Menu Item
Po razpadu semaforske koalicije ob koncu lanskega leta se bodo nemški volilci čez dva tedna podali na predčasne parlamentarne volitve. Ankete zmago napovedujejo konservativnemu zavezništvu CDU/CSU pod vodstvom kanclerskega kandidata Friedricha Merza. Že pred volitvami pa v Nemčiji poteka razgreta razprava, koga bo Merz povabil v koalicijo. Naloga, tako pravijo analitiki, zanj ne bo lahka.
Nemčijo čez dva tedna čakajo predčasne parlamentarne volitve. 66 milijonov volilnih upravičencev bo 23. februarja odločalo, kakšna bo nova sestava bundestaga, volitvam pa bodo sledila pogajanja o sestavi koalicije.
Zaradi volilne reforme, ki je bila sprejeta leta 2023 in zmanjšuje število poslanskih sedežev v bundestagu, bodo volilci volili 630 poslank in poslancev namesto dozdajšnjih 736. Sodeč po zadnjih merjenjih javnega mnenja, se največ poslanskih sedežev obeta konservativnemu desnemu zavezništvu Krščansko-demokratske unije (CDU) in njeni bavarski sestrski stranki Krščansko-socialni uniji (CSU).
Zavezništvo CDU/CSU pod vodstvom Friedricha Merza bi po zadnjih napovedih lahko dobilo okoli 30 odstotkov glasov, kar je precej več od ostalih strank. Drugo mesto naj bi zasedla skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD), sledijo Socialdemokrati (SPD) s 16 odstotki in stranka Zeleni z okoli 13 odstotki podpore. V primeru podobnega izida na predčasnih volitvah bo skoraj zagotovo novo vlado sestavljal kanclerski kandidat konservativcev Merz. A kot poročajo tuji mediji, ga pri tem čaka zahtevna naloga.
“Nemčijo smo pripravljeni znova popeljati naprej. Vlada, ki jo bo vodila unija CDU/CSU, se bo nemudoma lotila dela in se spopadla s temeljnimi vzroki težav, ki našo državo že tako dolgo hromijo,” je pred dnevi zatrdil vodja krščanskih demokratov.
Se obeta vrnitev velike koalicije?
Kljub njegovim napovedim, da se bo hitro lotil reševanja številnih težav, ki pestijo državo, je ključno vprašanje, s katerimi koalicijskimi partnerji bo to počel. Po poročanju dobro obveščenega bruseljskega portala Politico naj bi bili v konservativnem zavezništvu CDU/CSU še najmanj naklonjeni koaliciji treh strank predvsem zaradi notranjih koalicijskih bojev. Bojijo se namreč scenarija, ki je privedel do razpada zadnje vlade pod vodstvom SPD, v njej pa so bili še liberalci FDP in Zeleni.
Ena od morebitnih sestav koalicije, ki je bila v Nemčiji že večkrat na oblasti, je tako imenovana “velika koalicija” oziroma krajše GroKo (Große Koalition, op. a.), ki jo sestavljajo konservativci in socialdemokrati. Od leta 1949 je Nemčijo že štirikrat vodila velika koalicija, od tega kar trikrat v času kanclerke Angele Merkel.
Odnosi med SPD in konservativci CDU/CSU so se v zadnjih letih ohladili, še posebej odkar je vodenje krščanskih demokratov prevzel Friedrich Merz, ki je stranko pomaknil bolj na desno stran političnega pola. Prav zaradi tega bi lahko bila pogajanja o sestavi koalicije s socialdemokrati zahtevnejša, kar priznava tudi Merz, ki je nedavno dejal, da “po volitvah ne bo lahko”.
Analitiki ocenjujejo, da bi Merz vendarle lahko dosegel soglasje o sodelovanju s SPD, sploh zaradi dejstva, da je aktualni kancler Olaf Scholz (SPD) že zavrnil možnost, da bi bil minister v Merzevi vladi, in naj bi vidnejšo vlogo v stranki prevzela aktualni obrambni minister Boris Pistorius in sopredsednik SPD Lars Klingbeil. Oba namreč zastopata bolj sredinsko usmerjeno politiko. Na ta način bi Merz lažje izpolnil svoje predvolilne obljube o omejevanju migracij.
Kot druga možnost sestave velike koalicije se omenja tudi sodelovanje med konservativci CDU/CSU in Zelenimi oziroma tako imenovana “kivi koalicija”. Ime izvira iz barv strank – črne in zelene. Čeprav stranki tvorita tovrstno koalicijo v treh nemških zveznih deželah, bi bilo takšno sodelovanje na nacionalni ravni popolna novost.
Stranki imata nekatere skupne točke, predvsem na področju zunanje politike in obrambnih izdatkov, bi pa verjetno jabolko spora predstavljalo vprašanje migracij, pri katerem se mnenja strank zelo razlikujejo. Zeleni namreč ostro nasprotujejo Merzevi ideji o popolni zapori nemških meja za prebežnike. Ob tem se je razkorak med konservativci in Zelenimi še povečal, ko je kanclerski kandidat CDU/CSU nedavno izjavil, da je pripravljen uveljaviti parlamentarne predloge za omejitev migracij, tudi ob podpori skrajno desne AfD.
Ob tem se razlikujejo tudi njihovi pogledi o ukrepanju proti podnebnim spremembam in na področju sociale.
Koalicija treh strank bi povzročila več trenj
Kot najverjetnejša možnost se tako omenja možnost koalicije treh strank, ki se v Nemčiji formira redko. Scholzeva koalicija, ki se je je zaradi barv strank prijelo ime “semaforska koalicija”, je bila prva tovrstna koalicija po skoraj 60 letih. Analitiki pa opozarjajo, da je tristrankarska koalicija praktično neizogibna, če parlamentarni prag prestopi še več manjših strank, kar bo povzročilo večjo razdrobljenost glasov.
Po mnenju poznavalcev nemške politike naj bi imela največ možnosti koalicija strank CDU/CSU, SPD in liberalcev FDP, manj verjetna pa je koalicija strank CDU/CSU, SPD in Zelenih. V tujih medijih se pojavljajo ocene, da bi v primeru tristrankarske koalicije nastajala številna trenja med koalicijskimi partnerji, kar bi privedlo do manj operativne vlade.
So pa vse stranke doslej že izključile možnost sodelovanja s skrajno desno stranko AfD, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2021 osvojila nekaj več kot 10 odstotkov glasov. Po tokratnih napovedih anket javnega mnenja naj bi svoj rezultat znatno izboljšala in bi z izidom okoli 20 odstotkov zasedla celo drugo mesto med vsemi strankami.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje