Po politiki enega otroka Kitajska zdaj bije drugačen boj: kako spodbuditi višjo rodnost

Welkin Lei v prostem času dela izračune na papirnatih prtičkih. Ko 30-letnik iz Pekinga in njegova žena razmišljata, ali bi imela še drugega otroka, se soočata z vprašanjem razpoložljivih sredstev. Skrb za njunega triletnega sina zahteva najem varuške, medtem ko sta v službi, par – oba sta edinca – pa že razmišlja tudi o času, ko bosta morala skrbeti ne le za otroka, ampak tudi za ostarele starše.

Čeprav se s takšnimi skrbmi ukvarjajo tudi drugje po vsem svetu, so na Kitajskem v samem središču enega največjih dolgoročnih notranjepolitičnih izzivov, s katerimi se soočajo kitajski voditelji: kako po desetletjih strogega nadzora rojstev, ki je izkrivljal demografsko sliko države, spodbuditi mlade, da bi imeli več otrok.

Lei meni, da bi država, ki je v preteklosti uvedla sistem enega otroka, morala storiti več, zlasti na področju večje finančne podpore družinam. "Če želimo ljudi zdaj spodbujati k temu, da imajo več otrok, moramo vložiti enako, če ne še več truda in zavezanosti, da se to res zgodi," je dejal.

Razvoj "visokokakovostnega prebivalstva" kot prednostna naloga države

Prvega januarja je minilo deset let, odkar je Kitajska opustila svojo zloglasno politiko enega otroka, potem ko je vlada ugotovila, da upadanje rodnosti grozi, da bo iztirilo rast drugega največjega gospodarstva na svetu. Toda ta sprememba uradne politike – skupaj s celo vrsto drugih ukrepov za spodbujanje rodnosti – ni uspela povečati števila prebivalcev.

Število prebivalcev Kitajske se je v treh letih do leta 2024 zmanjševalo. Rahel porast rojstev 2024 še vedno ni bil dovolj velik, da bi presegel število smrti, in ne pričakuje se, da bi se spodbudni trend iz leta 2024 nadaljeval.

Ljudje, starejši od 60 let, zdaj predstavljajo več kot 20 odstotkov v državi z 1,4 milijarde prebivalcev in bi po projekcijah Združenih narodov do leta 2100 lahko predstavljali kar polovico prebivalstva. To pa bi lahko imelo daljnosežne posledice ne le za kitajsko gospodarstvo, temveč tudi za ambicije Kitajske, da bi kot vojaška sila tekmovala z Združenimi državami.

Kitajski voditelj Ši Džiping je izpostavil potrebo po "demografski varnosti", razvoj "visokokakovostnega prebivalstva" pa razglasil za prednostno nalogo države. Analitiki v prihodnjem letu pričakujejo več politik in ukrepov, povezanih s podporo rojstvom in porokam.

Generacija brez bratov in sester

A številni na Kitajskem pravijo, da bi morala država, če želi povečati rodnost, reševati ključne težave, kot so visoka brezposelnost med mladimi, visoki stroški vzgoje otrok ter nepravično breme skrbi za otroke, ki v veliki meri pade na ženske.

Zanemariti pa ne gre niti neposredne zapuščine politike enega otroka, ki je povzročila neravnovesje med spoloma in generacijo otrok brez bratov in sester. Ti morajo zdaj sami skrbeti za ostarele starše – v državi, kjer je socialna varnostna mreža marsikje še vedno šibka.

Zato Lei pravi, da ga – kljub stabilni službi v finančnem podjetju – prihodnost globoko skrbi. "Vem, da ne glede na to, koliko prihranim za prihodnost, bom moral plačevati otrokom nekoga drugega, da bodo skrbeli za moje starše v starosti," je dejal. "Glede na to, kako se družba razvija, dvomim, da si bom to v prihodnosti sploh lahko privoščil."

Davek na kondome

Desetletja je Peking z obsežnim in neusmiljenim državnim aparatom zatiral "presežna" rojstva, nadzoroval državljane in jih pritiskal, naj imajo manj otrok – med drugim z močno propagando, nadlegovanjem in visokimi globami ter s prisilnimi splavi in sterilizacijami.

Cilj politike enega otroka, uradno uvedene leta 1980, je bil zajeziti nenadzorovano rast prebivalstva, za katero so se takratni uradniki bali, da bi lahko ogrozila vsako upanje, da bi državo izvlekli iz revščine.

Danes se oblasti bojijo, da se bo Kitajska postarala, še preden bo obogatela. Po tem se ločuje od drugih držav s starajočim se prebivalstvom, kot sta Japonska in Južna Koreja, ki se soočata z vse hujšimi demografskimi izzivi, vendar pa imata bolj razviti gospodarstvi kot Kitajska.

Kitajski uradniki so zato v osupljivem preobratu začeli aktivno spodbujati rojstva, pri čemer sta zakon in rojstvo – za heteroseksualne pare – predstavljena kot ključna za prihodnost naroda. Da bi poslali jasno sporočilo o tej novi politiki, je država od 1. januarja začela zaračunavati davek na dodano vrednost za kondome in druga kontracepcijska sredstva.

Vrsta ukrepov za spodbujanje rojstev

Lokalne oblasti so v zadnjih letih preizkušale celo vrsto spodbud – od davčnih olajšav, finančne pomoči pri nakupu in najemu stanovanj ter denarnih izplačil do podaljšanega porodniškega dopusta. Na družbenih omrežjih so ženske poročale tudi o telefonskih klicih skupnostnih delavcev, ki so jih spraševali o njihovih načrtih glede otrok – kar je sprožilo zaskrbljenost, da bi se spodbude lahko sprevrgle v prisilo.

V zadnjem času je pobudo prevzela kitajska vlada. V zadnjem letu je uvedla letne dodatke v višini 3.600 juanov (približno 440 evrov) za družine z otroki, mlajšimi od treh let, spremenila pravila za poenostavitev registracije zakonske zveze in zagnala program brezplačnega javnega vrtca.

Peking je že napovedal, da namerava v letu 2026 odpraviti doplačevanje za porode v bolnišnicah, prejšnji mesec pa je objavil osnutek zakona za boljšo ureditev storitev varstva otrok.

"Kaplja v morje"

A mnogi menijo, da omenjene ugodnosti komajda zmanjšujejo visoke stroške vzgoje otrok na Kitajskem. Študija Pekinškega inštituta za raziskovanje prebivalstva YuWa iz leta 2024 je Kitajsko uvrstila med države, kjer je vzgoja otroka najdražja.

"Stroški vzgoje otrok v velikih mestih so preprosto previsoki, subvencije pa se zdijo kot kaplja v morje," je za CNN povedala 34-letna Mi Ya, ki v finančnem središču Šanghaju vzgaja devetletnega sina. "Niso dovolj, da bi spodbudile željo imeti otroka."

Po besedah Mi, ki je zaradi politično občutljive teme uporabljala psevdonim, je politika enega otroka spremenila pogled cele generacije. "Ljudje so spoznali, da imajo lahko tudi z enim otrokom sprejemljiv življenjski slog in družinsko strukturo," je dejala.

"Kako bi si sploh upal imeti otroke?"

Za številne mlade Kitajce, ki so v odraslost vstopili med pandemijo covida-19 in po njej, so politični ukrepi za spodbujanje rojstev postranskega pomena, saj se sami borijo za preživetje.

Brezposelnost med mladimi v zadnjih letih vztraja na visoki ravni. Rekordno število diplomantov težko najde službo v gospodarstvu, ki se upočasnjuje in ki so ga prizadeli tudi številni državni ukrepi proti zasebnemu sektorju.

27-letni inženir Zhou je za CNN povedal, da bi si zelo želel najti partnerko in ustvariti družino, vendar se kljub zaposlitvi še vedno zanaša na pomoč staršev, da lahko shaja. Zhou živi v mestu Hefei na vzhodu države.

"Gospodarstvo je trenutno tako mračno – ljudje morajo najprej zaslužiti denar. Če ne moreš zaslužiti, kako bi si sploh upal imeti otroke?" je dejal Zhou. "Vlada mora najti načine za reševanje teh gospodarskih težav."

"Mi smo zadnja generacija"

Nizka stopnja porok na Kitajskem je prav tako ovira za povečanje števila rojstev. Mnoge mlade ženske pa to vidijo kot nekaj pozitivnega. Odločajo se za kariero in zavračajo zakoreninjene spolne norme. "Nočem živeti svojega življenja samo zato, da bi imela otroke – živeti želim zase," je za CNN povedala 24-letna magistrska študentka s priimkom Liu.

Izguba iluzij glede prihodnosti – in s tem povezana nepripravljenost imeti otroke – je v določenih obdobjih postalo celo protestno geslo ljudi na Kitajskem, zlasti med pandemijo, ko je vlada uvedla stroge ukrepe za zajezitev širjenja virusa. Takrat je slogan "Mi smo zadnja generacija" postal viralen, potem ko je prebivalec Šanghaja ta izraz uporabil v posnetem prepiru s policijo, ki je uveljavljala izolacijske ukrepe v mestu.

"Zelo resni učinki"

Vse hujši demografski izzivi Kitajske so posledica spleta dejavnikov. Demografska brazgotina politike enega otroka poglablja trende, ki jih opažamo tudi v drugih državah z upadajočo rodnostjo. Povezani so z višjo izobrazbo, spreminjajočimi se pogledi na zakon, hitro urbanizacijo in višjimi stroški vzgoje otrok.

Na Kitajskem hitra demografska sprememba ogroža dolgoročne cilje Pekinga, kot so krepitev domače potrošnje, zmanjševanje visokega dolga in ohranjanje vloge svetovne proizvodne velesile.

Janžong Huang, višji sodelavec za globalno zdravje pri Svetu za zunanje odnose, je dejal, da bodo gospodarski učinki krčenja delovne sile in potrošniške baze ter prihajajoči stroški skrbi za hitro rastoče starejše prebivalstvo "zelo resni".

Doslej so bile politike za spodbujanje rojstev "kvečjemu simbolične" in niso naslovile temeljnih težav visokih stroškov vzgoje otrok in šibkega sistema socialne varnosti, je dodal.

Peking je sprejel ukrepe za reformo pokojninskega sistema, vključno s postopnim zviševanjem upokojitvene starosti. Pod Šijevim vodstvom država pospešeno išče še eno rešitev za upadajočo delovno silo: nadomeščanje človeškega dela z roboti.

Takšni koraki lahko pomagajo gospodarstvu prebroditi demografske učinke. Ko pa gre za dejansko povečanje rodnosti ali vrnitev v čase, ko se je letno rojevalo več deset milijonov otrok, strokovnjaki ostajajo skeptični – tudi če bi imeli ukrepi sčasoma določen blažilni učinek.

"Nepovratni upad"

"Če bi politiko enega otroka spremenili pred 20 leti, bi bilo veliko bolje. Zdaj je prepozno," je dejal Jao Jang, dekan Inštituta za napredne finance Di-šui-hu na Šanghajski univerzi za finance in ekonomijo. In čeprav so v prihodnjih letih z več politične podpore možna nihanja in obdobja stabilnosti, je dolgoročno "upad rodnosti nepovraten", je dodal.

Za mnoge, ki so živeli politiko enega otroka, spremembe spodbujajo razmislek o tem, kako bi lahko bilo.

"V moji generaciji je zelo malo ljudi razmišljalo o drugem otroku," je dejala 57-letna Song Min iz Pekinga. Če bi imela možnost, bi se odločila drugače, je povedala nekaj desetletij pozneje. "Čutim, da je politika enega otroka takrat močno omejila moje razmišljanje. A ko gledam nazaj, ugotavljam, da bi si pravzaprav zelo želela imeti več otrok, celo več kot dva."