Menu Item
Blizu vrha 1.400 metrov visoke gore San Pietro, ki vzhaja nad zahodno obalo Korzike, leži spomin na najhujšo letalsko nesrečo slovenskega letalstva. V strmoglavljenju Adriinega letala v letu 1981 je umrlo vseh 180 potnikov in članov posadke.
Vzpon na goro San Pietro traja približno dve uri. Pot do spomenika, ki je označena s smerokazi in opisi vse od vznožja, pa vodi še približno 20 minut naprej po pobočju, pokritem z balvani in grmičevjem.
Na usodnem balvanu je narisan rdeč krog, ki označuje mesto, na katerem je leta 1981 letalo z levim krilom trčilo v pobočje gore. Od leta 2008 pa je tam tudi spominska plošča ter okoli nje nekaj razbitin. Nasproti balvana je mala cerkev iz bližnje vasi Petreto-Bicchisano, kjer je bila po nesreči mrliška vežica. Poleg spominskega obeležja je tudi omarica z opisom, kaj se je zgodilo, ter spominsko knjigo.
“Dotik usode … in ptič je postal prah. Pa vendar še vedno odzvanja njegov glas, ki prosi, da vodi od tukaj pot naprej, naj dihajo gore, raste življenje in uči spomin, naj ostane ljubezen in se rodi mir. V srcih naših dragih živimo naprej.” To je napis na spominski plošči na gori San Pietro, ki jo je izdelala kiparka Katja Majer.
Usodnih šest minut
Prvega decembra 1981 se je letalo Inex-Adrie odpravilo proti korziški prestolnici Ajaccio. Enodnevni čarterski izlet na dan, ko je bil v Jugoslaviji državni praznik, je organiziralo podjetje Kompas Jugoslavija v sodelovanju z letalskim prevoznikom Inex Adria Aviopromet. Gre za pravni predhodnici turistične agencije Kompas, ki še obstaja, in letalske družbe Adria Airways, ki je pred slabim desetletjem propadla. Med 180 ljudmi na letalu je bilo tudi 34 sodelavcev obeh podjetij.
Letališče Campo dell’Oro (danes letališče Napoleona Bonaparta) je zaradi gorate okolice in kratke pristajalne steze veljalo za eno izmed najzahtevnejših za pristajanje, tudi vremenske razmere tisti dan niso bile dobre. Bilo je oblačno in vetrovno.
Pilot se je ob 7.47 uri po lokalnem času prvič javil kontroli zračnega prometa v Ajacciu, ob 7.53 pa je letalo z levim krilom treščilo v pobočje gore San Pietro in nato strmoglavilo v prepad. Kontrolor je neuspešno poskušal priklicati posadko, zato je letalo razglasil za pogrešano, s čimer se je začela reševalna akcija. Preiskovalci so sprva pregledovali morje ob obali Ajaccia, saj je kontrolor menil, da je bilo letalo nazadnje tam (več o tem, zakaj, v nadaljevanju).
Šele pet ur po izginotju letala so našli razbitine, raztresene po večjem delu pobočja gore v bližini vasi Petreto-Bicchisano.
Sila trka je bila usodna; življenje je izgubilo vseh 180 potnikov in članov posadke. Iskalci so potrebovali skoraj pet ur, da so našli razbitine letala na porasli gori. Poročali so, da je se je letalo MD-82 po trku raztreščilo, razbitine pa so obležale na pobočju gore.
Kaj je privedlo do nesreče?
Preiskovalci so iz razbitin letala potegnili dve črni skrinjici, ki sta orisali zadnje trenutke strmoglavljenja.
Preiskovalci so govorili tudi s takrat le 24 let starim kontrolorjem, ki je nekaj mesecev pred nesrečo dobil dovoljenje za delo kontrolorja priletov v Ajacciu. Pogovor je potrdil, da je kontrolor zaradi serije komunikacijskih nesporazumov mislil, da je letalo nad morjem, dejansko pa je bilo nad goratim delom francoskega otoka. Ko je odredil spuščanje, je letalo trčilo v goro.
Letališče v Ajacciu takrat še ni imelo radarskega sistema.
Agencija BEA je v svojem končnem poročilu (dostopno na povezavi, a le v francoskem jeziku) navedla, da je bil verjeten vzrok nesreče odločitev posadke, da se spusti pod minimalno višino letenja za območje gore San Pietro, ki je 2.073 metrov. Navedla pa je tudi več dejavnikov, ki so prispevali k temu, da se je na koncu zgodila tragedija. Med temi je bil tudi niz nesporazumov v komunikaciji med pilotom in kontrolorjem.
Poročilu BEA pa je bilo dodano tudi poročilo jugoslovanske preiskovalne komisije, ki je bila mnenja, da bi bilo treba nesporazume poleg pilotove napačne odločitve, da letalo spusti pod dovoljeno višino, dodati kot verjeten vzrok nesreče, ne le kot dejavnik, ki je prispeval k nesreči. Menili so, da bi moral kontrolor razumeti pilota, kljub temu da je ta uporabil nestandardno izrazoslovje.
Mnenje jugoslovanskega združenja kontrolorjev zračnega letenja, ki je prav tako vključeno v poročilo agencije, je podobno: “Pilot je naredil napako, ker se je spustil pod minimalno višino letenja za to območje, nesporazumi v komunikaciji med kontrolorjem in pilotom pa so posredni vzrok nesreče,” so menili.
BEA je v poročilu letališču predlagala dve pomembni spremembi, ki sta bili kasneje tudi realizirani. Prva je instalacija radarskega sistema, druga pa sprememba pristajalnega režima na letališču; letala namesto nad goratim notranjim delom Korzike, pristajanje začnejo nad morjem.
Sanacija skoraj tri desetletja kasneje
Pokop žrtev nesreče Inex Adrie na Korziki je bil januarja 1982, mediji so takrat poročali o dolgi in zahtevni identifikaciji žrtev. Na pogrebu na Žalah se je po poročanju Dela od njih poslovilo več tisoč ljudi.
Razbitine letala pa so na gori ostale vse do leta 2008, ko je slovenska vlada odredila sanacijo. Reševalci so takrat z mesta tragedije odstranili skorajda 28 ton odpadkov.
Po tem, ko so končali z delom je bila 31. maja 2008, na Korziki spominska slovesnost. Na San Pietru sta tedanji obrambni minister Karl Erjavec in predstavnica svojcev Maja Meško odkrila spominsko obeležje.
Maja 2009 je sledil pokop žrtev na ljubljanskih Žalah.
Ena najhujših nesreč
Kot je dan po nesreči letala na Korziki poročal New York Times, je bila to deseta najhujša letalska nesreča, zabeležena do tistega datuma.
V dokumentaciji na gori San Pietro piše, da je bila to (in je še vedno) tudi druga najbolj tragična nesreča na francoskih tleh. Največja je bilo strmoglavljenje letala Turkish Airlines na severu Francije v letu 1974, v katerem je umrlo 346 ljudi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!