Italijanska vasica z "eliksirjem" za zdravo življenje brez debelosti

PROFIMEDIA

To je kraj terasastih nasadov limon, toplega gorskega vetra, predvsem pa močnega gena za uničevanje maščob, ki ga ima 60 srečnežev in ki ga znanstveniki raziskujejo že leta.

Limone sul Garda, slikovita ribiška vasica ob obali Gardskega jezera v severni italijanski regiji Lombardija, je nenavadna destinacija s komaj tisoč prebivalci. To je najsevernejši kraj na svetu, kjer limone še uspevajo in ima glede na lego ob vznožju Alp izjemno blago podnebje. Morda prav zaradi te mešanice dejavnikov v vasi trdijo, da imajo skrivnostni “eliksir” za zdravo in dolgo življenje.

Številni domačini imajo očitno odlične prebavne sposobnosti, zato lahko pojedo veliko denimo kremnega peciva in mastnih narezkov, ne da bi jih skrbelo za povečan obseg pasu ali težave s srcem. Ti prebivalci imajo namreč tako imenovani gen Limone, ki vsebuje posebno beljakovino, ki uničuje lipide in ohranja kri v dobri kondiciji.

Super ljudje

Prebivalci vasi Limone sul Garda so namreč že 40 let pod znanstvenim nadzorom, vaščani z omenjenim genom pa so bili večkrat testirani. Od tisoč prebivalcev se jih je približno polovica rodila in odrasla v vasi Limone sul Garda, od 500 pa jih ima 60 ta gen. “Gen je v moji družini,” pravi trgovec Gianni Segala, ki se šali, da so vaščani za znanstvenike “vrečke krvi”. “Nosimo ga jaz in moji bratje, moja mama, ki je stara 96 let in je še vedno zelo bistra, ter vsi moji otroci. “Od osemdesetih let prejšnjega stoletja dajemo svojo kri za stalne preiskave, skoraj vso kri so nam vzeli,” doda v šali.

Spominja se, ko so mu zdravniki prvič vsaki dve uri dajali eno žlico sladke smetane, da bi spremljali njegovo krvno sliko. “Po vsaki zaužiti žlici smetane so mi odvzeli kri. Smetana je bila tako sladka in mastna, da mi je bilo slabo, a čeprav sem je pojedel veliko, je moja kri takoj uničila maščobe, ne da bi jih vsrkala. Do večera sem skoraj omedlel zaradi izgube krvi,” pravi. Čeprav ljudem, kot je Segala, morda nikoli ne bo treba skrbeti zaradi zamašenih žil in krvnih strdkov, pove tudi, se ne počuti kot superman.

Dr. Cesare Sirtori, profesor klinične farmakologije na milanski univerzi, vodi ekipo, ki je prva identificirala beljakovino, ki so jo domačini poimenovali “eliksir” oziroma A-1 Milano. Pravi, da imajo prebivalci vasi Limone sul Garda izjemno nizko raven holesterola HDL (od 7 do 15, medtem ko bi morala biti običajno od 40 do 60), kar se zdi, da je posledica genetske mutacije v nosilcu beljakovine. “Nizka raven holesterola HDL – glede na to, da ga uvrščamo med dobre holesterole – je slaba za vas, ker lahko povzroči bolezni srca in ožilja, kot je možganska kap. Pri teh ljudeh pa ima obraten, pozitiven učinek,” pripoveduje. “Medtem ko 99 odstotkov proteinskih genetskih mutacij sproži bolezni in patologije, je ta mutacija drugačna in je pokazala, da pri nosilcih ni bolezni srca in ožilja.” Dr. Sirtori zdaj preučuje gen Limone, da bi ugotovil, kako bi se lahko borili proti aterosklerozi.

Leta 2000 je z ekipo laboratorijsko sintetiziral beljakovino Limone in jo vbrizgal kuncem. Pri živalih se je znatno zmanjšalo število krvnih strdkov v arterijah. Odkril je, da je Limone dominanten gen, ki ga najdemo v DNK petletnikov, mladostnikov in starejših.

“Lahko jem, kar hočem”

Ta gen so prvi odkrili v krvi strojevodje iz Limoneja, Segalovega prednika, ki je bil udeležen v prometni nesreči v Milanu (od tod tudi ime proteina A-1 Milano) in so ga odpeljali v bolnišnico. Zdravniki, ki so ga ozdravili, so bili presenečeni nad njegovimi krvnimi rezultati in so v vasi sprožili obsežno raziskavo. “Ko so mi prvič testirali kri, sem bil še otrok, zdravniki pa redno spremljajo, kako se vede naš gen,” pravi Giannijev sin Giuliano Segala. “Dejstvo, da imam gen, mi daje nekakšno zdravstveno zagotovilo – prepričan sem, da nikoli ne bom imel zamašenih arterij oziroma da ne bom umrl zaradi srčnega infarkta, ko se bom postaral.”

Čeprav se občasno počuti kot poskusni zajček, Giuliano, ki je vitek in fit, priznava, da si z veseljem privošči mastne suhomesnate izdelke, kot so mortadela, salama in celo mast – tako kot njegova babica, ki kuha ne le zase, ampak za vso družino. Segalas je ta gen podedoval od nje. “Nikoli nimam trebušnih težav in jem, kar se mi zahoče. Rad imam cotolette (opečene in ocvrte telečje kotlete), ocvrto hrano, salame, rad pa tudi pijem. Spim kot dojenček,” pravi. Čeprav je nosilec tega vrhunskega gena, še ne pomeni, da se vedno prenajeda. Redno telovadi, z očetom osvaja vrhove hribov in uživa v čudovitem razgledu na bližnje Gardsko jezero.

Medtem dr. Sirtori še vedno upa, da bo analiziral, kaj se zgodi, če dva nosilca gena spočneta otroka. Doslej sta ga namreč prenašala ali oče ali mati nosilca. Dr. Sirtori pravi, da je ta genska mutacija in z njo povezane koristi za zdravje značilna le za vas Limone sul Garda in je ni mogoče najti niti v bližnjih vaseh. Vendar ga ne zanima, zakaj je tako.

Druge pa vendarle. Antonio Girardi, lokalni hotelir, ki je rodovnik genskega prenosa Limone sestavil do 18. stoletja, meni, da imajo ključno vlogo okolica, podnebje in naravni pridelki. “Morda je razlog toplo podnebje vse leto – nikoli nimamo snega ali ledu, zato na tem severnem območju že stoletja rastejo limone,” razmišlja in ugiba naprej: “Morda pa je to posledica tudi izjemnega ekstra deviškega oljčnega olja, na katerega smo vsi navajeni, in svežih jezerskih rib, ki jih jemo.” Girardi ima v telefonskem imeniku številke vseh 60 nosilcev genov.

Že od renesanse so se na obale vasi Limone sul Garda zgrinjale premožne družine, ki so tam počitnikovale, dihale sladek alpski zrak, pomešan z dišavami citrusov, in uživale v ugodnih podnebnih razmerah. V preteklosti so bili vaščani ribiči ali drvarji, ki so z osli prevažali hlode, da bi jih prodali ladjam v pristanišču. Danes so vsi zaposleni v turističnem sektorju, ki prinaša veliko denarja. Družine se sprehajajo ob slikovitem pristanišču, turisti pa obiskujejo ribiški muzej. Prijetne plaže poleti privabljajo ljubitelje sončenja in jadranja, medtem ko pohodniki raziskujejo razbrazdane visoke skale, ki se dvigajo nad jezerom.

“Te gore delujejo kot naravni ščit, ki nas varuje pred mrzlimi vetrovi in zadržuje sonce, zaradi česar so temperature stalno prijetne,” pravi Girardi. “Zahvaliti se moramo tej zelo prijetni, izjemni mikroklimi, ki je naše ljudi obdarila s takšnim naravnim eliksirjem,” je prepričan.