Menu Item
Čeprav se zdi Nemčija marsikomu na Balkanu 'obljubljena dežela' in številni tam tudi najdejo zaposlitev, srečo in uspeh, pa je lahko pot do cilja tudi naporna. Medicinska sestra Dajana Zorić iz Srbije, je za medij Nova.rs iskreno spregovorila o svoji izkušnji z iskanjem zaposlitve v Nemčiji, kaj ji je najbolj všeč in kaj najbolj pogreša iz domovine. Njena zgodba v Srbiji zelo odmeva.
Srbska intelektualna srenja že dolgo opozarja na slab ekonomsko-socialni položaj tamkajšnjih prebivalcev in na politične razmere, zaradi katerih marsikdo zapusti državo. Številni zaradi boljših plač in delovnih pogojev Srbijo zapuščajo in odhajajo v Zahodne države s ‘trebuhom za kruhom’. Ena izmed njih je tudi medicinska sestra Dajana Zorić iz Šabca, ki je pri 24 letih odšla v Nemčijo, kjer živi že šest let.
Ali sta delo in življenje v Nemčiji “med in mleko”, kot vsi mislijo, ali pa je resnica malce drugačna, je razkrila v pogovoru za Nova.rs. Čeprav so nekatere stvari naravnost sanjske, pa obstajajo seveda tudi težki trenutki. Medicinska sestra je iskreno priznala, da nikoli ni nameravala zapustiti Srbije, saj jo ima zelo rada. “V tistih letih, ko so vsi govorili o odhodu v tujino, ko se je to pojavila kot ena izmed možnosti po šolanju, nisem imela takšnih ambicij. Šele, ko sem se zaposlila, sem po spoznavanju in intenzivnem druženju z ambicioznimi, izobraženimi ter inteligentnimi ljudmi začela duhovno odraščati in bolje gledati na stvari okoli sebe,” je dodala.
Povedala je sicer, da ekonomski razlogi niso bili glavni dejavnik za njeno selitev, saj je v Srbiji že imela redno zaposlitev, stanovanje in zaslužek. “Preprosto sem videla, da mi Srbija nekega dne ne bo dala tistega, kar si resnično želim. Prav tako me je vse večja nestabilnost v državi in lahkomiselnost celotnega sistema prisilila, da še enkrat razmislim o svoji poti, in mislim, da se nisem zmotila,” je dejala za Nova.rs.
V Nemčiji desetkrat višja plača
Pot do življenja v Nemčiji je zanjo trajala devet mesecev. Potem ko se je novembra začela učiti jezika, je avgusta opravila prvi razgovor v bolnišnici, septembra je začela delati. Poudarila je, da je takoj našla zaposlitev v svoji stroki. “Samo pod tem pogojem sem želela iti. Da sem medicinska sestra v operacijski sobi (inštrumentarka), da sem to, kar sem počela tudi v Srbiji.”
Zorić je s svojim delovnim mestom v Univerzitetni bolnišnici Augsburg zadovoljna in službe ne bi zamenjala. Delodajalec pa ji zagotavlja tudi številne ugodnosti. “Otrok ima vrtec, delam samo dopoldne brez dežurstev. Vsak konec tedna imam prost in dobim 13. plačo ter plačano bolniško. Razlika v bruto plači je zagotovo več kot desetkratna. Ob odhodu iz Srbije je namreč moja plača znašala okoli 350 evrov,” je predstavila delovne pogoje.
Med drugim je spregovorila tudi o tem, ali Nemčija še vedno velja za raj za medicinske delavce. Povedala je, da je to seveda odvisno od lastnih pričakovanj. “Najti je treba ravnovesje, saj nikjer ni idealno,” je dodala. Za nemške kolege je dejala, da so čudoviti ljudje in da so ji prav oni največ pomagali pri premagovanju začetniških kriz, za kar jim je zelo hvaležna.
O življenju v Nemčiji
In kakšni so bili njeni vtisi ob prihodu v Nemčijo? “Če bi rekla, da sem najsrečnejša oseba na svetu, bi se verjetno zlagala. Človek, ki pusti vse za seboj, in to ni malo, ko ostane vsa družina, in pride nekam, kjer nikogar ne pozna, kjer ne razume jezika popolnoma … Ne cedita se ravno med in mleko. Seveda, če poznamo cilj, zaradi katerega smo prišli, če smo delovni in marljivi in se trudimo biti vsak dan uspešnejši v tem, kar počnemo, in dajemo vse od sebe, da nam to uspe, je uspeh zagotovljen. Lahko rečem, da sem s svojimi kvalifikacijami veliko bolj uspešna v Nemčiji, kot bi bila v Srbiji,” je poudarila Zorić in dodala, da ji je po selitvi v Nemčijo najbolj všeč občutek socialne varnosti, saj je tudi sistem bolje urejen.
O tem, kakšne razlike opaža med Nemčijo in Srbijo, je Zorić dejala, da so javni prostori v Nemčiji bolj čisti in urejeni. “Zame je Srbija najlepša država. Zlatibor je najlepša gora, a realnost je taka, da v Nemčiji gore niso urbanizirane, ulice so očiščene, narava je ohranjena,” je povedala. Svoj prosti čas Zorić preživlja s svojim otrokom, hodi na izlete in potovanja. V Srbijo se vrne najmanj štirikrat na leto.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje