Menu Item
Okoli 66 milijonov nemških volilcev bo v nedeljo odločalo o vprašanju, kdo bo Nemčijo izvlekel iz primeža politične krize in ohlajanja gospodarstva ter jo popeljal na stara pota uspešne države. Povolilno dogajanje in razporejanje figur po notranjepolitični šahovnici bo zato zelo pestro. O možnih scenarijih glede sestave nove koalicije in kakšne bodo ključne naloge prihodnje nemške vlade, smo govorili s profesorjem ljubljanske fakultete za družbene vede Boštjanom Udovičem.
Nemčija se je znašla na veliki prelomnici. Po razpadu semaforske vladne koalicije pod vodstvom Olafa Scholza, ohlajanju gospodarstva in dveh napadih skrajnežev v kratkem obdobju bo sledila odločitev nekaj več kot 66 milijonov volilcev, kdo naj državo v tem težavnem obdobju popelje iz krize.
Poleg notranjepolitičnega dogajanja se bo moral zmagovalec volitev soočiti še z napetim dogajanjem na zunanjepolitičnem parketu, ki ga je dodobra razburkal prihod Donalda Trumpa v Belo hišo. Tukaj je vprašanje o končanju vojne v Ukrajini, katerega vajeti je v roke prevzel prav Trump, ki je ob tem Nemčiji in EU zagrozil s trgovinsko vojno oziroma uvedbo višjih carin.
Ankete javnega mnenja že nekaj časa napovedujejo vrnitev konservativnega zavezništva Krščansko-demokratske unije (CDU) in njeni bavarski sestrski stranki Krščansko-socialni uniji (CSU). CDU/CSU si lahko na volitvah obeta okoli 30 odstotkov podpore, kar je največ med vsemi strankami, najverjetnejši novi kancler pa bo tako postal konservativec Friedrich Merz. Merza čaka zahtevna naloga sestavljanja vladne koalicije, ki bo sposobna nasloviti izzive na področju migracij, obujanja gospodarstva in sprememb na področju obrambe.
Vzpon skrajne desnice
Tokratne predčasne parlamentarne volitve bodo dale tudi odgovor na vprašanje, kako močna je skrajna desnica, ki jo pooseblja stranka Alternativa za Nemčijo (AfD). Stranka, ustanovljena leta 2013, je leta 2017 prvič nastopila na zveznih parlamentarnih volitvah in dosegla zavidljiv rezultat z 12,6-odstotno podporo in tako postala tretja največja stranka v Bundestagu. Štiri leta kasneje je rezultatsko dosegla nekoliko slabši rezultat (10,3 odstotka glasov), a se je nato v prihodnjih letih močno okrepila predvsem na deželnih volitvah, kjer je ponekod tudi zmagala.
AfD se je dobro odrezala tudi na lanskih evropskih volitvah, ko je dobila okoli 16 odstotkov glasov volilk in volilcev. A tokrat tej skrajno desni stranki raziskave javnega mnenja napovedujejo še boljši rezultat. Po zadnjih merjenjih pred volitvami bi lahko AfD v nedeljo računala celo na 21-odstotno podporo, kar bi pomenilo, da bi lahko postala celo druga največja stranka v parlamentu, posledično pa tudi zelo pomemben igralec na političnem parketu za prihodnost Nemčije.
Čeprav so vodje preostalih strank že večkrat dejali, da z AfD ne bodo sodelovali, ker ima preveč skrajna stališča glede migracijske politike, je evroskeptična in strogo konservativna stranka, je prav najverjetnejši novi kancler Merz pred dobrim mesecem dni sprejel zelo kontroverzno odločitev. V parlamentu je podporo za zakon o zavračanju prosilcev za azil na nemških mejah iskal prav pri skrajno desni AfD. S tem je namreč prekršil dolgoletni tabu sodelovanja s skrajnimi strankami v Nemčiji, kar je sprožilo val protestov po vsej državi.
“Ni vseeno, ali nekdo sodeluje s skrajno desnico ali ne. Ne v Nemčiji. Od ustanovitve države je veljal konsenz demokratov, da z ekstremno desnico ne bomo sodelovali. Vi ste ta konsenz v afektu odpravili,” je bil do Merzeve odločitve kritičen trenutno še vedno aktualni kancler in predsednik Socialdemokratske stranke (SPD) Olaf Scholz.
Scholzeva stranka SPD, ki pred volitvami svari o možnosti “črno-modre koalicije” med CDU/CSU in AfD, pa se po drugi strani po padcu koalicije – krivdo za to mnogi pripisujejo prav Scholzu – sooča z velikim padcem podpore med nemško javnostjo. Če je stranka še na zadnjih volitvah, ko je slavila, prejela 25,7 odstotka glasov volilcev, si po zadnjih merjenjih javnega mnenja v nedeljo lahko obeta le 16-odstotno podporo.
Tukaj so še Zeleni, ki so bili poleg liberalcev (FDP) del Scholzeve semaforske koalicije. Javnomnenjske raziskave jim trenutno napovedujejo nekaj več kot 13 odstotkov glasov na nedeljskih volitvah. Če se bodo te napovedi uresničile, bodo Zeleni pod vodstvom aktualnega ministra za gospodarstvo in podkanclerja Roberta Habecka zabeležili slabši rezultat, kot so ga na volitvah leta 2021.
Tiskovna agencija Reuters, ki je pred dnevi objavila izsledke zadnjih anket javnega mnenja, poroča, da se bodo za morebitno vstopnico v nemški Bundestag borili še FDP, levičarsko zavezništvo Sahra Wagenkhnecht (BSW) in Levica. Vse tri omenjene stranke se trenutno gibljejo na nekaj več kot 4-odstotni podpori, za preboj v parlament pa bodo morale preseči 5-odstotni parlamentarni prag.
Vrnitev velike koalicije ali ponovitev koalicije treh strank?
“Nemčijo smo pripravljeni znova popeljati naprej. Vlada, ki jo bo vodila unija CDU/CSU, se bo nemudoma lotila dela in se spopadla s temeljnimi vzroki težav, ki našo državo že tako dolgo hromijo,” je pred tedni zatrdil kanclerski kandidat zavezništva CDU/CSU Friedrich Merz. Ob tem pa je dodal, “da Nemčiji po volitvah ne bo lahko”.
A ključno vprašanje, ki se zastavlja, je, s kom mu bo uspelo sestaviti koalicijo. Po treh letih semaforske koalicije bi se lahko zgodilo, da bi se Nemčija vrnila k preverjeni ideji “velike koalicije” oziroma krajše GroKo (Große Koalition, op. a.), ki sta jo v preteklosti sestavljali dve stranki, in sicer konservativci in socialdemokrati. Od leta 1949 je Nemčijo že štirikrat vodila velika koalicija, od tega kar trikrat v času kanclerke Angele Merkel.
Sodelovanje CDU/CSU in SPD po volitvah se trenutno zdi še nekako najbolj verjetna opcija, čeprav sta se v predvolilni kampanji in tudi pri glasovanju o zakonih glede zaostrovanja migracijske politike Merz in Scholz močno sporekla. Ali bo Scholz po volitvah, če bo stranka dosegla slab rezultat, še imel vajeti SPD v svojih rokah, ali pa ga bo zamenjal kdo drug, je prav tako eno od pomembnih vprašanj, ki se pojavljajo.
Analitiki ocenjujejo, da bi lahko po volitvah vidnejšo vlogo v stranki prevzela aktualni obrambni minister Boris Pistorius in sopredsednik SPD Lars Klingbeil. Oba namreč zastopata bolj sredinsko usmerjeno politiko. Na ta način bi Merz lažje izpolnil svoje predvolilne obljube o omejevanju migracij. Kakšna bo prihodnost Olafa Scholza, je na tem mestu težko napovedati, sam je sicer že namignil, da si ne želi postati minister v Merzevi vladi.
Dobro obveščen bruseljski portal Politico je pred tedni poročal tudi o možnosti, da bi lahko konservativno zavezništvo koalicijskega partnerja iskalo tudi v Zelenih, a bi za kaj takšnega morali biti izpolnjeni določeni pogoji – predvsem visoka zmaga CDU/CSU in dober volilni rezultat Zelenih.
Morebitna “kivi koalicija”, kot so jo poimenovali analitiki, bi bila na zvezni ravni povsem nekaj novega, čeprav strani v posameznih deželnih parlamentih že sodelujeta. Stranki imata nekatere skupne točke, predvsem na področju zunanje politike in obrambnih izdatkov, bi pa verjetno jabolko spora predstavljalo vprašanje migracij, pri katerem se mnenja strank zelo razlikujejo. Zeleni namreč ostro nasprotujejo Merzevi ideji o popolni zapori nemških meja za prebežnike.
Predčasne volitve so “poraz aktualne koalicije”
Profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Boštjan Udovič je za N1 komentiral, da bodo “nemške volitve vsekakor poraz za aktualno koalicijo”, saj tej ni uspelo nasloviti potreb Nemcev v zadnjih štirih letih, poraz pa bo boleč predvsem za SPD in liberalce FDP.
“Predvidevam lahko, da bosta novo koalicijo tvorili CDU/CSU in SPD, če bo potrebno, tudi Zeleni. Lahko bi obstajala koalicija med Zelenimi in CDU/CSU, ampak le, če bi zavezništvo CDU/CSU na volitvah preseglo magično mejo 30 odstotkov. Vsekakor se bo v Nemčiji proti AfD ustvaril nekakšen ‘cordon sanitarie’, ki pa bo, če koalicija ne bo odgovorila na zahteve Nemcev po boljši gospodarski in migrantski politiki, kratkega daha,” je ocenil Udovič.
Na vprašanje, kako težko bi bilo na programski ravni uskladiti veliko koalicijo med konservativnim zavezništvom in SPD, je odgovoril, da “zelo težko”. Kot pravi, je v Nemčiji vedno tako, da ‘skupno dobro’ na koncu zmaga pred interesi strank. “Bi bila pa takšna koalicija slaba za CDU in SPD, saj bi obe stranki izgubljali na račun AfD,” je dodal.
Bolj verjetna se mu zdi možnost koalicije treh strank, predvsem iz vidika, da “se brusijo nasprotja”. “Scholzeva koalicija je razpadla ne zaradi treh strank, ampak predvsem zaradi tega, ker ni dala odgovorov na izzive Nemčije,” je dejal Boštjan Udovič.
“Veliko hrupa za nič”
Ne glede na to, katere stranke bodo po volitvah sestavljale vladajočo koalicijo, se bodo pod vodstvom novega kanclerja soočili s tremi velikimi nalogami. Nova vlada bo morala urediti pereče vprašanje migracijske politike, zagnati in obuditi bo morala trenutno šibko gospodarstvo in začrtati pomembne spremembe na področju obrambe in vojaških sil.
Merz, najverjetnejši kandidat za kanclerja, bo moral za izpolnitev zadnjih dveh nalog spustiti ustavno zavoro pri zadolževanju, po njegovih dosedanjih izjavah sodeč, naj bi bil to tudi pripravljen storiti. A to samo po sebi zagotovo ne bo dovolj, ne gre zgolj za denar, temveč tudi za sposobnosti vodenja in usmerjanja pomembnih reform.
“Delna opustitev zelenega dogovora in vrnitev ‘k dizlu’ je pod Merzem bolj realna. A brez reform bo Nemčija nazadovala. Bodimo iskreni, od reform nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja leta 2003 Nemčija ni naredila nobenih temeljnih gospodarskih reform. To jo čaka in ne bo prijetno, seveda, če ne želi postati ‘bolnik na Renu’,” je za N1 ocenil Udovič.
Friedrich Merz bo moral bodoče koalicijske partnerice prepričati tudi o tem, da je bilo njegovo “soliranje” mesec pred volitvami, ko je podporo pri protimigrantski zakonodaji iskal pri skrajno desni AfD, enkratni dogodek in da bo koalicija skupaj, na primeren način začela reševati to perečo zadevo. Na kak način pa bo to storila, je seveda drugo vprašanje.
Boštjan Udovič je dejal, da če se pogleda skozi realnopolitično prizmo, je bilo v zadnjem času “veliko govorjenja in nekaj samostojnih akcij”, kaj veliko pa se ni zgodilo.
“Nemčija potrebuje delovno silo, če želi biti motor – ki zdaj sicer kiha – tako da so migracije za nemško gospodarstvo nujnost. Druga možnost je to, da Nemci sprejmejo dejstvo, da več ne bodo gospodarska sila, se odrečejo standardu in se bolj zaprejo vase, kot se je na primer Japonska. A v Nemčiji tega ne gre pričakovati. V tej luči bi nemško gospodarstvo najraje opisal s francosko frazo ‘plus ça change, plus c’est la même chose’ oziroma po shakespearovsko – ‘veliko hrupa za nič’,” je dodal profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje