Menu Item
Kolumbijo pestijo krvavi spopadi med oboroženimi skupinami, ki so se minuli mesec znova zaostrili. V spopadih na severovzhodu države je bilo ubitih več kot 80 ljudi, okoli 50.000 pa je moralo zapustiti svoje domove. Kolumbijski predsednik Gustavo Petro, ki je veljal za rešitelja, ki bo končal več deset let trajajoče spopade, je preklical mirovna pogajanja z oboroženimi skupinami, kar je med mnogimi Kolumbijci, ki živijo v stalni negotovosti, zasejalo še dodaten dvom, ali je sploh mogoče končati to krvavo vojno proti trgovini z mamili.
V Kolumbiji so se znova zaostrili več deset let trajajoči spopadi med oboroženimi skupinami, ko je minuli mesec Nacionalna osvobodilna vojska (ELN), največja tamkajšnja gverilska skupina, skušala severovzhod države očistiti tekmecev.
Tamkajšnji prebivalci so za N1 pojasnili, da gre za najhujše nasilje v zadnjih letih. V spopadih med ELN in pripadniki frakcije Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (FARC) v Catatumbu je bilo ubitih najmanj 80 ljudi, okoli 50.000 pa jih je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove. Brez šolanja je medtem ostalo tudi več kot 46.000 otrok in najstnikov, saj je bila oblast zaradi stopnjevanja nasilja prisiljena zapreti številne šole, ugotavlja poročilo organizacije Save the Children.
Za zaostrovanje spopadov med skupinama je po poročanju tamkajšnjih medijev kriva zlasti izguba večmilijonske pošiljke kokaina novembra lani.
Kolumbijski predsednik Gustavo Petro je v odgovor na nasilje prekinil mirovna pogajanja z ELN in na območje spopadov napotil več deset tisoč vojakov. Petro, prvi levičarski kolumbijski predsednik in nekdanji član gverilske skupine Gibanje 19. aprila (M-19), je po zmagi na volitvah leta 2022 sicer veljal za človeka, ki bo državo rešil iz primeža spopadov oboroženih skupin, a mu to za zdaj še ni uspelo. Kolumbijske oblasti so prav tako izdale naloge za pridržanje 31 poveljnikov ELN.
“Gustavo Petro se je po vnovičnem izbruhu nasilja v Catatumbu opravičil Kolumbijcem za propadli načrt ‘totalnega miru’ (la Paz Total op. a.),” nam je pojasnil eden od tamkajšnjih političnih aktivistov, ki zaradi strahu pred maščevanjem ni želel biti imenovan, in dodal, da dogovor o miru kljub temu ostaja edina rešitev za končanje spopadov v regiji.
Število ugrabitev v zadnjih letih naraslo za 79 odstotkov
Propadli “totalni mir” pa je med mnogimi Kolumbijci zasejal dvom, ali je sploh mogoče doseči premirje z oboroženimi skupinami. “Državljani ne verjamejo več v mirovne procese, ti so jim namreč v vse večji posmeh,” pa je bila kritična ena tamkajšnjih državljank, ki prav tako želi ostati anonimna.
Tudi pravosodna ministrica Ángela María Buitrago je prepričana, da Kolumbijci živijo v nenehni negotovosti, zato je predsednika pozvala, naj premisli o svoji strategiji. Od prevzema oblasti Gustava Petra je po podatkih Centra za analizo konfliktov (Cerac) s sedežem v Bogoti število ugrabitev naraslo za 79 odstotkov, število prisilnih izselitev pa za 96 odstotkov.
Gustavo Petro se sicer istočasno pogaja z devetimi različnimi oboroženimi skupinami, a se mu je o prekinitvi spopadov uspelo dogovoriti zgolj z eno skupino, znano kot “Generalštab blokov” (EMB). Gre za majhno frakcijo disidentov skupine FARC, ki se leta 2016 ni želela razorožiti. Po umiku pripadnikov skupine FARC so od takrat ta ozemlja zavzele ostale oborožene skupine, zlasti ELN.
“Skupine z nekoč plemenitimi ideali niso danes nič več kot teroristične organizacije”
Največji trn v peti kolumbijskega predsednika ostaja gverilska skupina ELN, ki velja za eno najvplivnejših v Južni Ameriki. Prvotno je bila ELN nacionalistično gibanje pod vplivom kubanske revolucije, ki je združevalo marksistično-leninistično doktrino in teologijo osvoboditve: katoliško versko gibanje, ki so ga navdihovali boji proti neenakosti v Latinski Ameriki. Nekateri od prvih članov ELN so bili neposredno povezani s Katoliško cerkvijo.
V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupina financirala zlasti z ugrabitvami, izsiljevanjem in napadi na naftno infrastrukturo. V osemdesetih letih je skupina uradno ustanovila Fronto Dominga Laína, ki je izsiljevala multinacionalna podjetja, ki so vrtala naftne vrtine v departmaju Arauca.
Skozi leta je ELN postajala vse bolj nasilna, zaradi česar se je znašla v središču kolumbijskega konflikta ter tako postala vse večja tarča kolumbijskih varnostnih sil in drugih nezakonitih oboroženih skupin. Člani ELN, ki so se sprva močno upirali neposrednemu vključevanju v trgovino z mamili, so bili zaradi vse večjih pritiskov prisiljeni premisliti o finančnih, vojaških in političnih strategijah. ELN se je tako kljub prvotnemu nasprotovanju začela ukvarjati s trgovanjem z mamili in nezakonitim rudarstvom, ki sta postala tudi ključna vira dohodka za gverilsko skupino.
“A leve gverilske skupine, kot sta ELN in FARC, ki so se nekoč ponašale s plemenitimi ideali o boju proti neenakosti, niso danes nič več kot teroristične organizacije, ki se preživljajo s pridelovanjem in prodajanjem kokaina,” je opozoril tamkajšnji aktivist. “Ne gre za boj med heroji in zlikovci, temveč zgolj za boj med narkokarteli,” je še dodal in opozoril, da zaradi nesmiselnih spopadov trpijo predvsem civilisti.
Spopadi so, kot že omenjeno, najhujši v Catatumbu, regiji z največ nasadi koke v državi. Kolumbijski aktivist je za spopade, ki jih poganja trgovina z mamili, odgovornost pripisal tudi prejšnjim oblastem. “Od ustanovitve skupine ELN še ni bilo predsednika, ki bi jih uspel ustaviti. To pa zato, ker enostavno niso imeli interesa, saj jim vojna, ki jo financira trgovina z mamili, prinaša dobiček, je za N1 pojasnil aktivist.
Camila, ki se je v upanju za boljše življenje sicer preselila v Združene države Amerike, pa nam je povedala, da spopadi potekajo predvsem na podeželju, kjer oborožene skupine z nasiljem prisilijo tamkajšnje prebivalce, da zapustijo svoje domove in tako prevzamejo nadzor nad pridelovalnimi površinami za gojenje koke. “Spopadi med oboroženimi skupinami in kolumbijsko vojsko so prebivalcem vzeli sanje po normalnem življenju in v njih zasejali stalen strah.”
“Spopadov, ki se odvijajo predvsem na podeželju, prebivalci v mestih niso tako občutili, zato so ti še naprej podpirali desne vlade, ki so bile potihoma vpletene v narko vojno,” je pojasnila Camila, a dodala, da se zavedanje o krvavi vojni zunaj mest povečuje, zlasti med mladimi, ki vse glasneje podpirajo boj proti omenjenim skupinam.
Oborožene skupine so medtem ohromile razvoj podeželja, saj so spopadi med njimi odgnali tuje naložbe, pa nam je pojasnila ena od tamkajšnjih računovodkinj, ki je prav tako želela ostati anonimna. Kot je pojasnila, je kmečko prebivalstvo sprva podpiralo gverilske skupine, ki so se sprva borile za njihovo enakopravnost, “zdaj pa ta podpora zaradi vse slabših razmer naglo upada”.
Vsi sogovorniki, s katerimi smo govorili, so želeli ostati anonimni zaradi strahu pred maščevanjem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!