Menu Item
Spopadom na vzhodu Demokratične republike Kongo med tamkajšnjo vojsko in proruandsko uporniško skupino M23 ni videti konca. Po zavzetju Gome so uporniki pred kratkim prevzeli nadzor tudi nad mestom Bukavu, kar še stopnjuje strah pred morebitnim širjenjem konflikta po regiji. Kdo so pripadniki M23 in zakaj jim pri tem pomaga ruandska vojska?
Na vzhodu Demokratične republike Kongo potekajo srditi spopadi med tamkajšnjo vojsko in uporniško skupino M23, ki je po hitrem zavzetju strateškega mesta Goma zavzela tudi Bukavu, drugo največje mesto v regiji.
Mnogi ob tem opozarjajo, da bi se konflikt, ki se iz dneva v dan zaostruje in v katerem je bilo ubitih že okoli 7.000 ljudi, lahko razširil v vsesplošno vojno na območju Afriških velikih jezer, kjer je bilo v dveh vojnah od leta 1996 do leta 2003 ubitih več milijonov ljudi, poroča BBC.
Z rudami bogat vzhod države je v primežu spopadov že vse od genocida v Ruandi leta 1994, ko so pripadniki hutujske vojske in milic v treh mesecih ubili približno 800.000 Tutsijev in zmernih Hutujev. Genocid se je končal z zmago tutsijske uporniške Ruandske patriotske fronte (RPF) pod vodstvom aktualnega ruandskega predsednika Paula Kagameja. Po porazu so nato številni Hutuji v strahu pred maščevanjem pobegnili v sosednjo Demokratično republiko Kongo.
Številne oborožene skupine se tako že vrsto let bojujejo z osrednjimi oblastmi v DR Kongo, da bi prevzele oblast in nadzor nad potencialnim bogastvom. Trenutno najsrditejši spopadi potekajo med uradno vojsko in pripadniki M23, ki je le ena od več kot sto oboroženih skupin na vzhodu države.
Kaj je M23
Skupina M23 (znana tudi pod imenom Gibanje 23. marca, op. a.), ki jo vodijo etnični Tutsiji, trdi, da so bili njeni borci prisiljeni v roke vzeti orožje, da bi zaščitili pravice manjšine. Omenjena skupina po pisanju BBC namreč pravi, da vlada v Kinšasi zanemarja in krši zaveze o zaščiti pravic Tutsijev iz preteklih mirovnih dogovorov.
Uporniška skupina je ime dobila po mirovnem sporazumu, ki je bil sklenjen z oblastmi DR Kongo 23. marca 2009 in s katerim se je končal protivladni upor skupine Narodni kongres za zaščito ljudi. Nekaj let po ustanovitvi je skupina M23 hitro širila svoj nadzor nad ozemljem ter leta 2012 prvič zavzela Gomo. To je sprožilo ostro mednarodno neodobravanje in obtožbe vojnih zločinov ter kršitev človekovih pravic. Pripadniki M23 so se morali po desetih dneh umakniti iz mesta, saj so sosednje države dosegle sporazum.
Leta 2022 so borci omenjene skupine znova poprijeli za orožje in začeli ofenzivo v Severnem Kivuju, kjer so se spopadli z vojsko DR Kongo in silami Združenih narodov. M23 je lani tako prevzel nadzor nad Rubayo, ključnim območjem za pridobivanje koltana. Po podatkih Združenih narodov M23 z davki od proizvodnje in trgovine z rudnino mesečno zasluži skoraj 800.000 evrov, poroča Guardian.
Januarja je uporniška skupina znova hitro napredovala in zavzela Katale, Masisi, Minova in Sake, znova pa tudi mesto Goma. Naslednji mesec so uporniki zavzeli tudi Bukavu v provinci Južni Kivu.
Vloga Ruande v spopadih
Vlada v Kinšasi, ZDA in številne druge države medtem trdijo, da M23 podpira Ruanda, kar ruandski predsednik Paul Kagame odločno zanika. Številni sicer Ruandi očitajo, da uri tutsijske upornike in jim dobavlja sodobno orožje, prav tako pa naj bi se njeni vojaki borili ob M23, piše BBC.
Da se ruandski vojaki dejansko borijo na ozemlju DR Konga, so prepričani tudi v Združenih narodih. Po njihovih podatkih naj bi bilo v vzhodnem delu države med 3.000 in 4.000 ruandskih vojakov. V začetku meseca je Guardian poročal, da je med spopadi umrlo več tisoč pripadnikov ruandskih sil.
Kagame odločno zavrača očitke, da je Ruanda vpletena v spopade med vojsko DR Konga in M23, a hkrati vedno znova poudarja, da bo država storila vse za svojo obrambo. Ruandski predsednik namreč trdi, da je njihova prednostna naloga uničiti oboroženo skupino, ki so jo oblikovali storilci genocida nad ruandskimi Tutsiji in nato pobegnili v vzhodni del DR Konga.
Paul Kagame po pisanju BBC vojsko DR Kongo obtožuje, da je združila moči s Hutuji, da bi pobijala tamkajšnje Tutsije in ogrožala Ruando.
Kdo pomaga kongovskim silam?
Po mnenju Kagame Ruandi varnostno grožnjo predstavlja tudi burundijska vojska, ki je že več let prisotna na vzhodnem delu Demokratične republike Kongo. Burundijske sile so sicer tam sprva preganjale burundijske upornike, zdaj pa podpirajo vojsko Kinšase v bojih proti M23, poroča BBC.
Odnosi med Ruando in Burundijem so napeti že vrsto let. Državi imata podobno etnično sestavo, a v nasprotju z Ruando v Burundiju vladajo večinoma Hutuji. Burundijski predsednik Evariste Ndayishimiye je na družbenih omrežjih objavil ostro opozorilo Ruandi, da bo vojna, če bo Kagame nadaljeval osvajanje ozemelj, gotovo prišla tudi v Burundi. “Nekega dne bo želela priti v Burundi – tega ne bomo sprejeli,” je še zapisal.
V Demokratični republiki Kongo deluje tudi več kot 10.000 pripadnikov mirovnih sil Združenih narodov, ki so bili prav tako tarča upornikov. V državi ima svoje enote misija Južnoafriške razvojne skupnosti v Demokratični republiki Kongo (SAMIDRC). V preteklosti pa so pri prekinitvi ognja posredovali tudi številni afriški voditelji in ZDA.
Humanitarna kriza se poglablja iz dneva v dan
Spopadi med M23 in vojsko DR Konga, ki jim ni videti konca, poglabljajo tamkajšnjo humanitarno krizo. Tamkajšnje nasilje so večkrat obsodili tudi člani Varnostnega sveta Združenih narodov, ki zahtevajo, da Ruanda nemudoma umakne svoje sile. Varnostni svet je v petek medtem soglasno potrdil resolucijo, ki med drugim zahteva, da Ruanda preneha podpirati uporniško skupino M23.
Zunanja ministrica DR Kongo Therese Kayikwamba Wagner je medtem dejala, da uporniki uporabljajo otroke kot žive tarče na streliščih, hkrati pa opozorila, da Varnostni svet ne stori ničesar. Da je čas, da Varnostni svet Združenih narodov ukrepa, je poudaril tudi posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa za območje Afriških velikih jezer Huand Xia.
“Razmere se hitro in očitno slabšajo in čas je za ukrepanje Varnostnega sveta, saj narašča nevarnost regionalne vojne. Nasilje se mora nemudoma končati in nobenega opravičila ni za poboje, spolno nasilje, razseljevanje, novačenje otroških vojakov, ustrahovanje civilne družbe in napade na humanitarne delavce,” pa je dejal slovenski veleposlanik Samuel Žbogar in zahteval kaznovanje odgovornih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje