So znanstveniki odkrili način nadzorovanja staranja organizma? Je našo biološko uro res mogoče po želji zavrteti naprej ali nazaj? Kakšni so poskusi podaljševanja življenja in kako trženje prehiteva dokaze o učinkovitosti? Se pri podaljševanju človeške življenjske dobe približujemo meji mogočega? Absolutni starostni rekord že 17 let ni bil presežen.
Na začetku leta je ekipa znanstvenikov s harvardske univerze z objavo v eni najvplivnejših znanstvenih revij Cell naznanila, da so odkrili način za premikanje biološke ure živih bitij. Z manipulacijo epigenoma, celičnih navodil, ki določajo način izražanja posameznih genov v genskem zapisu, naj bi bili sposobni organizem tako postarati kot pomladiti.
Raziskovalci pod vodstvom znanega genetika dr. Davida Sinclairja so želeli dokazati teorijo, po kateri je staranje organizma posledica napak pri popravljanju poškodb na DNK, ki nastajajo skozi celotno življenje. Pri popravilu namreč lahko nastanejo naključne spremembe na epigenomu, molekulah, ki se pritrdijo na DNK in uravnavajo dejavnost posameznih genov, te naključne spremembe pa s kopičenjem sčasoma začnejo ovirati normalno delovanje organizma.
Ko so pri laboratorijskih miših umetno pospešili nastajanje prelomov DNK in s tem tudi spremembe na epigenomu, so miši začele kazati znake staranja, pešanja. Ko pa so nato s pomočjo genetskih navodil, ki celice povrnejo v bolj mladostno stanje, obnovili epigenetske informacije, so znaki staranja pri teh istih miših večinoma izginili.
“S spreminjanjem epigenoma lahko staranje zavrtimo naprej ali pa nazaj,” so zapisali v članku.
Že leta 2020 jim je uspelo s pomočjo te tehnike povrniti vid mišim s starostno slepoto. Zdravilo proti slepoti trenutno preizkušajo na primatih. “Verjamemo, da lahko isti postopek uporabimo za ponastavitev starosti tako rekoč kateregakoli dela telesa,” je v intervjuju za časnik Harvard Gazette dejal dr. Sinclair. “Če imamo prav, obstaja univerzalni vzrok staranja v vseh tkivih in, kot kaže, v vseh živalskih vrstah.”
Neizpolnjena obljuba resveratrola
Sinclairjeve napovedi večina v znanosti jemlje z zadržkom. Znan je namreč po tem, da je po obetavnih izsledkih začetnih raziskav že večkrat glasno napovedoval nove pomlajevalne terapije, ki pa nato pri ljudeh niso pokazale obljubljenega učinka.
Pred 20 leti je bil denimo v prvi vrsti zagovornikov pomlajevalnih učinkov resveratrola, snovi, ki jo med drugim najdemo v rdečem grozdju in borovnicah. S sodelavci je namreč pokazal, da je mogoče s pomočjo resveratrola za 70 odstotkov podaljšati življenjsko dobo kvasovk.
Sinclair je na podlagi svojega odkritja s sodelavci ustanovil spin-off podjetje Sirtris, ki naj bi razvijalo na tem odkritju temelječe terapije. Leta 2008 ga je za 720 milijonov dolarjev kupil farmacevtski gigant GSK, a so podjetje in njegov raziskovalni oddelek po nekaj letih zaprli.
Resveratrol so sicer hitro pograbili prodajalci prehranskih dopolnil. Še danes ga je mogoče najti na policah številnih trgovin. A po 20 letih še vedno ni dokazano, da bi imel pomlajevalne učinke na ljudi.
To je bilo do zdaj skorajda pravilo pomlajevalnih terapij. Začetno znanstveno navdušenje se je hitro prelilo v uspešno trženje, dejanskim dokazom o učinkovitosti pa običajno nikoli ni uspelo doseči standardov uradne medicine.
Mlada kri in drugi načini podaljševanja življenja
Na področju raziskav zaviranja staranja obstaja veliko različnih raziskovalnih smeri, vsaka pa ima svoje zagovornike. Med obetavnimi učinkovinami naj bi bili t. i. senolitiki, učinkovine, ki uničujejo “zastarane” celice (angl. senescent cells). Gre za poškodovane celice, ki ne odmrejo, temveč se skozi leta nabirajo v organizmu in izločajo vnetne spojine. Odstranitev teh celic je pri miših upočasnila razvoj starostnih bolezni in podaljšala življenjsko dobo.
Obetavne rezultate pri podaljševanju mišjih življenj sta pokazali tudi dve zdravili – metformin in rapamicin, ki jih v medicini že vrsto let uporabljamo za druge namene. Metformin uporabljamo pri zdravljenju diabetesa, rapamicin pa pri preprečevanju zavrnitvene reakcije po presaditvi organov.
Ena bolj kontroverznih “pomladitvenih” terapij je transfuzija krvne plazme mladih darovalcev.
Zagonsko biotehnološko podjetje Yuvan Research je nedavno naznanilo, da je ena od njegovih laboratorijskih podgan zahvaljujoč temu postopku presegla absolutni starostni rekord, saj je preživela že več kot 47 mesecev (običajno živijo 24–36 mesecev).
Vodja raziskav v podjetju dr. Harold Katcher špekulira, da bi lahko sestavine mlade krvi, ki so ključne za pomlajevalne učinke, v prihodnje pridobivali kar iz prašičje krvi, ki bi jo zbrali ob zakolu v klavnicah. “Zamisel mi sicer ni všeč, hkrati pa ni nič bolj neetična kot pojesti sendvič z mesom. Ko prašiče ubijejo, imajo v sebi še veliko življenja. To življenje bi uporabili, namesto da bi ga zavrgli,” je dejal za časnik Guardian.
Pri ljudeh enak pomlajevalni učinek še ni bil dokazan, je pa morala ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) že pred leti izdati posebno opozorilo, potem ko so se na trgu pojavili komercialni ponudniki transfuzij mlade krvi.
Koristno “stradanje”, nevarnost antioksidantov …
Eden najbolj raziskanih in dokazanih načinov za podaljšanje življenja številnih organizmov, od kvasovk do mišk in opic, je omejevanje vnosa kalorij – pojesti manj od priporočenega dnevnega vnosa, a še vedno dovolj, da se izognemo podhranjenosti.
Ker to za večino ljudi ni ravno udoben način življenja, si znanstveniki prizadevajo poiskati alternativne poti do enakega učinka. Ena od možnosti je redno kratkotrajno postenje (angl. intermittent fasting), ko denimo prehranjevanje omejimo zgolj na nekaj ur v dnevu ali nekaj dni v tednu.
V končni fazi pa bi si seveda farmacija želela tablete, ki bi zgolj posnemale učinek zmanjšanega vnosa kalorij brez dejanskega odrekanja hrani.
Veliko na področju regenerativne medicine obetajo tudi terapije z matičnimi celicami, a so za zdaj vse še vedno v razvojni fazi, njihova učinkovitost pa do zdaj ni bila ustrezno dokazana. Po svetu so že zrasle številne zasebne klinike, ki obupanim bolnikom brez dokazov obljubljajo ozdravitev bolezni, nad katerimi je uradna medicina obupala. Terapije z matičnimi celicami predstavljajo pomemben delež današnjega medicinskega turizma.
Na seznam učinkovin, ki naj bi imele sposobnost podaljševanja življenja, se redno uvrščajo tudi antioksidanti. Gre za snovi (vitamin C, E in A, betakaroten itd.), ki nevtralizirajo proste radikale v organizmu in ki naj bi s tem preprečevale nastajanje celičnih poškodb ter zavirale učinke staranja. Vendar številne študije na ljudeh do zdaj niso pokazale jasnega koristnega učinka. Celo več, iz sistematičnega pregleda kliničnih študij izhaja, da lahko redno uživanje večjih odmerkov antioksidantov skrajšuje življenje.
Nemški strokovnjak za presnovne procese in njihov učinek na staranje organizma dr. Michael Ristow z univerzitetne klinike Charite v Berlinu denimo opozarja, da je uživanje prehranskih dopolnil z antioksidanti “v najboljšem primeru neškodljivo“.
Kljub temu jih ponudniki prehranskih dopolnil še naprej tržijo kot vsestransko učinkovite.
Staranje kot obvladljiv medicinski problem?
Staranje je proces, na katerega vplivajo številni dejavniki, ki v različnih kontekstih in različnih posameznikih igrajo različno pomembne vloge. Zato je težko pričakovati, da bi ena sama terapija lahko učinkovito zaustavila proces staranja in nam podaljšala življenje.
Znani in kontroverzni biogerontolog dr. Aubrey de Grey že vrsto let trdi, da bodo šele kombinacije številnih terapij tiste, ki bodo omogočile občutno podaljšanje življenja.
V okviru svoje fundacije LEV je na začetku leta zagnal študijo, ki bo na miših preizkušala različne kombinacije nekaterih trenutno najbolj obetavnih pomladitvenih terapij.
Kot piše na spletni strani fundacije, je motivacija za raziskavo tako znanstvena kot družbena in politična. “Neizpodbitno želimo dokazati, da je staranje mnogo bolj ‘gnetljivo’, kot si je družba trenutno pripravljena priznati, in da ga je zato treba začeti dojemati kot obvladljiv medicinski problem, ne pa kot življenjsko dejstvo.”
LEV je kratica za longevity escape velocity oziroma dolgoživostno ubežno hitrost. Izraz označuje stopnjo napredka v pomladitvenih terapijah, ki bi nam omogočala neprestano odlaganje starostno pogojenih bolezni in s tem de facto večno življenje.
Koliko lahko še podaljšamo človeško življenje? In ali si to res želimo?
Skupna točka vseh omenjenih načinov za podaljševanje življenja je, da učinek pri ljudeh za zdaj ostaja nedokazan, poteka pa več različnih kliničnih študij, ki bodo dale bolj jasne odgovore.
Vprašanje, do kod lahko podaljšamo človeško življenje, ostaja odprto. V znanosti še vedno poteka razprava med tistimi, ki menijo, da se že približujemo meji mogočega, in optimisti, ki vztrajajo, da je mejo mogoče premikati še naprej, morda celo v nedogled, in da so novi preboji v podaljševanju življenja le vprašanje časa.
Pričakovana življenjska doba ljudi se podaljšuje že več kot 150 let, in to z bliskovitim tempom 2,5 leta na desetletje. Velik prispevek k podaljšanju pričakovane življenjske dobe so prinesle izboljšave v higieni in javnem zdravju, denimo izkoreninjenje nalezljivih bolezni s cepljenjem in odkritje antibiotikov.
Smrtnost otrok je drastično upadla. Če so nekoč ljudje zaradi bolezni in okužb umirali v vseh življenjskih obdobjih, jih v najbolj razvitih državah danes večina umre v svojih 80. ali 90. letih. “Če se bo podaljševanje pričakovane življenjske dobe tudi v prihodnje nadaljevalo s takšnim tempom, bo večina otrok, rojenih v tem tisočletju, dočakala svoj stoti rojstni dan,” je leta 2021 skupaj s sodelavci zapisal znani demograf dr. James Vaupel.
Vendar pa hkrati raziskave kažejo, da se smrtnost v povprečju res prestavlja v višjo starost, vendar stopnja preživetja po doseženem stotem letu stagnira. Verjetnost za smrt pri 80- in 90-letnikih upada, po stotem letu pa ostaja nespremenjena.
“Leta 1997 je Francozinja Jeanne Calment postavila rekord v dolgoživosti, saj je živela čez svoj 122. rojstni dan. A od takrat, kljub izjemnemu povečanju števila zdravih starejših odraslih, se je napredek ustavil,” sta lani jeseni v znanstveni reviji Nature Aging zapisala strokovnjaka za genetiko Brian Milholland in Jan Vijg.
Trenutno status uradno najstarejšega živečega človeka pripada Španki Marii Branyas. Včeraj je praznovala 116. rojstni dan. Pred dobrima dvema letoma, pri 113 letih, je celo uspešno prebolela covid-19
“Vsekakor je možno, da bo nekdo sčasoma presegel rekord, a podatki nakazujejo, da ga bo presegel za malenkost. Možnost za dosego novih mejnikov, kot sta 125 ali 130 let, je tako majhna, da je zanemarljiva,” trdita Milholland in Vijg.
“Nevarno bi bilo postavljati zgornjo mejo …”
Na drugi strani debate je denimo onkolog dr. Mikhail Blagosklonny iz onkološke bolnišnice Roswell Park v ameriški zvezni državi New York, eden vidnejših raziskovalcev na področju podaljševanja življenja, ki trdi, da za dosego nove rekordne starosti sploh ne potrebujemo novih znanstvenih prebojev – samo stoletnike moramo začeti zdraviti enako kot mlajše. “Povečevanje povprečne življenjske dobe brez povečevanja maksimalne življenjske dobe se dogaja zato, ker so napredne oblike zdravljenja dostopne vsem, razen najstarejšim. In to so ravno ljudje, ki bi lahko presegli starost 122 let, če bi jih zdravili.
Dr. David Sinclair, ki je, kot rečeno, znan po bombastičnih napovedih, je pred leti izjavil, da je prvi človek, ki bo doživel starost 150 let, že danes med nami. V nedavnem intervjuju za Harvard Gazette pa je dejal, da je bila glede na njegove najnovejše raziskovalne uspehe to morda celo premalo optimistična napoved. “Pokazali smo, da je mogoče starost telesa ‘ponastaviti’ za do 50 odstotkov. In ko enkrat znate proces staranja obrniti, ne pa samo zaustavljati, je vse drugače. Če lahko to storite večkrat, se mi zdi nevarno postavljati zgornjo mejo dolgoživosti.”
Preberite še – Intervju dr. Zvezdan Pirtošek: Kako lahko sebi in drugim podarimo mir
Večna mladost? Ali večna starost?
“Življenjsko dobo bi bilo z vseživljenjskimi intervencijami mogoče podaljšati še nekaj čez 120 let, ali bi bilo mogoče življenje podaljševati v nedogled, pa ne vem in me v resnici niti ne zanima,” nam je povedal dr. Gregor Veninšek, vodja Centra za geriatrično medicino v UKCL. “Ne želim si biti nesmrten.”
Živeti po njegovih besedah pomeni iti skozi določena življenjska obdobja, ki so kronološko, družbeno in kulturno pogojena. “Ostati preveč časa v katerem izmed življenjskih obdobij morda niti ne bi bilo prijetno. Glede na to, kako trenutno poteka napredek na področju dolgoživosti, bi se najverjetneje ‘zataknili’ v izteku življenja, in verjetno to ni zaželen cilj nikogar od tistih, ki razmišljajo o večni mladosti. Ta bi se namreč lahko spremenila v večno starost.”
Z agresivnim zdravljenjem v visoki starosti se ne strinja. “Tudi v medicini se bomo morali do podaljševanja življenja na novo opredeliti, saj se nehote z agresivnim zdravljenjem danes povzroča tudi veliko škode. Zdravljenje bolnikov z več boleznimi na način, da vsako bolezen zdravimo posamezno, največkrat ne prinaša nobenih koristi, temveč samo povečuje breme zdravljenja.
Raziskave na področju razumevanja staranja in morebitnega podaljševanja življenjske dobe so po njegovem mnenju vsekakor smiselne, a predvsem zaradi upanja, da nam bo uspelo starostno pogojene zdravstvene težave in pešanje sposobnosti za samostojno življenje prestaviti v čim kasnejše življenjsko obdobje, ki bi bilo tudi čim krajše.
“Skratka, zaželena je ‘kompresija’ smrtnosti in nezmožnosti ob koncu življenja. Nesprejemljivo pa se mi zdi, da bi na račun podaljševanja življenja podaljševali obdobje betežnosti, nezmožnosti in socialne izolacije in izločenosti, ki iz tega izhaja.”
Kvantiteta življenja namesto kvalitete
Prizadevanja za podaljševanje človeških življenj niso brez etičnih dilem. Na ravni posameznika sicer z željo živeti dlje od “naravne” danosti ni nič narobe, na ravni družbe pa bi lahko to imelo daljnosežne posledice.
Filozof dr. Borut Ošlaj, podpredsednik državne komisije za medicinsko etiko, je zato do prizadevanj za podaljševanje življenjske dobe človeka skeptičen. Ena od pomembnejših nevarnosti se mu zdi, da bi dostop do tovrstnih terapij imeli zgolj premožni.
“Že danes si zdravljenje, ki je med drugim temeljna človekova pravica, pravočasno čedalje pogosteje lahko privoščijo le materialno premožnejši posamezniki.”
Razvoj terapij za podaljševanje življenja bi po njegovem mnenju družbene neenakosti lahko povečal do skrajnosti. “V že tako razslojeni sodobni družbi bi postopoma ustvarili dva nova razreda, ki bi glede na globoke razlike med njima postala eksistencialno povsem nekompatibilna.”
Druga etična dilema podaljševanja življenja je v dodatnem “obremenjevanju” planetarnih virov, ki izhaja iz daljše življenjske dobe in posledičnega dodatnega povečevanja števila ljudi.
“Četudi bi na začetku podaljšano življenje lahko uživala le peščica najbogatejših, bi to s stališča okoljske vzdržnosti gotovo pomenilo tudi dodatno obremenitev narave in surovin,” je prepričan dr. Ošlaj. “Kdor želi raztegniti lastno življenje onstran njegovih naravnih meja, tega gotovo ne želi zato, da bi samega sebe omejil in živel bolj skromno, temveč zato, da bi še naprej in neomejeno užival v življenju brez odrekanj.”
Prizadevanja za podaljšanje življenja z vsemi sredstvi po Ošlajevem mnenju pomenijo nepremišljeno spreminjanje vrednotenja in doživljanja življenja in smrti, nepremišljeno spreminjanje narave, nepremišljeno spreminjanje družbenih razmerij, nepremišljeno spreminjanje individualnih eksistenc in končno nepremišljeno spreminjanje razumevanja človeka in njegovega smisla.
“Tehnološko podaljševanje življenja pomeni prenos poudarka s kvalitete življenja na njegovo kvantiteto. Iz izkušenj pa dokaj natančno vemo, da zadovoljno, izpolnjeno, ustvarjalno, srečno oziroma dobro življenje nima neposredno ničesar opraviti z njegovo dolžino. Kdor dobro živi, pogosto tudi dolgo živi. Kdor slabo živi, pogosto tudi hitreje umre. Zdi se torej očitno, kam bi morali usmeriti naša prizadevanja.”
Strah je odveč?
Večina biogerontologov, znanstvenikov, specializiranih za mehanizme in učinke staranja organizma, poudarja, da cilj njihovega raziskovanja v prvi vrsti ni podaljševanje življenja, temveč podaljševanje zdravega obdobja življenja. Morebitno podaljšanje življenjske dobe kot posledica novih terapij naj bi bil samo stranski učinek prizadevanj za zaviranje starostno pogojenih zdravstvenih težav.
Staranje samo po sebi seveda ni bolezen, je pa kronološka starost eden največjih dejavnikov tveganja za razvoj vrste obolenj, od raka do Alzheimerjeve bolezni. Razumevanje in nadzorovanje staranja zato po mnenju dr. Luigija Feruccija, strokovnega direktorja ameriškega Nacionalnega inštituta za staranje, predstavlja “najboljšo možnost za preprečevanje kroničnih bolezni in podaljšanje obdobja zdravja”.
Glede na to, koliko trpljenja danes povzročajo bolezni v starosti in kako visok družbeni strošek predstavljajo, je trud na tem področju vsekakor upravičen.
Po mnenju dr. Davida Gemsa, profesorja biogerontologije na University College v Londonu, so strahovi glede morebitnega množičnega podaljševanja življenjske dobe in s tem dodatnega obremenjevanja planetarnih virov pretirani. Tudi zato, ker so napovedi v zvezi z uspešnimi terapijami prenapihnjene.
“Po mojem mnenju ni razlogov za skrb, ker nismo na pragu nobenih prebojev v smislu zdravljenja staranja pri ljudeh. S tem področjem se ukvarjam že 40 let in stvari so danes videti manj obetavne kot pred desetletjem,” nam je odpisal v elektronskem sporočilu.
Učinki morebitnih novih terapij na pričakovano življenjsko dobo pri ljudeh bodo po njegovem mnenju tako majhni, da jih bo več kot izničil učinek t. i. demografskega prehoda – zmanjševanja rodnosti s povečevanjem razvitosti družbe. “V prihodnjih nekaj stoletjih se bo število Zemljanov verjetno pomembno zmanjšalo. Število prebivalcev Kitajske se je denimo že začelo zmanjševati.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje