade, da se učijo od starejših generacij.
Tudi spremljanje bolezni pri starejših sorodnikih, ne da bi bili pred tem izpostavljeni pozitivnim vidikom staranja, lahko ohranja negativne stereotipe. Po drugi strani pa lahko spodbujanje smiselnih interakcij s starejšimi predsodke, povezane s starostjo, zmanjšuje in celo na novo opredeli dojemanje staranja.
Individualne izkušnje opredelitev tega, kdaj dosežemo starost, dodatno otežijo. Dejavniki, kot so zdravje, spremembe življenjskega sloga in družbene norme, na to pomembno vplivajo.
Če si priznamo, da je staranje neizogibno in damo prednost skrbi zase že v zgodnji mladosti, lahko to spodbudi zdravo staranje in spoštovanje različnih obdobij življenja. Redefiniranje družbenega odnosa do staranja zahteva prepoznavanje raznolikosti izkušenj staranja ter spodbujanje medgeneracijskega razumevanja in empatije.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje