Menu Item
Evropska zgodovina poleg slavnih vključuje tudi grozljive dogodke, ki bi jih radi pozabili. Navajeni smo, da imajo nekatere države, po navadi revnejše, več težav kot druge. Vendar tudi bogate države, za katere smo prepričani, da so raj za življenje, skrivajo svoje mračne zgodbe, včasih tako mračne, da si jih težko predstavljamo.
Ena od držav, za katero danes vsi menimo, da je rajska in bi veliko ljudi živelo v njej, je Švica. Vendar se tudi Švica ne more ponašati z vsem, kar je zapisano v njeni zgodovini.
V 19. stoletju je v Švici (pa tudi v Avstriji in Nemčiji) kot nadomestek za tlačanstvo nastala grozljiva tradicija. Ko so namreč kmetje postali svobodni, so ogromna posestva, predvsem v Alpah, ostala brez delovne sile. Namesto da bi najemali delavce proti plačilu, so bogati posestniki “pomoč” iskali med najšibkejšimi, poroča B92.
Otroke so jemali iz revnih družin, enostarševskih domov ali kar iz sirotišnic in jih pod okriljem zakona nameščali v nove domove, običajno na podeželju, v okviru “sistema oskrbe”, ki ga je podpirala država. Otroke so največkrat prevzeli lastniki podeželskih posesti, čeprav so lahko končali v tovarnah in rudnikih.
Namesto nove družine in toplega doma jih je tam čakalo mučenje – delo vse dneve in noči, lakota, fizična in psihična zloraba, tudi posilstva niso bila redka.
Ti otroci so, tudi če so doživeli polnoletnost, ostali neizobraženi, globoko travmatizirani in pogosto popolnoma nesposobni za samostojno življenje.
Zadnji primeri še v osemdesetih letih 20. stoletja
Zadnji primeri tega suženjstva so zabeleženi v osemdesetih letih 20. stoletja v Švici, kjer je praksa ločitve otrok od staršev in prisilnega dela trajala najdlje.
Ti otroci so znani kot “verdingkinder” – delali so brez plačila, bili so slabo hranjeni in so jih redno pretepali, tako da jih veliko ni dočakalo polnoletnosti.
Natančno število otrok, ki so doživljali pekel sredi sodobne Evrope skoraj dve stoletji, ne bo nikoli znano. Nekateri švicarski viri trdijo, da je bilo na začetku 20. stoletja približno 50.000 otrok (štiri odstotke celotne otroške populacije v tej državi) prisiljenih v suženjstvo.
Švica je o tem grozljivem delu svoje zgodovine pravzaprav molčala vse do leta 2005, ko je ministrstvo za pravosodje odprlo poročila o sistemu oskrbe otrok v 19. in 20. stoletju. Izsledki raziskovalne skupine so bili grozljivi. Šele leta 2013 se je švicarska vlada prvič javno opravičila žrtvam te nehumane socialne politike, ki je uničila življenja številnih otrok v tej državi, in ustanovila sklad, iz katerega bo izplačevala odškodnine še živim žrtvam otroškega suženjstva, še poroča B92.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje