Menu Item
Nenaden preobrat ameriške politike do Ukrajine pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa je pretresel evropske voditelje, ki zdaj iščejo skupni odgovor. Medtem ko ZDA in Rusija oblikujejo dogovor brez sodelovanja Kijeva, se evropske države spopadajo z neenotnostjo pri nadaljnjih korakih – od vojaške pomoči do morebitne napotitve mirovnih sil. Vprašanje ni več le, kako podpreti Ukrajino, temveč tudi, kako se Evropa lahko odzove na razpad desetletja trajajočega varnostnega partnerstva z ZDA, piše v analizi medijske hiše CNN, ki jo objavljamo v celoti.
Kako je mogoče, da so se razmere poslabšale tako hitro?
Evropske voditelje in uradnike je v zadnjem tednu presenetil osupljiv upad ameriške podpore Ukrajini. Mnogi še vedno ne morejo razumeti, zakaj je ameriški predsednik Donald Trump nenadoma obrnil hrbet ukrajinskemu voditelju Volodimirju Zelenskemu in pri tem ponavljal strupene dezinformacije, ki jih običajno slišimo iz Kremlja.
Voditelji stare celine ta teden niso bili del pogovorov med Rusijo in ZDA, zato ostajajo v nevednosti, kdaj bodo ZDA Kijevu predstavile predlagani mirovni sporazum oziroma izpolnile grožnje, da se bodo umaknile iz konflikta. Prav tako ne vedo, kaj sledi.
“Način, kako se je vse to zgodilo – udarec za udarcem, v le nekaj dneh – je bil za celotno celino pravi šok,” je povedala Armida van Rij, višja raziskovalka in vodja evropskega programa pri londonskem mislišču Chatham House.
Evropski politiki imajo občutek nemoči in razočaranja. Na zloglasnem vrhu v Parizu so se pojavile številne nove ideje, kako se spopasti z novo, negotovo realnostjo.
A ključne evropske države še vedno niso enotne o svojih ciljih. Med drugim so predlagale napotitev mirovniških sil, povečanje obrambnih izdatkov in dodatno vojaško pomoč, a vse to brez soglasja. Za razkol je poleg evropske neenotnosti poskrbela tudi nenadna naveza med ZDA in Rusijo, ki so s pogajalske mize odstranile ukrajinske zahteve in ozemlja.
Nekateri strokovnjaki menijo, da bi težave rešil močan vodja, ki bi lahko povezal Evropo in zgradil most med Kijevom in Washingtonom. Britanski premier Keir Starmer in francoski predsednik Emmanuel Macron sta najbolj očitna kandidata, ki bosta prihodnji teden obiskala Washington.
Vendar pa Evropa ni znana po svoji enotnosti v obrambi, hkrati pa se ob tem vsak ključni voditelj doma spopada z volilnimi ali gospodarskimi izzivi. Tu je medtem še eno občutljivo vprašanje, in sicer kdaj in kako se upreti Trumpu. Evropske oblasti se namreč zavedajo, da bi pretrganje odnosov z ZDA lahko koristilo Moskvi.
Zato ostaja veliko neodgovorjenih vprašanj. “Ne želimo prekiniti odnosa z Ameriko,” je za CNN dejal britanski obrambni analitik Nicholas Drummond. “A kaj bi storili vi, ko vaš najbližji zaveznik skoči v posteljo z vašim najhujšim sovražnikom?”
Napotitev vojakov v Ukrajino
Evropa, ki je pričakovala, da se bo Trump manj zanimal za ukrajinsko bitko za suverenost kot Bidnova administracija, ni bila pripravljena na tako nenaden, nedvoumen in grenak razhod med staro celino in ZDA.
Opazovati ameriškega predsednika, kako za invazijo krivi Ukrajino namesto agresorja, je bilo naravnost šokantno in je sprožilo enotno obsodbo evropskih voditeljev. Evropa je bila pretresena – tako čustveno kot dejansko.
A presenečenje glede Trumpovega odziva ne bi smelo biti tako veliko. Trump in njegov najožji krog sodelavcev namreč že mesece zavračata podporo Ukrajini in namigujeta na morebiten konec vojne. Vse to je namreč nakazovalo, da se bliža dramatičen preobrat v ameriški politiki.
Van Rij je ob tem dejala, da bi se morali evropski voditelji že od Trumpove zmage na volitvah sestati in oblikovati skupni načrt za prihodnost Evrope. A to se ni zgodilo. “Namesto tega so z ukrepanjem čakali vse do zadnjega trenutka.”
Zdaj obstajata dva možna scenarija: eden z mirovnim sporazumom in drugi brez njega. Oba bi verjetno zahtevala močno evropsko vodstvo, saj je Trumpova administracija jasno dala vedeti, da so njene prednostne naloge usmerjene proti indo-pacifiški regiji in varovanju lastnih meja.
Britanski premier Keir Starmer je ta teden naredil prvo veliko potezo za krepitev evropske enotnosti, ko je napovedal pomemben premik v britanski politiki. Sporočil je namreč, da bi bila Velika Britanija pripravljena poslati svoje vojake v Ukrajino, da bi tako pomagala ohranjati dogovorjeni mir.
Zahodni uradniki so v sredo pojasnili, da bi takšne sile verjetno štele manj kot 30.000 vojakov in bi se osredotočile na “pomiritev razmer” – to je varovanje ključne ukrajinske infrastrukture in vzpostavljanje zaupanja v državi.
Pobudo po besedah evropskih uradnikov vodita Velika Britanija in Francija. Pariz je lani že razmišljal o namestitvi vojakov v Ukrajini, a je bila ideja v Evropi takrat odločno zavrnjena. Starmer pa je poudaril, da bi bila za uspeh misije ključna ameriška podpora. Uradniki menijo, da bi ameriška vloga temeljila predvsem na zagotavljanju zračne varnosti in izvajanju nadzora iz držav Nata, kot sta Poljska ali Romunija. Te načrte bosta v Washingtonu morala predstaviti Starmer in Macron.
A vendar kljub temu veliko vprašanj ostaja neodgovorjenih. Na primer, kako bi se odzvala zveza Nato, če bi bili njeni vojaki napadeni v Ukrajini, ki ni del zavezništva.
Poleg tega bi moral Starmer, ki vodi britansko vojsko, oslabljeno po dsetletjih vojn v Iraku in Afganistanu, pridobiti tudi podporo preostale Evrope. “Britanska vojska trpi zaradi 40 let postopnega nazadovanja,” je opozoril britanski obrambni analitik Dreummond.
“V trenutnih razmerah bo to za našo vojsko zelo težko,” je priznal neimenovani poslanec vladajoče laburistične stranke, ki vlado poziva k večjim izdatkom za obrambo. Ti trenutno znašajo 2,3 odstotka BDP, v prihodnjih letih pa naj bi se povečali na 2,5 odstotka. “Mislim, da lahko izpeljemo načrte, a vojska nujno potrebuje naložbe za sodobno bojevanje,” je povedal za CNN.
Boleč razhod med ZDA in Evropo
Predlog o napotitvi vojakov v Ukrajino ne velja za najbolj priljubljenega. Do tega je precej zadržana Poljska, ki ima največjo vojsko med evropskimi članicami Nata in igra ključno vlogo v podpori Ukrajini. V Varšavi se namreč bojijo, da bi to povečalo ranljivost poljske meje.
Če bi se oblikovala manjša, neformalna skupina evropskih voditeljev za vodenje pobude, bi poljski premier Donald Tusk skoraj zagotovo zahteval sodelovanje. Pri tem pa bi večjim državam, kot so Velika Britanija, Francija in Nemčija, nastavil ogledalo glede njihovih majhnih obrambnih izdatkov.
Ostrih kritik bi bila verjetno še posebej deležna Nemčija. Nedeljske prihajajoče volitve bi lahko privedle do več tednov političnih pogajanj o sestavi nove vlade. Najverjetnejši prihodnji kancler, Friedrich Merz, je na nedavni varnostni konferenci v Münchnu zavzel odločno stališče do Ukrajine.
A nemški obrambni izdatki še vedno znašajo skromnih 1,5 odstotka BDP. Merz trdi, da jih je treba povečati, a se ob tem izogiba konkretnim obljubam. Ruska vojna je že močno oslabila nemški vpliv na evropsko varnostno politiko. Berlin je namreč kljub opozorilom Poljske desetletja krepil gospodarske odnose z Moskvo, zato bo imel Merz težko nalogo Nemčiji povrniti vpliv.
Ob vsem tem ostaja velika možnost, da ali Zelenski zavrne mirovni sporazum, o katerem se bodo dogovorile ZDA in Rusija, ali Putin ne privoli v napotitev mirovniških sil. V takšnem scenariju bi bila evropska podpora Kijevu ključnega pomena, če bi želela Ukrajina nadaljevati težko vojno brez jasnega konca. Evropa bi morala tako zapolniti vrzel v vojaški pomoči, ki bi nastala ob umiku ZDA.
Zahodni uradniki so ta teden sporočili, da ima Kijev verjetno dovolj vojaške opreme do poletja.
“Biden je pred Trumpovo inavguracijo Ukrajini poslal veliko opreme. Pošiljke še vedno prihajajo,” je dejal eden od uradnikov. A izguba ameriške pomoči bi bila hud udarec, saj je ameriška oprema kakovostnejša od evropske.
Razpad desetletja trajajočega varnostnega partnerstva med Evropo in ZDA bi bil boleč in zapleten proces. A ta teden se je Evropa začela zavedati, da bi bil lahko neizbežen.
“ZDA se umikajo po 70 letih sodelovanja,” je ta teden povedal britanski poslanec, ki ga CNN ni imenoval. “Sicer ostajajo ključen steber Nata in upam, da bo tako tudi v prihodnje. A ZDA morajo jasno razlikovati med svojimi nasprotniki in zavezniki.”
Avtor: Rob Picheta/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje