Lakota in jeza Šanghajčanov ob zaprtju javnega življenja

Koronavirus 20. Apr. 202212:031 komentar
Delite:
Šanghaj
Foto: PROFIMEDIA

Analiza novinarja CNN Stevena Jianga.

Ko je 73-letni oče konec prejšnjega tedna izrazil zaskrbljenost nad vse manjšo zalogo hrane, je katastrofa ob zaprtju javnega življenja v Šanghaju zaradi covida-19 nenadoma prišla tudi v moj dom. “Če kmalu ne bom dobil vladnega prispevka, mi bo čez nekaj dni zmanjkalo hrane,” mi je oče sporočil v četrtek. Nato je, kot da bi hotel ublažiti mojo skrb, dodal: “Še vedno imam nekaj riža in krekerjev – in veliko kave.”

To je bilo osupljivo razkritje temačne realnosti v največjem kitajskem mestu in finančnem središču – in še posebej pripadnika generacije, ki je preživela veliko lakoto in burno kulturno revolucijo, v kateri je umrlo na milijone ljudi v prvih nekaj desetletjih ljudske republike, ki jo je leta 1949 ustanovil komunistični revolucionar Mao Cetung. Tudi v najtemačnejših dneh vladanja Maa na Kitajskem so me starši – rojeni in vzgojeni v Šanghaju – opominjali, da so v nasprotju z mnogimi na podeželju imeli to srečo, da se niso bali lakote.

Zdaj ko ukrepi za zapiranje postajajo vse bolj drakonski, je nekoč skoraj nepredstavljiv položaj prizadel prebivalce v mestu in zunaj njega bolj kot karkoli drugega: ljudje bodo leta 2022 v Šanghaju lačni. Kot je priznala oblast, je pomanjkanje hrane posledica slabega načrtovanja in usklajevanja – gre torej za katastrofo, ki jo je povzročil človek.

Kljub uradnim obljubam v mnogih predelih mesta niso ves čas dobivali vladnih prispevkov, med njimi stanovanjsko naselje mojega očeta v severovzhodnem delu Šanghaja, v katerem živi veliko upokojencev. Starejši populaciji si zaradi relativno majhnega povpraševanja in slabe tehnične podkovanosti večinoma ni uspelo zagotoviti zalog živil prek spletnih nakupov, kar je trenutno pravzaprav edini način nakupovanja v Šanghaju.

Želel sem pomagati, a si nikoli nisem mislil, da bo spletno nakupovanje živil tako zapleteno. Včlanjen v klub maloprodajnega skladišča – kar naj bi mi omogočilo, da bom imel manjšo konkurenco v primerjavi s tistimi, ki uporabljajo splošno spletno trgovino – sem hitro ugotovil, da je nemogoče izbrati uro dostave. Več dni zapored se je prodajalčeva aplikacija vsako noč preprosto sesula in spet začela delovati šele nekaj ur pozneje z vpadljivim sporočilom “za ta dan ni več dostav”.

Ob vse večji frustraciji in tesnobi se je moje upanje zmanjševalo skupaj z očetovo zalogo. Drugi dan mojih neuspešnih poskusov nakupov mi je prijateljica predlagala “butičnega” spletnega prodajalca, ki je ponujal paket z živili z dostavo naslednji dan. Navdušen sem takoj oddal naročila za očeta. Ko sem v skupinskem spletnem klepetu družinskih članov sporočil dobre novice, so bili strici in tete – vsi se spopadajo s pomanjkanjem hrane – šokirani, da sem plačal 398 juanov (57 evrov) za pet kilogramov zelenjave in 60 jajc.

“Kakšno oderuštvo!” je napisal stric, teta pa je poudarila, da so cene več kot štirikrat višje. “Ampak gre za butična jajca,” se je šalil moj oče. Sicer mi je odleglo, da se je očetov hladilnik pravočasno napolnil, a hkrati sem se ob pripombah sorodnikov čutil krivega – kaj pa številni stanovalci, ki si ne morejo privoščiti živil s tako zasoljenimi cenami?

Zaprtje za nedoločen čas

Večine Šanghajčanov (v mestu jih živi 25 milijonov) pred aprilom ni skrbelo, kako bodo preživeli. V zadnjih dveh letih je mesto okrepilo svoj status najpomembnejše vstopne točke na Kitajsko – tako za potnike kot blago. Znano je po svojem bolj ciljno usmerjenim in popustljivim pristopom k zajezitvi covida, v nasprotju s Pekingom, ki ima ničelno toleranco do covida.

Ker se je Šanghaj izogibal množičnim testiranjem po vsem mestu in je sprejel manj omejevalna pravila glede karantene, je bilo mesto vzor celotni državi, saj se je preostali svet večinoma odločil živeti s covidom, poudarek je bil na cepljenju. Potem je prišel omikron, zelo nalezljiva različica koronavirusa, ki se je hitro razširila po mestu in od marca okužila več kot 390.000 prebivalcev, tako kažejo vladne statistike.

Potem ko so večkrat zanikali, da bo mesto zaprto – policija je celo napovedala preiskavo domnevnih spletnih govoric o zaprtju – so šanghajske oblasti konec marca nenadoma spremenile smer in na začetku aprila zaprle celotno metropolo. Vlada je sprva pojasnjevala, da gre za štiridnevni “začasni premor” – češ da bodo nemudoma testirali celotno prebivalstvo, izolirali pozitivne primere in nato ponovno odprli mesto. Zaradi tega si mnogi prebivalci niso naredili zalog hrane.

Kljub vsesplošnemu paničnemu nakupovanju pred zaprtjem je bil oče umirjen. Upokojeni elektroinženir, ki uživa v potovanjih, fotografiji in kavi, si je pred kratkim nategnil hrbtne mišice, zato ni želel nikamor. Kljub temu se je izkazalo, da je bil njegov domači pripor veliko daljši in bolj negotov, kot si je kdajkoli predstavljal. Ker dnevno poročajo o več deset tisoč novih okužbah, je vlada še naprej podaljševala zaprtje. Odredila je, da bo vsaka stanovanjska skupnost z enim samim novim pozitivnim primerom zaprta še dodatnih 14 dni.

Stanovanjsko naselje očeta naj bi bilo zaprto do 2. maja. Toda tudi ta datum ostaja negotov, saj oblasti še naprej preverjajo prebivalce, kar pomeni, da se lahko datum kadarkoli zamakne. Zdi se, da milijone ljudi v Šanghaju – mladih in starih, bogatih in revnih, liberalnih in konservativnih – združuje vedno večja jeza.

Kljub hudim prizadevanjem cenzorjev, da bi izbrisali vse sledi slabih novic, uporabnikom družbenih omrežij uspe objavljati srce parajoče zgodbe, vse bolj so zgroženi nad državnimi medijskimi podobami, ki prikazujejo urejeno in učinkovito zaprtje. Moji prijatelji in družina imajo vsak svojo zgodbo o kaosu in bedi v zaprtju: od pritihotapljenja v temi, da bi zamenjali hrano s sosedom, do grozljivih izkušenj prijatelja, ki so ga vrgli v naglo zgrajeni izolacijski oddelek s streho, ki pušča, poplavljenih stranišč in jokanja sosede, katere otroci se niso mogli posloviti od umirajočega očeta.

Kitajska propaganda

Ljudje prav tako vidijo, da se je kitajska propaganda podvojila in omikron predstavlja kot potencialno smrtonosno grožnjo, hkrati pa poudarja, da lahko samo ničelna toleranca do covida reši Kitajsko pred smrtmi in pustošenjem, ki ga povzroča virus na Zahodu. Uradniki so dali jasno vedeti, da je takšno politiko odobril voditelj države Ši Džinping, ki še ni obiskal Šanghaja – mesta, ki ga je nekoč vodil – sredi poglabljajoče se krize. Ši naj bi letos prevzel kar tretji mandat, s čimer si bo utrl pot vodenja do konca življenja.

Medtem ko naslovi državnih medijev kričijo “To ni gripa!”, vladni statistični podatki do zdaj kažejo le približno dva ducata hudih primerov med okuženimi v Šanghaju. Zdi se, da se skoraj vsi strinjajo z absurdnostjo, da je “rešitev hujša od težave” – zlasti ko se na družbenih medijih pojavljajo zgodbe o smrti, povezanih s tistimi, ki zaradi zaprtja ne morejo prejeti zdravstvene oskrbe zaradi vzrokov, ki niso covid.

Nekateri prebivalci se na spletu sprašujejo, zakaj se zdi, da se oblasti bolj zavzemajo za napade na tiste, ki kritizirajo politiko brez covida, kot pa za prepričevanje prebivalcev, starejših od 60 let – najranljivejše skupine z 62-odstotno precepljenostjo – da bi se cepili. Drugi razmišljajo o trenutni tragediji in nadaljnjih korakih.

“Kako je lahko Šanghaj tako nizko padel?” so besede, ki jih zadnje čase najpogosteje slišim. Večinoma gre za retorično vprašanje – zdi se, da je pravo vprašanje – “Naj ostanem ali grem”. Mnogi tujci so že šli – neustrašni pred birokratskimi in logističnimi ovirami, ki so jih morali preskočiti, da bi zapustili svoja bivališča. Domačine pa čaka več samoanalize, vendar mi je vse več Šanghajčanov povedalo, da so se odločili za selitev.

Podjetniki in bankirji pravijo, da je brutalno zaprtje pokazalo, da denar na svetu nič ne pomeni. Vsakdo lahko takoj postane kolateralna škoda v načrtih oddaljenega in neodgovornega vodstva. Večina ljudi v Šanghaju, zlasti starejših generacij, kot je moj oče, bo mesto vedno imenovala dom. Osredotočeni ostajajo na preživetje v neskončni nočni mori in preizkušajo srečo s spletnimi nakupi.

Oče mi je povedal, da je nekdo v njegovi skupnosti pred kratkim skušal organizirati skupinski nakup ob kavi, vendar je načrt hitro propadel zaradi pomanjkanja zanimanja. “Zdi se, da trenutno nihče ni razpoložen za kavo,” je dejal.

Avtor: Steven Jiang/CNN

Komentari

Vaš komentar