Manj znana zgodovina Vatikana: ko so Cerkvi hkrati vladali kar trije papeži

Rimskokatoliška cerkev je skozi stoletja predstavljala najvišjo duhovno oblast zahodne krščanske civilizacije, papež pa simbol svetega reda in božje prisotnosti na zemlji.
A med 266 papeži, ki so do danes zasedali sedež svetega Petra, so se zvrstile tudi osebe, katerih pontifikati so bili vse prej kot svetniški.

Od umorov in izkopanih trupel do papežev, ki so prodali svoj položaj ali živeli v očitnem razkošju – zgodovina papeštva pozna številne "deviacije", ki so pretresle tako Cerkev kot širšo družbo.

Papež, ki je prodal papeštvo

Eden najbolj razvpitih primerov je Benedikt IX., ki je bil izvoljen okoli leta 1032, morda celo še ne polnoleten. Velja za najmlajšega ali vsaj enega izmed najmlajših izvoljenih papežev.
Njegov pontifikat je bil prežet s škandali, moralnim razvratom in političnimi spori.

Leta 1045 je papeški položaj prodal za veliko vsoto srebra svojemu mentorju Janezu Gracijanu, ki je postal Gregor VI. Želel se je namreč poročiti in zapustiti Rim.

To je bil edini znani primer odkupa papeške funkcije v zgodovini.

Je pa Benedikt deveti na papeškem prestolu sedel kar trikrat:
Prvič od leta 1032 do 1044, drugič – po kratkem izgonu – leta 1045 in tretjič leta 1047, ko je za kratek čas spet prevzel oblast v Vatikanu.

V času zmede, ki je vladala ob njegovem papeževanju, so leta 1046 "vladali" kar trije papeži: Benedikt IX., Gregor VI. in Silvester III., ki so ga izvolili po izgonu Benedikta IX.

V dogajanje je na koncu posegel cesar Henrik III., ki je sklical sinodo, na kateri so Gregorja VI. prisilili k odstopu, Benedikta in Silvestra pa razglasili za nelegitimna.

Henrik III. je imenoval novega papeža: Klemna II.

Poročeni papeži in papeži z ljubicami ter otroki

V zgodnjih stoletjih je bilo več papežev poročenih, nekateri celo med pontifikatom.
Že prvi papež, Sveti Peter (Simon), je bil poročen, o čemer pričajo tudi evangeliji, ki so sestavni del današnjega Svetega pisma.

Pravzaprav v začetku oblikovanja krščanske cerkve ni bilo prav nič nenavadnega, če so tudi visoki duhovniki bili poročeni in imeli otroke. V zgodnji Cerkvi celibat namreč ni bil obvezen – veljal je kot ideal.

Zavezujoč je postal šele leta 1139, ko je drugi lateranski koncil prepovedal poroko duhovnikov.

Zadnji potrjeno poročeni papež pred izvolitvijo je bil verjetno Adrian II. (867–872), ki je imel ženo in hčerko še v času pontifikata.
Po tem papeži sicer poročeni niso bili več, jih je pa bilo kar nekaj, ki so imeli nezakonske otroke.

Najbolj razvpit je bil papež Aleksander VI. (Rodrigo Borgia), ki je imel številne otroke z ljubico Vannozzo Cattanei, med njimi razvpitega Cesareja in Lucrezio Borgio.

Njegovi nepotistična politika in razkošno življenje sta postala simbol dekadence renesančnega papeštva.

Umori, izkopi trupel in sodni procesi mrtvim papežem

Zgodovina pozna več papežev, ki so umrli nasilno.
Janez VIII. naj bi bil umorjen s kladivom, Štefan VI. pa zadavljen v ječi.

A najgrozljivejša epizoda je gotovo sinoda trupel leta 897, ko je papež Štefan VI. dal izkopati truplo svojega predhodnika Formoza, ga sodno zaslišati, razglasiti za krivca in vreči v reko Tibero.

Dogodek velja za enega najtemačnejših trenutkov v zgodovini Cerkve.

Zahodni razkol – ko so vladali trije papeži hkrati

Leta 1378 je izvolitev Italijana Urbana VI. sprožila upor dela kardinalov, ki so v Avignonu izvolili "antipapeža" Klementa VII.
Tako se je začel zahodni razkol, v katerem sta se oblikovali dve ločeni papeški upravi.

Razkol se je še poglobil leta 1409, ko je koncil v Pisi izvolil še tretjega papeža, Aleksandra V. 

Cerkev je tako v nekem trenutku imela hkrati tri papeže, kar je povzročilo izjemno zmedo in razpad njene moralne avtoritete.

Razkol se je končal šele leta 1417 z izvolitvijo Martina V. na koncilu v Konstanci.

Odstopi papežev – redki, a pomembni

Čeprav se papeži načeloma izvolijo do smrti, je zgodovina zabeležila šest potrjenih odstopov.
Najbolj znan je Celestin V., puščavnik, ki je po nekaj mesecih pontifikata prostovoljno odstopil leta 1294.

Tudi že omenjeni papež Gregor VI., ki je papeževanje kupil od svojega predhodnika, je samovoljno odstopil, vendar zaradi pritiskov in očitkov o simoniji (kupovanju duhovniške – v njegovem primeru papeške – službe).

Zadnji papež, ki je odstopil, je bil Benedikt XVI., predhodnik papeža Frančiška. Benedikt XVI. je leta 2013 kot prvi v sodobnem času odstopil iz zdravstvenih razlogov.

Vpliv nenavadnih pontifikatov na Cerkev in družbo

Čeprav so ti primeri pogosto razumljeni kot ekscesi, so imeli globoke in trajne posledice.
Močno so oslabili duhovno avtoriteto papeštva, ki je v očeh vernikov in drugih vedno bolj začenjalo postajati politična institucija, občutljiva na manipulacije, interese in človeške slabosti.

Posledica "ekscesov" v Svetem sedežu je običajno sprožila notranje reforme v Cerkvi.

Najpomembnejše takšne so bile Gregorijanske reforme v 11. stoletju, ki so uvedle celibat in vzpostavile konklave kot načina izvolitve papeža, pa tudi razglasile absolutno oblast papeža nad duhovnimi zadevami. S tem so papeževo oblast ločile od posvetnega vmešavanja, kar je sicer v prihodnosti odprlo nove spore.
So pa te deviacije odprle tudi prostor za kritične glasove – tudi zunaj Cerkve.

Literarni in intelektualni odmevi teh dogodkov – od Dantejevega Pekla do protestantske reformacije – kažejo, kako globoko je bilo razočaranje nad institucijo, ki naj bi bila moralni kompas Evrope.

Reformatorji, kot je Martin Luther, so črpali prav iz tovrstnih škandalov, da bi izzvali monopol papeške oblasti.

Posledično je bil enoviti katoliški svet razcepljen, Rimskokatoliška cerkev pa je to izkoristila kot protireformacijo in utrdila notranjo disciplino, dogmatično trdnost in centralizirala svojo oblast.
Vendar se je odzvala tudi posvetna oblast. Vladarji so vse pogosteje uveljavljali nacionalne cerkvene politike.

Najbolj očitno je to bilo v Angliji v času Henrika VIII., ki se ni hotel podrediti papeški oblasti in se je razglasil za poglavarja angleške cerkve, kar je privedlo do nastanka anglikanske cerkve, katere voditelj je vladajoči monarh ali monarhinja.

Podobni poskusi, bolj ali manj uspešni, so se začeli dogajati tudi ponekod drugod v Evropi, kjer protireformacija ni bila uspešna.

Vse skupaj pa je vodilo do sekularizacije družbenih struktur in ločitev posvetne ter duhovne sfere, ki je značilna za številne države.

Vpliv nenavadnih pontifikatov tako ni bil samo škodljiv.

Pogosto so sprožili samorefleksijo tako Cerkve kot širše družbe, reforme in družbene premike, ki so oblikovali evropsko versko in politično zgodovino.