Menu Item
Štiri begunke. Tri mlade ženske in dekle. Vsaka s svojo zgodbo. Alina, Evelina, Aleksandra in Anastasija. Na madžarsko-ukrajinski meji, kamor vsakodnevno prispe množica beguncev iz Ukrajine, sva jim prisluhnila novinarka Katja Miklavčič ter snemalec in fotograf Denis Sadiković.
Povešen in nemočen pogled ter oči, utrujene od joka. 24-letna Alina je v Záhony na Madžarskem pripotovala iz okolice Kijeva. Da bo morala zapustiti Ukrajino, si ni predstavljala niti po tem, ko so se že začeli spopadi. Sreda je bila še navaden dan, v četrtek pa se je iz kraja Irpin, kjer živi, že morala zateči k družini v bližnji Kijev. S seboj je vzela psička, mački pa je pustila v stanovanju. Tja se je želela vrniti naslednje jutro, a to ni bilo več mogoče. “Na poti iz Kijeva v Irpin so me ukrajinski vojaki obrnili nazaj. Čeprav nisem želela nazaj. Tam sta bili moji mucki,” pripoveduje, v njenem glasu pa je čutiti obup.
Alina je tako mucki morala prepustiti v varstvo sosedi, ki ima ključe njenega stanovanja. Prav tako je kasneje izvedela, da je ukrajinska vojska na točki, kjer so jo vojaki obrnili, uničila ruske tanke. In to kmalu za tem, ko se je ona morala obrniti.
Alina zahlipa, ko pripoveduje o bojih za letališče Hostomel, ki je blizu njenega doma v Irpinu. “Slišalo se je streljanje, vse se je treslo,” se spominja, medtem pa poveša pogled. Tudi njen glas se trese, tako zelo strah jo je bilo. Do meje jo je pripeljal prijatelj. V teh dneh, poudari Alina, vsi pomagajo vsem – s hrano, gorivom, skrbjo za nepremičnine. Gorivo za pot sta s prijateljem komaj našla v viniški regiji jugozahodno od ukrajinske prestolnice.
“To je noro. Pravijo, da nas rešujejo pred našo vlado. To preprosto ni res, a njihovi ljudje jim verjamejo. Napadajo bolnišnice, krožijo informacije, da ljudem rečejo, da jih bodo evakuirali, nato pa jih strpajo v avtobuse in uporabijo kot živi ščit, da ukrajinski vojaki ne bi streljali,” opisuje dogajanje v domovini. Želi si, da se vse to vendarle ustavi. Ko omeni možnost uporabe jedrskega orožja, ji strah zaveže grlo, da besede ne morejo na plan. Alina, ki šoka ne skriva, je zato neizmerno hvaležna madžarskim prostovoljcem. Ko je prispela v Záhony, so ji povedali, kako priti do Budimpešte, in že to ji je, kot opiše sama od sebe, brez podvprašanja, pomenilo ogromno.
Alina, zaposlena v zavarovalništvu, bo iz Madžarske zdaj odpotovala v Nemčijo, kjer bodo zanjo poskrbeli znanci. Najprej bo šla v Köln, ki pa morda ne bo njena končna destinacija. Pomoč ji je namreč ponudilo več kolegov, a na tej točki je zanjo vse negotovo. “Upamo, da se Rusi prebudijo, da začnejo protestirati, da odstavijo [Vladimirja] Putina. To je naše edino upanje,” pove.
Alina je ena od tisočih beguncev, ki so od četrtka, ko se je v Ukrajini začela vojna, prispeli na Madžarsko, v Záhony, mali obmejni kraj na severovzhodu Madžarske, ki leži ne le tik ob ukrajinski meji, temveč tudi zelo blizu Slovaške.
Čeprav je Záhony le streljaj stran od Ukrajine, kjer vlada vojno stanje, je kraju uspelo ohraniti mirno vzdušje, kaosa ni – vsaj vidnega ne. Skupina prostovoljcev nam ob prihodu na tamkajšnjo železniško postajo pove, da stvari šesti dan od začetka vojne tečejo veliko bolj usklajeno, kot so pred tem. Humanitarne organizacije se med seboj usklajujejo, tako da so njihovi prostovoljci prisotni na različnih točkah vzdolž 130-kilometrske ukrajinsko-madžarske meje.
*******
Evelino spoznamo na mejnem prehodu Beregsúrany, ki ga od Záhonyja loči dobra ura vožnje. Stara je 16 let in pred vojno beži drugič. Prvič je bežala pred osmimi leti iz Donecka v Kijev, te dni pa se skupaj z mamo in bratom vojni vihri umika iz ukrajinske prestolnice. Najprej so potovali z vlakom do Lvova na zahodu Ukrajine, nato na Madžarsko. Gredo k očetu, ki živi v Nemčiji. Ne glede na to, da potuje že več kot 24 ur, je Evelina še vedno vedra, in ko se nasmeji, se ji zasveti obraz. Morda za trenutek pozabi, da jo je bilo, kot pove, v Kijevu zelo strah med spopadi. Niso mogli normalno jesti in spati, niso vedeli, kam se morajo skriti. “Pogumna si, zelo,” ji povem. Čeprav je jasno, da ne potrebuje nikakršne potrditve.
Begunci, med katerimi so tudi tuji študentje in ljudje, ki so se v Ukrajino zatekli pred spopadi v domačih državah oziroma so se tja preselili, da bi si ustvarili boljšo prihodnost, v Záhonyju praviloma ne ostanejo. Odpotujejo naprej – večina sogovornikov pove, da gredo z vlakom do Budimpešte, nekateri pa nameravajo še veliko dlje. V Španijo, Nemčijo, na Češko … Kjerkoli imajo kogarkoli, ki jim je pripravljen pomagati.
Begunci lahko v Záhonyju tudi prespijo. V tamkajšnji šoli so uvedli pouk na daljavo in učence poslali domov – z izjemo tistih, ki so iz ukrajinskega Užhoroda in bivajo v poslopju šole. Vsako noč na improviziranih ležiščih, ki so v vrstah nameščena v učilnicah, prespi najmanj 200 beguncev. Čez vikend, povedo prostovoljci in uslužbenci šole, jih je bilo tam tudi 300. Vsi begunci, s katerimi smo se pogovarjali, so hvaležni za topel sprejem. Za sprejem, ki ga begunci od drugod na Madžarskem niso deležni.
Odločitev vlade Viktorja Orbána, da bo Madžarska sprejela begunce iz Ukrajine, je zelo ciljna in splošne politike priseljevanja ne spreminja, nam pove András Léderer iz nevladne organizacije Helsinški komite (Hungarian Helsinki Committee), ki se ukvarja tudi z migracijami. Vstop v državo je trenutno dovoljen ukrajinskim državljanom, ki pridejo neposredno iz Ukrajine, ter vsem državljanom tretjih držav, ki so v Ukrajini bivali zakonito. Medtem pa Sirci, Afganistanci in drugi, ki so ujeti v Srbiji, na Madžarsko še vedno ne smejo. Oziroma so, če se jim uspe prebiti na Madžarsko in jih odkrijejo, nemudoma potisnjeni nazaj.
“Madžarska vlada je edina v Evropi načrtno uničila celoten azilni sistem. V pravnem in praktičnem smislu. Nimamo sprejemnih centrov, nimamo strokovnjakov,” opozori Léderer. Šele pred dnevi so začeli zaposlovati prevajalce za ruščino in ukrajinščino, doda. Po njegovem je najbolj verjeten razlog za odločitev madžarske vlade številčna madžarska manjšina v ukrajinski zakarpatski regiji. Tam živijo tudi etnični Madžari, ki nimajo madžarskega potnega lista, in če vlada pravil ne bi spremenila, v državo (niti med vojno) ne bi smeli.
*******
Aleksandra je na Madžarsko pripotovala iz ukrajinskega mesta Dnipro. Razlog za to je njena hčerka, petletna Anna, nemudoma pove. Mala Anna je videti zelo živahen in vesel otrok, skupaj z deklico, ki jo je spoznala na poti, se veselo podi po postaji, pri čemer pogosto zavije tudi med mamine noge. Aleksandra se trudi biti močna za hčerko. Da bi sicer, če ne bi bila mama, ostala v državi, kjer je tudi njen mož in drugi družinski člani, ne skriva.
Ko se je pogovarjala z nami, je bilo za njo nekaj neprespanih noči, ki pa, se zdi, njene borbenosti niso skalile. Na pot se je odpravila že v četrtek. Najprej je nameravala prečkati mejo z Romunijo, a ker to ni bilo mogoče, je spremenila načrt.
“Rada bi vam povedala, da imamo v Ukrajini pravo vojno. Rusija in Putin sta napadla našo domovino in vojaki streljajo na civiliste ter ne ciljajo le vojaških baz in letališč,” opiše vojno stanje. “Potrebujemo pomoč in pritisk na Putina z vseh strani, od Evrope do ZDA in Kanade. Ne potrebujemo Putina, da nas zaščiti,” želje Ukrajincev strne Aleksandra. Brez težav govori ukrajinsko in rusko, a si nikakor ne želi, da bi njena domovina izgubila neodvisnost. Prav tako je prepričana, da bo ruski predsednik šel dlje – boril se bo z drugimi evropskimi državami.
Aleksandra je dobro obveščena o tem, kaj se dogaja v Ukrajini. “Poznam ljudi v Kijevu, ki so več dni preživeli na postaji podzemne železnice. Ženske so tam rojevale,” opisuje. Jezna je. In razočarana. Kot mnogi sodržavljani, ki jih je vojna povsem presenetila. “Na to nismo bili pripravljeni. Nismo varčevali denarja za vojno s Putinom. Vem, da veliko ljudi nima denarja niti za to, da bi si kupili vodo,” opiše zgodbe, ki jih pozna. Sogovornica, hvaležna za lep sprejem na Madžarskem, je prepričana, da je vojna kot filter – dobri ljudje postanejo še boljši, slabi pa še slabši.
Aleksandro in hčerkico Anno bodo na železniški postaji v Budimpešti pričakali znanci, nato bosta odpotovali k prijateljem v Nemčijo ali Italijo. Znanci, sorodniki in prijatelji ukrajinske begunce pričakujejo ne le na železniških postajah, temveč tudi na ukrajinskih mejah.
V Záhonyju smo tako spoznali gospo iz Donecka, ki je domače mesto zapustila že pred dobrim desetletjem, na mejni prehod pa je prišla le po informacijo, kako dolgo se na prestop meje čaka z ukrajinske strani. Njeni sorodniki namreč nameravajo v Evropsko unijo vstopiti prek Slovaške, a se tam čaka izjemno dolgo, tri do štiri dni, pravi.
Pokaže nam tudi skupino na komunikacijski platformi Telegram, kjer si izmenjujejo informacije o dogajanju v Donecku. Kaže nam videe posledic spopadov in jezna je, ker je bila evropska javnost pred četrtkom tako slabo ozaveščena o tem, kaj se dogaja v Ukrajini. Med govorom skuša skriti solze, a te za kratek čas vseeno najdejo pot po njenih licih. Da je to, kar se od četrtka dogaja doma, v Ukrajini, sploh mogoče, si – kot še marsikdo – ni znala zamisliti.
*******
Anastasija, stara 27 let, je skupaj z mamo in sestro v Beregsúrany pripotovala iz Lvova. Po prečkanju meje smo jih srečali v zavetišču, ki ga vodi Rdeči križ in kjer lahko begunci, če to potrebujejo, tudi prespijo. Skrivala se je pod kapuco, obkrožena s torbami, da je bilo pot do nje izjemno težko najti. Z mamo in sestro je namenjena v Split, kjer je njen oče. Anastazija v Splitu še ni bila, a je slišala, da je lepo. Vseeno, je odločna, “to niso počitnice”. Begunka je.
