Menu Item
Ob skorajšnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne številni nacistični zločinci še vedno niso odgovarjali za svoja dejanja. Preiskovalci in tožilci pa vztrajajo, da morajo za grozovita dejanja odgovarjati prav vsi, ki jih uspejo najti, četudi so danes storilci že močno v letih.
Ob skorajšnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne se čas za kazenski pregon storilcev kaznivih dejanj v času nacizma počasi izteka, nekateri od njih so namreč še vedno na prostosti.
Klaus Barbie, vodja enote gestapa v francoskem Lyonu med letoma 1942 in 1944, ki je zaradi svoje okrutnosti postal znan kot “mesar iz Lyona”, se je dolgo časa izmikal roki pravice. Tudi Kurt Lischka in Herbert Hagen, ki sta bila odgovorna za deportacijo 76.000 Judov – med njimi je bilo okoli 11.400 otrok – iz Francije v koncentracijska taborišča, sta se dolgo časa skrivala. A na koncu sta vse tri izsledila znana lovca na naciste Serge in Beate Klarsfeld.
Njuno življenjsko delo temelji na tem, da je bila omenjena trojica storilcev obsojena za storjene zločine, ob tem pa se zavedata, da se je številnim nacistom uspelo izogniti sodnim postopkom, saj jih nikoli niso našli.
Zakaj Nemčija nacističnih zločincev ni začela preganjati prej?
Serge Klarsfeld, odvetnik, ki je tudi sam preživel holokavst, je za portal Deutsche Welle (DW) dejal: “Preganjala sva samo zločince, ki so odločali o usodi številnih Judov. Preganjala sva samo voditelje tako imenovane končne rešitve. Da sva lahko sodelovala pri iskanju in aretaciji Barbieja po dvanajstletnem boju od leta 1971 do leta 1983, nama je v Franciji prineslo veliko priznanje.”
Spektakularno odkritje Barbieja, ki se je skrival v Boliviji, so pohvalile tudi oblasti v Nemčiji, ki je desetletja omejevala iskanje storilcev holokavsta le na nekaj vodilnih osebnosti. Zakonca Klarsfeld sta nato leta 2015 prejela red za zasluge Zvezne republike Nemčije za prizadevanja za privedbo nacistov pred roko pravice. Lani pa sta od francoskega predsednika Emmanuela Macrona prejela tudi najvišji francoski red za zasluge.
Njuna prizadevanja so 3. julija 1979 postavila temelje za zgodovinsko odločitev v nemškem parlamentu. Ta je po skoraj dvajsetih letih razprave o tem, kako preganjati storilce nacističnih zločinov, odločil, da za dejanja umorov in genocida ne sme več veljati zastaralni rok.
“Če bi Nemci leta 1954 sprejeli zakon, ki je bil nato sprejet 1979, bi primere več tisoč nacističnih zločincev obravnavali državni tožilci in nazadnje tudi sodišča. A je bilo takrat veliko sodnikov, ki so bili člani nacistične stranke in bi bili do njih preveč prizanesljivi,” je za DW dejal Klarsfeld.
Obsodba prinaša zadoščenje za sorodnike žrtev
Na prizanesljivost sodnega sistema zaradi njihove starosti pa so v zadnjih letih upali mnogi, ki so bili tako ali drugače del nacističnega morilskega stroja. Na primer Irmgard Furchner, ki je januarja letos umrla v starosti 99 let. Nekdanja sekretarka v koncentracijskem taborišču Stutthof je bila leta 2022 spoznana za krivo pomoči pri umoru več kot 10.000 ljudi.
Postopek proti njej je sprožil višji državni tožilec Thomas Will, ki je med drugim vodil tudi urad državnih pravosodnih tožilcev za preiskovanje nacionalsocialističnih zločinov. “Naša naloga je še vedno, da skušamo najti ljudi in jih privedemo pred sodišče. Še vedno preiskujemo, kdo vse je sodeloval v pobojih v koncentracijskih taboriščih. Nekateri od njih so še vedno živi, trenutno se koncentriramo na tiste, ki so bili rojeni med letoma 1925 in 1928,” je pojasnil.
Na sodišču v Hanauu trenutno poteka sojenje 100-letnemu nekdanjemu pazniku v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen zaradi pomoči pri umoru več kot 3.300 ljudi. A iskanje storilcev nacističnih grozodejstev 80 let po koncu druge svetovne vojne je vse prej kot lahka naloga. Ob pomanjkanju osebnih podatkov in ker je veliko nacističnih storilcev emigriralo po vsem svetu, si pri iskanju pomagajo s pomočjo schengenskega informacijskega sistema in agencije Interpol.
Ob tem pa se poraja vprašanje, ali je sploh smiselno kazensko preganjati stoletne osebe, ki so na sodiščih pogosto razglašene kot nesposobne za sojenje. “Že sama obsodilna sodba, čeprav zelo pozna, je zelo pomembna, saj določa kazensko odgovornost in krivdo. Njen pomen za sorodnike žrtev je tako neprecenljiv,” je za DW dejal Will.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje