Menu Item
Že več kot desetletje pod nogami milijona prebivalcev New Yorka uspeva vrsta mravelj, ki pred tem ni živela nikjer drugje v Severni Ameriki. Vrsta, ki so jo poimenovali z besedno igro, sestavljeno iz Manhattna in angleške besede za mravljo, ManhattAnt znanstvenike preseneča z izjemno sposobnostjo preživetja v betonski džungli. Dolgo časa ni bilo jasno, od kod je prišla in zakaj se je tako dobro prilagodila mestnemu življenju.
Raziskovalci so te mravlje prvič opazili med raziskavami leta 2011. Presenetilo jih je, da mravlja s črno glavo in zadkom ter rdečim oprsjem ni ustrezala nobeni izmed skoraj 800 vrst, ki jih najdemo v Severni Ameriki. Znanstveniki so takrat domnevali, da bi lahko šlo za evropsko vrsto. Zdaj pa so te domneve potrdili. Gre za Lasius emarginatus, ki živi v srednji Evropi.
V desetih letih se je število teh mravelj tako povečalo, da so postale druga najpogostejša vrsta v okolici, je povedal izredni profesor za entomologijo in patologijo rastlin na univerzi Auburn v Alabami Clint Penick. Entomologi pozorno spremljajo neavtohtono vrsto, da bi nadzorovali njen vpliv na okolje. Imajo pa tudi nekaj teorij o tem, kako je ManhattAnt prišla v Severno Ameriko in zakaj je tako uspešna v velikem mestu, izhaja iz študije, objavljene v reviji Biological Invasions.
Začetek invazije
Čeprav je Veliko jabolko dom ManhattAnt šele nekaj več kot deset let, se vrsta hitro širi: vsako leto zavzame približno dva kilometra. Do zdaj so te mravlje opazili tudi na Long Islandu in v New Jerseyju. Raziskovalci menijo, da bi se te mravlje v prihodnosti lahko razširile vse do severa ameriške zvezne države Maine in do juga zvezne države Georgia.
“Ta vrsta je v desetih letih bolj ali manj prevzela Manhattan,” je povedal glavni avtor študije Penick. “Po številu je takoj za Tetramorium immigrans, ki je v New Yorku prisotna že vsaj stoletje.”
Za zdaj so se mravlje širile s paritvenimi leti, gre za dogodek, ko se krilate mravlje iz različnih kolonij hkrati dvignejo v zrak in ustvarijo nove kolonije. Vendar bi lahko k širitvi ManhattAnt pripomoglo tudi njihovo širjenje z avti ali ladjami.
Verjetno so na ta način tudi prišle v Severno Ameriko, je povedala profesorica biologije in entomologije na univerzi Cornell Corrie Moreau, ki pri študiji ni sodelovala. “Veliko neavtohtonih ali invazivnih vrst se nehote prenese z ljudmi, običajno v stvareh, kot so zemlja v lončnicah, včasih pa tudi v ladijskem tovornem prostoru,” je dodala. Poudarila pa je, da je redko, da bi se takšni insekti naselili in obstali v novem okolju. Raziskava iz leta 2005 namreč kaže, da se le 12 odstotkov tako prinesenih mravelj uspe ustaliti v novih okoljih.
Mravlje v Velikem jabolku
Mednarodna skupina raziskovalcev je analizirala DNK vrste ManhattAnt. Podatke so primerjali s podatkovno bazo. To je potrdilo, da mravlja spada v rod Lasius. Da bi mravljo identificirali še bolj natančno, pa so vzorce poslali vodilnemu raziskovalcu mravelj v Nemčiji Bernhardu Seifertu, ki preučuje evropske vrste. Seifert je s primerjavo mravelj lahko potrdil njihovo identiteto.
Ker so se ManhattAnt tako hitro širile, so raziskovalci sumili, da imajo težnjo po oblikovanju superkolonij. Gre za izjemno velike kolonije mravelj, sestavljene iz gnezd, ki se v nekaterih primerih lahko razprostirajo na stotinah kilometrov, je razložil Penick.
“Mravlje v superkolonijah niso agresivne. Preprosto prekrijejo tla in so znotraj svoje kolonije mirne,” je pojasnil raziskovalec. Ker gnezda sodelujejo, se lahko širijo hitreje, zlahka obvladujejo območja in izpodrivajo avtohtone vrste.
Raziskovalci so to hipotezo preizkusili na mravljah ManhattAnt. Zbrali so vzorce iz različnih gnezd po mestu in jih združili, vendar so bile mravlje agresivne in so se med seboj borile. Torej v tem primeru ne gre za superkolonije, ampak za običajne kolonije.
Nato so raziskovalci iskali razlike med običajnimi mravljami v New Yorku in ManhattAnt. Ugotovili so, da so ManhattAnt našle edinstven vir hrane v drevesih, posajenih vzdolž mestnih ulic. Jedo lepljivo tekočino, znano kot medena rosa, ki jo izločajo listne uši in drevesne žuželke.
Glavna avtorica študije in doktorska študentka na oddelku za gozdarstvo in varstvo okolja na Univerzi Clemson v Južni Karolini Samantha Kennett vzrok za njihovo uspešnost vidi v spodobnosti prilagajanja na urbano okolje in uporabi struktur ter habitatov (vključno z viri hrane), do katerih druge mravlje ne morejo. ManhattAnt jedo tudi človeško hrano, njihove evropske sorodnice pa se večinoma prehranjujejo z žuželkami in njihovimi iztrebki.
Tujerodne žuželke, ki uspevajo, so tiste, ki so generalisti, je pojasnila Corrie Moreau. To pomeni, da niso vezane na določeno prehrano ali okolje. “ManhattAnt mravlje so bolj generalistične, zato obstaja večja verjetnost, da se lahko uspešno naselijo v novem okolju,” je rekla.
Vpliv na ekosistem
Mravlje ManhattAnt niso nevarne za ljudi, a so lahko nadležne, če zaidejo v stanovanja, je povedala Kennett. Mravlje so našli tudi v šestem nadstropju, izhaja iz študije.
Raziskovalce pa skrbijo predvsem možni negativni vplivi na okolje, kot so drevesa, ali na avtohtone vrste, je dodala glavna avtorica študije Kennett. “Številne invazivne vrste mravelj izpodrivajo avtohtone vrste, ki imajo običajno zelo specifične vloge v ekosistemu,” je rekla Moreau. “Morda nas ne bi toliko motile, če bi postale najljubša hrana ptic. Vendar še nismo našli načina, kako bi bile koristne.”
Sčasoma bo postalo jasno, ali mravlje motijo ekosistem, dodaja tudi Penick. “Ukvarjanje z nekaj mravljami v kuhinji ni najslabša stvar na svetu,” je rekel. “Po mojem mnenju je to najhujše, kar bomo videli. To je resnično moje upanje.”
Avtorica: Taylor Nicioli/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje