Menu Item
Sestavljanje nove vlade v povojni Avstriji še nikoli ni trajalo tako dolgo. Po propadlih pogajanjih med Svobodnjaki in Ljudsko stranko avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen zdaj od strank, ki so še pripravljene oblikovati novo vlado, zahteva odločno ukrepanje in takojšnje odgovore. Ali bo strankam v tretjem poskusu vendarle uspelo, naj bi bilo znano v dveh tednih. Bi novi avstrijski kancler res lahko postal nekdo, ki je na volitvah prejel zgolj 578 glasov volilcev?
Avstrija še nikoli v povojnem času na novo vlado po volitvah ni čakala tako dolgo. Pred 53 leti so se doslelj najdaljša pogajanja zaključila po 129. dneh. Zdajšnja do danes trajajo še enajst dni dlje.
To, kar je pred natanko 25. leti uspelo Wolfgangu Schüsslu in Jörgu Haiderju, ko sta v vsega desetih dneh dogovorila vsebino koalicijske pogodbe in sestavila sploh prvo vlado Svobodnjakov (FPÖ) in Ljudske stranke (ÖVP), se 56-letnemu Herbertu Kicklu ni posrečilo. Veliki met, postati prvi kancler iz vrst Svobodnjakov, mu je tako (vsaj za zdaj) spodletel.
Ultimat: notranje ministrstvo
Glede na izjemen volilni uspeh so bila pričakovanja in zahteve vodstva svobodnjaške stranke in njenih volilcev na zvezni ravni velika. Stranka je namreč v porastu na vseh ravneh.
Prvič doslej je zmagala tako na parlamentarnih kot tudi evropskih voliltvah, po volilnem zmagoslavju na deželni ravni je pred kratkim zasedla mesto deželnega glavarja na Štajerskem, v kar petih od devetih deželnih vlad sestavlja vladno koalicijo.
A po začetnem zaletu, ko sta se vodstvi Ljudske stranke in Svobodnjakov bliskovito, v le nekaj dneh uspeli dogovoriti o kar šest milijard evrov težkem varčevalnem paketu – Bruselj je Avstriji že žugal s sankcijami zaradi previsokega proračunskega primanjkljaja – je na koncu počilo pri delitvi ministrstev. Tako zunanje kot notranje ministrstvo sta obe stranki zahtevali zase. Razlogi so za to so bili različni.
Ko gre za notranje ministrstvo so ključni trije. Prvi je revanša. Kickl namreč nikoli ni pozabil ponižanja pred šestimi leti, ko sta ga takratna vladna partnerica Ljudska stranka ter njen šef in kancler Sebastian Kurz po aferi Ibiza odstavila s položaja notranjega ministra.
Drugič – ker za “vladne bonbončke” zaradi večmilijardnih rezov v proračun denarja trenutno ni, je notranji resor eden redkih, v katerem lahko Svobodnjaki izrazito uveljavijo strankarsko agendo; strogo azilno in migracijsko politiko.
Čeprav število prošenj za azil v Avstriji še naprej upada, lani jih je bilo kar 60 odstotkov manj kot leto poprej, so Svobodnjaki zahtevali več deportacij, konec združevanja begunskih družin, obstoječim azilantom v državi pa bi dodelili pravico le do nujne zdravstvene oskrbe.
“Diskriminatorno in v nasprotju z mednadornim pravom,” je bilo slišati iz vrha Ljudske stranke in mnenj pravnih strokovanjkov. Pred strahom, da bi več desettisoč azilantov, ki so v letih 2015 in 2016 prišli v državo, na podlagi obstoječe zakonodaje že v letošnjem letu lahko prišlo do državljanstva in s tem tudi do volilne pravice, je vodja Svobodnjakov zahteval zaostritev kriterijev tudi na tem področju.
Tretja točka spora pa je bil nadzor nad varnostno-obveščevalno službo notranjega ministrstva. Še vedno namreč odzvanja afera izpred sedmih let, ko je Kickl, takrat kot notranji minister nezakonito (kot so kasneje razsodila sodišča) preiskoval takratni obveščevalni urad BVT in je po izjavah prič med drugim izginila dokumentacija s sporočili enega od desničarskih skrajnežev. Zasežene pa so bile tudi občutljive informacije mednarodnih tajnih služb. Posledično je bila avstrijska obveščevalna služba izključena iz Bernskega kluba, najmočnejšega obveščevalnega združenja na svetu.
Iz Nemčije so v zadnjih tednih že prišla svarila, da bo omejila sodelovanje svojih obveščevalnih služb, če bo v Avstriji na oblasti FPÖ. Bojijo se namreč, da bi tajne informacije preko Svobodnjakov odtekale v Rusijo ali k (nemškim) desničarskim skrajnežem. Da Svobodnjaki ne bi obvladovali notranjega ministrstva, naj bi bila sicer tudi neuradna zahteva predsednika države Alexandra Van der Bellna.
Izstop iz partnerstva z Natom in brez evropskih zastav
“Ne bom dovolil, da mi kdo očita, da sem blizu Rusiji,” je Kickl med pogajanji večkrat zavrnil očitke o tihi podpori, ki da jo goji do Vladimirja Putina. A dejstvo je, da sta bili stranki ruskega predsednika ter avstrijski Svobodnjaki pobrateni dlje časa. Kot tudi to, da Kickl sankcijam proti Rusiji nasprotuje že od samega začetka.
V pogajanjih ni popuščal in naj bi med drugim zahteval celo referendum o tem vprašanju. Tudi ko gre za Evropsko Unijo, Kickl ni odstopal od ideje “Evrope domovin” z vračanjem suverenosti nacionalnim državam. V javnost so pricurljala njegova pogajalska izhodišča, da odslej v Avstriji pred vladnimi poslopji ne bi več izobešali evropske zastave ali da bi južnim Tirolcem v Italiji podelili avstrijsko državljanstvo.
To je bilo za ljudsko stranko nesprejemljivo. Wolfgang Hattmannsdorfer, eden glavnih pogajalcev na strani ÖVP, je večkrat poudaril, da je nedvoumna proevropska usmeritev pogoj za naslednjo koalicijo. Ljudska stranka je sicer uspela s predlogom, da se pristojnost evropskih zadev vrne iz kanclerskega urada nazaj na zunanje ministrstvo, a še vedno je bil prisoten strah pred Kicklovim soliranjem v Bruslju, ko gre za odločitve na ravni predsednikov vlad. Znana predvolilna krilatica novega šefa ÖVP Christiana Stockerja, da je Kickl za državo “preveliko varnostno tveganje”, je v pogajanjih dobila potrditev.
Tudi ko gre za mednarodno varnost so glavne zahteve Kickla, ki je kot eden redkih tujih politikov prejel Trumpovo vabilo na inavguracijo, po mnenju Ljudske stranke šle čez rob provokacij.
FPÖ je vztrajala pri izstopu iz vrste varnostnih sporazumov: Natovega Partnerstva za mir, v okviru katerega Avstrija z vojaki na Kosovu sodeluje že vse od leta 1995, skupne varnostne in obrambne politike Evropske unije, čeprav je Avstrija silam EU za hitro posredovanje letos že dodelila 150 svojih vojakov, in umik iz projekta protiraketne obrambe Sky Shield, pakta 14 evropskih držav, tudi Avstrije, ki ga Ljudska stranka vidi kot enega ključnih jamstev prihodnje nacionalne obrambe.
“Umik bi vsekakor škodoval tako varnosti kot proračunu in ugledu Avstrije, mednarodno bi nas osamil, hkrati bi izgubili dostop do kritičnih informacijah o varnostni tveganjih,” je prejšnji teden posvaril tudi nekdanji načelnik generalštaba avstrijske vojske Robert Brieger.
Kdo bi nadziral tožilske preiskave političnih elit
Politična vrhuška Svobodnjakov kot tudi Ljudske stranke je pod drobnogledom tožilcev že dlje časa: nekdanji kancler Kurz in njegovi najbližnji strankarski zaupniki zaradi afere z vladnimi oglasi v zameno za ugodno poročanje, zdajšnji predsednik svobodnjakov Kickl, nekdanji predsedniški kandidat in trenutni vodja svobodnjakov na Gradiščanskem Norbert Hofer, pa nekdanji obrambni minister in novi štajerski glavar Mario Kunasek zaradi suma zlorabe javnih sredstev, vodja dunajskih svobodnjakov Dominik Nepp in vodja Svobodnjakov v Evropskem parlamentu Harald Vilimsky sta osumljena nezakonitih denarnih transakcij. Tu so še preiskave treh poslancev svobodnjaške stranke, ker naj bi na pogrebu lani morda zapeli nacionalsocialistično različico stare ljudske pesmi.
Dejstvo, da sta obe stranki na čelu ministrstva videli svojega človeka, je dvigovalo obrvi. Državni tožilci namreč v Avstriji odgovarjajo pravosodnemu ministru, ki lahko z odredbo preiskave tudi prekine. Na koncu je prevladal eden redkih kadrovskih kompromisov – pravosodje bi lahko vodil tudi nestrankarski pravnik.
Nov davek za banke in ukinitev prispevka za ORF
Četudi so Svobodnjaki ves prejšnji teden kljub visokim tonom in medsebojnem obtoževanju vseskozi (taktično) mirili, da pogajanja niso zašla v slepo ulico, je bil seznam neusklajenih poglavij, kot se je izkazalo, vse daljši.
Kljub koncu pandemije je (bila) tema protikoronskih ukrepov za svobodnjaško stranko še kako pomembna. Namenoma jo “pušča vreti”. Prav na njen račun naj bi, tako volilni analitiki, podvojila volilno bazo.
“Nismo pozabili,” je bil še pred začetkom pogajanj samozavesten Kickl in zahteval ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije ter posebnega več desetmilijonskega sklada, namenjenega odškodninam po koroni. Podoben sklad so Svobodnjaki v Spodnji Avstriji na deželni ravni že izposlovali, a je bil pred dnevi že tarča kritik računskega sodišča.
Ljudska stranka je zavrnila ustanovitev tako sklada, ker zaradi varčevanja v proračunu denarja zanj preprosto ni, kot tudi parlamentarne komisije, ker bi ta raziskovala ozadja protikoronske politike, ki jo je stranka v koaliciji z Zelenimi pravzaprav oblikovala in vodila.
Na nasprotnih bregovih sta stranki obstali tudi ko je šlo za vprašanje financiranja javne radiotelevizije. Svobodnjaki so zahtevali ukinitev obveznega prispevka za ORF nakjasneje v dveh letih.
Ljudska stranka je bila pripravljena na kompromisni predlog, po katerem se prispevek v prihodnje ne bi višal, a je Kickl to zavrnil. Neposredno financiranje iz proračuna bi vsekakor pomenilo nevarnost vplivanja politike na javni servis. V medijskem poglavju je ÖVP prav tako zavračala Kicklov ultimat, da bi proračunski denar delili tudi za desničarske novičarske portale, ki na primer širijo teorije zarote o globalističnih elitah in se mobilizirajo proti cepljenju otrok.
Svobodnjaki so veliko zahtevali tudi od gospodarstva in bank, kjer ima Ljudska stranka primat že več desetletij. Ukinitev obveznih članarin v zbornicah ter nova bančna dajatev v višini več sto milijonov evrov, ki bi jo skozi davek na presežni dobiček morale državnim financam plačati banke, v temelju rušila DNK Ljudske stranke, zato sta bila zanjo absolutno nedopustna.
In nenazadnje: Kickl si je Avstrijo zamislil kot ljudsko republiko, po njegovih predlogih, ki jih je nasprotna stran vseskozi zavračala, bi bilo de facto mogoče zakone sprejemati tudi brez parlamenta, na referendumih. Na ta način, takšne so bile ideje Svobodnjakov, bi bilo mogoče odstavljati tudi vlado oziroma posamezne ministre, kar bi zamajalo celo temelje zvezne ustave.
Ne novim volitvam! Krhka vlada s podporo dveh opozicijskih strank
Štiri mesece in pol po volitvah avstrijska javnost, že naveličana koalicijskih preigravanj, tako kot predsednik Van der Bellen zahteva hitre in jasne rešitve. Še najmanj možnosti dobro obveščeni zdaj dajejo novim volitvam.
Večina strank, z izjemo Svobodnjakov, jih ne podpira, ker so njihovi proračuni po lanskih dvojnih volitvah izpraznjeni, ker za zdaj nobena stranka ne ponuja novih obrazov, ki bi prepričala razočarale volilce in ker bi na ponovljenih volitvah še bolj prepričljivo slavila FPÖ, preostale stranke pa bi v novi parlamentarni računici izgubile precej poslanskih sedežev.
Kot kaže bosta Ljudska stranka in socialdemokrati po decembrskem fiasku zdaj poskusili ponovno. “Odločitve o prihodnosti države je treba sprejeti takoj,” je bil v petek odločen Stocker.
Glede na razmerje moči bi v primeru dogovora mesto kanclerja skoraj zagotovo pripadlo njemu – tistemu članu Ljudske stranke, ki je na jesenskih parlamentarnih volitvah prejel vsega 578 glasov volilcev in bi po propradu decembrskih pogajanj kot nekdanji generalni sekretar stranke moral, tako politični analitiki, zaradi politične pietete oditi skupaj s svojim šefom in nekdanjim kanclerjem Karlom Nehammerjem.
Njegovo verodostojnost spodkopava tudi dejstvo, da je Kikcla pred volitvami večkrat javno označil kot veliko varnostno tveganje, nato pa se z njim pogajal več kot mesec dni.
Ne glede na težo teh dejstev bo drža na drugi strani pogajalske mize, pri socialdemokratih, zagotovo pragmatična. Svoj del odgovornosti za lanski, prvi pogajalski debakel namreč nosi tudi njihov šef Andreas Babler, ki za razliko od Nehammerja po propadu pogajanj s čela stranke ni odstopil.
Hkrati v Ljudski straki še vedno tlijo očitki, da se je Babler s svojimi retrosocialističnimi zahtevami pomaknil skrajno levo in z njimi v pogajanjih vztrajal vse do konca. Njegovih pogajalskih pozicij ne olajšuje niti dejstvo, da je stranka pod njegovim vodstvom na jesenskih volitvah dosegla najslabši rezultat doslej.
“Vsakdo mora izstopiti iz cone udobja”
“Naš cilj je zdaj hitro najti večino v parlamentu, zbrano okrog SPÖ in ÖVP,” je Babler izjavil v petek. To bi pomenilo šibko vlado socialnih demokratov in Ljudske stranke z le enim samim glasom večine v parlamentu, a s podporo opozicijskih Zelenih in liberalnega Neosa. Njena predsednica, Beate Meinl-Reisinger, ki je iz decembrskih pogajanj sicer odkorakal kot prva, zdaj pravi: “Vsakdo mora stopiti iz svoje cone udobja.”
300 strani dolg pogajalski protokol, ki so ga decembra pospravili v predal, bo zdaj znova na mizi. Začeli bodo tam, kjer so končali. SPÖ naj bi pri svojih maksimalnih zahtevah – novem nepremičninskem davku in več kot milijardo evrov težki dajatvi, ki bi jo morale iz dobičkov plačevati banke in tako prispevati svoj delež k obnovi opešanega gospodarstva – menda že nekoliko popustil.
Ali bo pri dolgoročnih reformah tokrat le prišlo do preboja, bo jasno v naslednji dneh. Neos je še pred nekaj tedni vztrajal pri pokojninski in dvigu upokojitvene starosti na 67 let.
V ljudski stranki pa so zavračali reformo vodenja ORF, kot tudi zahtevo po krčenju financiranja strank. Na tnalu bosta še reforma in predlog znižanja socialnih pomoči ter poenotena in strožja integracijska politika.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje