Ozonska luknja je letos zrasla na velikost dveh Antarktik, kažejo satelitski podatki. Njena letošnja velikost je ena izmed največjih v zgodovini beleženja.
Kaj točno je tako drastično povečanje ozonske luknje povzročilo, še ni povsem znano. Raziskovalci pa domnevajo, da je deloma kriv tudi izbruh podvodnega vulkana blizu otoka Tonga v Polineziji, ki se je zgodil januarja leta 2022, pišejo na Live Science.
Ozonska luknja nad polarnim območjem je bila letos največja 16. septembra, ko je bila po podatkih Evropske vesoljske agencije, ki ozonsko luknjo spremlja s satelitom Copernicus Sentinel-5P, velika kar okoli 26 milijonov kvadratnih kilometrov. Za predstavo, to je približno enako površini celotne Severne Amerike ali če bi združili površini Rusije in Kitajske, pišejo v LiveScience.
“Ozonska luknja se je začela povečevati že v začetku leta 2023, hitreje pa se je povečevala od sredine avgusta. Gre za eno največjih zabeleženih ozonskih lukenj doslej,” je dejala raziskovalka Evropskega centra za srednjeročne napovedi Antje Inness.
Ozonski plašč je plast zemeljske atmosfere, ki vsebuje relativno visoke koncentracije ozona (O₃). Največje koncentracije ozona se nahajajo na višini med 20 in 40 kilometrov nad površjem Zemlje. Ozonski plašč Zemljo varuje pred nevarnim sončnim sevanjem.
Ozonsko luknjo nad polarnim območjem so znanstveniki prvič zaznali leta 1985. Takrat so ugotovili, da klorofluoroogljikovodiki oziroma plin CFC, ki so ga med drugim uporabljali pri proizvodnji hladilnikov, pločevink pod pritiskom in embalaže, povzroča tanjšanje ozonske plasti. Ugotovitev je vodila v prepoved te kemikalije leta 1989.
Kaj je krivo za eno največjih zabeleženih ozonskih lukenj doslej?
Deloma je izjemni velikosti letošnje ozonske luknje botroval izbruh podvodnega vulkana Hunga Tonga v bližini otoka Tonga v Polineziji januarja leta 2022, so prepričani raziskovalci. Vulkan je izbruhnil s stokratno močjo atomske bombe, ki je padla na Hirošimo. Hkrati je bil to tudi najvišji doslej zabeležen izbruh vulkana.
Že takrat so znanstveniki opozorili, da bi lahko izbruh slabo vplival na ozonsko plast, saj je ta v zemljino atmosfero poslal več kot 50 milijonov ton vode, ki je količino atmosferske vode hitro povečala za kar 10 odstotkov. Znanstveniki so takrat opozorili, da bi lahko ob razgradnji vode v ozonu prišlo do podobne reakcije ozona, kot s plinom CFC, zaznane iz leta 1985, prav tako pa bi lahko pospešila oblikovanje polarnih stratosferskih oblakov (PSC) nad polarnimi območji obeh polov.
Polarni stratosferski oblaki so pomemben dejavnik pri kemičnem uničevanju ozona, nastajajo pa v stratosferi na višini med 15 in 25 kilometrov in le pri temperaturi manj kot –78 stopinj Celzija.
Kot je dejala Inness, se je izkazalo, da so imeli znanstveniki verjetno prav, čeprav morajo povezavo med letošnjo ozonsko luknjo in izbruhom vulkana potrditi še z nadaljnjimi raziskavami.
Ugiba se, da bi v manjši meri na letos tako veliko ozonsko luknjo lahko vplival tudi El Nino, vendar povezava ni dokazana.
Leta 2019 se je ozonska luknja nad Antarktiko, zaradi neobičajno visokih temperatur, ki so preprečevale oblikovanje polarnih stratosferskih oblakov, skrčila na najmanšo velikost v zgodovini meritev. Od leta 2020 naprej se je ozonska luknja povečevala iz leta v leto, saj so se temperature v stratosferi znova znižale.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!