Menu Item
Gisele Pelicot in Kristina Joksimović. Prvo so posiljevali mož in več kot 80 drugih moških, ki jih je novačil prav on. Drugo je mož na neverjetno okruten način umoril. O tem, kaj nam to pove o naši družbi ter odnosu med moškimi in ženskami, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Jasno Podreka, ki se ukvarja s preučevanjem nasilja nad ženskami.
Francijo pretresa primer 71-letne Gisele Pelicot. Celo desetletje so jo posiljevali njen mož Dominique Pelicot in neznani moški, ki jih je Pelicot po poročanju francoskih medijev našel na forumu “On/a ne bo vedel/a (à son insu)” in jih povabil v njihovo družinsko hišo v Mazano v Provansi.
Trenutno poteka javno sojenje 51 moškim, čeprav je bilo posiljevalcev več kot 80 (poleg moža so jih identificirali še 50). To pomeni, da je na prostem in neodkritih še vsaj 30 posiljevalcev.
Gisele je za posilstva izvedela šele novembra 2020, ko je policija njenega moža obravnavala zaradi fotografiranja mednožij žensk, ki so v trgovini nosile krila. Že leta 2010 so ga aretirali zaradi iste stvari, a je takrat dobil le 100 evrov kazni, žena pa o tem nikoli ni bila obveščena.
Ko je to storil že drugič, je policija preiskala dom in njegov računalnik. Na njem so v mapi z imenom Zlorabe (“ABUS”) našli več kot 20.000 fotografij in posnetkov, ki so prikazovali posilstva nezavestne Gisele Pelicot med julijem 2011 in oktobrom 2020. Njen svet se je v trenutku sesul, saj za posilstva ni vedela. Mož jo je namreč vsakič omamil z uspavalnimi tabletami, ki jih je vmešal v njeno hrano in pijačo.
Zaradi uspavalnih in drugih tablet je imela Gisele številne zdravstvene težave, zato je obiskala številne specialiste – a nihče ni vedel, kaj ji je. Sama je sumila na Alzheimerjevo bolezen in možganski tumor.
Tesno ob strani Gisele Pelicot sedi tudi njena 45-letna hčerka Caroline Pelicot. Pred kratkim so tudi njej pokazali dokaze, da jo je oče fotografiral v spodnjem perilu brez njene vednosti ali dovoljenja. Prepričana je, da je tudi njo omamil, zato je postala aktivistka za žrtve posilstva. Pelicot je zanikal, da bi kadarkoli zlorabil hčerko ali vnuke.
Sojenje 51 moškim v Avignonu se je začelo 2. septembra in se bo predvidoma zaključilo v sredini decembra. Obtoženim grozi do 20 let zapora.
Brutalen femicid v Švici
Obenem smo septembra izvedeli za brutalen, grozovit umor 38-letne Kristine Joksimović v Švici. Umoril jo je njen 41-letni mož Marc Rieben – najprej jo je zadavil, potem razkosal in obglavil, del njenih ostankov pa je zmešal v kuhinjskem mešalniku in raztopil v kemični raztopini. Prav tako ji je izrezal maternico.
Vse podrobnosti tega primera so neizmerno krute – Kristinine ostanke je v pralnici hiše našel njen oče, ki je obiskal družinski dom, potem ko njegova hčerka ni prišla po vnukinje v vrtec. Edini odziv morilca na to so bile besede, namenjene mami žrtve: “Rekli ste, da se boste oglasili le na kratko.”
Žrtvam še vedno ne verjamemo
Čeprav o posilstvih Gisele Pelicot obstajajo številni video- in fotodokazi, prav tako pa je njen mož med pričanjem na sodišču priznal svoja dejanja z besedami “Sem posiljevalec, kot so tudi drugi v tej sobi”, se še vedno pojavljajo skeptiki. Sprašujejo se, kako je mogoče, da za posilstva ni vedela, čeprav je jasno tudi, da jo je mož vsa ta leta omamljal.
Sociologinja dr. Jasna Podreka, ki se posveča preučevanju nasilja nad ženskami, v pogovoru za N1 ob tem opozarja, da se pri primerih spolnega nasilja in/ali intimnopartnerskega nasilja skeptiki hitro pojavijo. To je po njeni oceni povezano s tem, da je družba še vedno precej tolerantna do tovrstnih oblik nasilja. Prav tako pa je eden od dejavnikov to, da ljudje pravzaprav nimajo vpogleda v dogajanje v intimi, zato se pojavljajo lastne interpretacije tega, kaj se je res zgodilo.
“V osnovi pa se kaže, da je to povezano s tradicionalnim dojemanjem odnosov med spoli, kaj si lahko moški v odnosu do žensk privoščijo, in dojemanje žensk kot tistih, ki, seveda v navednicah, ’iščejo te stvari, spodbujajo moške, jih izzivajo’ … Tako se zviša toleranca do tovrstnih oblik nasilja in se ga ne jemlje dovolj resno. Hitro se pojavi preizpraševanje – vedno je v ozadju razmišljanje, da je ’zagotovo tudi ona nekaj naredila, prispevala k temu, da se je to zgodilo’,” je pojasnila.
Tako se tudi v primerih, kjer so prisotni očitni dokazi, pojavijo ljudje, ki opravičujejo tovrstna dejanja. “Kot da ne bi želeli priznati, da imamo problem, ki ni vezan na psihološke patologije. V družbi še vedno ne znamo dojeti, da te oblike nasilja povzročajo povsem običajni moški, ki nimajo hujših psihičnih težav, temveč je to povezano z njihovim dojemanjem moškosti, ženskosti in odnosov med spoli. Prepričani so, da imajo pravico do takšnega vedenja nad ženskami,” opozarja.
“Običajni moški. Grozljivi zločini”
V Franciji se je ob primeru Gisele Pelicot pojavilo veliko plakatov, grafitov in transparentov aktivistk za žrtve spolnega nasilja, ki opozarjajo prav na to: “Običajni moški. Grozljivi zločini.”
Posiljevalci v primeru Pelicot niso bili spolni predatorji, temveč moški iz soseske, gasilci, novinarji, študenti, policisti, vozniki tovornjaka, pazniki v zaporih, zdravstveni tehniki …
“Njihova fantazija je bila imeti spolni odnos z žensko, ki ne da soglasja. Torej seksualna fantazija je posilstvo, ki je najbolj skrajna nasilna oblika podreditve ženske. In da ima toliko moških še vedno takšne spolne fantazije, nam govori ravno o tem, kako moški v družbi – in teh žal ni malo – nizko vrednotijo žensko kot celoto in njeno telo. Ženska kot objekt, ki ga degradiram in ponižam do največje skrajnosti, tako da jo posilim oziroma imam z njo spolne odnose tako, da mi ne da soglasja. /…/ To nam zelo veliko pove o tem, kje smo, ko govorimo o enakosti spolov,” dodaja.
Zakoreninjena tradicionalna prepričanja
Podreka opozarja, da je prisotno širše družbeno razumevanje, da je treba, ko enkrat vstopiš v neko intimno razmerje, ustreči vsem zahtevam partnerja. Zanimivo pa je, da se ta določena pričakovanja, kot je biti ustrežljiv, potrpeti, biti podrejen, vežejo predvsem na ženske v relaciji do moškega. V družbi je še vedno veliko subtilnih sporočil, kdo je tisti, ki naj poskrbi za ‘čustveno’ dobrobit družine in kdo naj se zaradi tega podreja. “To je tradicionalno razumevanje, kdo je v odnosu dominanten, kdo pa mora biti na neki način podrejen,” dodaja.
Ta pričakovanja so v družbi še vedno močno zakoreninjena. Zdaj se pojavljajo tudi tradwives, vplivnice, ki mlade ženske prepričujejo, da je to pot, ki je najbolj prava zanje. “Da ne bo pomote, nič ne bo narobe s tem, če se ženska zavestno odloči, da bo gospodinja in mati. Ampak pomembno pa je, da opozarjamo, da to vodi v povečano odvisnost od partnerja, kar potem poveča tudi možnost za zlorabe,” opozarja sogovornica.
Izjemen pogum Gisele Pelicot
Ni dvoma, da je Gisele Pelicot izjemno pogumna ženska. Čeprav bi ji med sojenjem pripadala anonimnost, se ji je odrekla. Razložila je, da želi povečati ozaveščenost o uporabi drog za spolne zlorabe. Ob tem je poudarila, da mora sram dobiti drug obraz, in sicer obraz posiljevalca. Tudi v Društvu SOS telefon so poudarili, da spolno nasilje nikoli ni ne krivda ne sramota žrtve, temveč povzročitelja.
Jasna Podreka poudarja, da je odločitev Gisele za javno sojenje izjemnega pomena. Žrtve se praviloma – povsem legitimno – ne želijo izpostaviti. “Ko svetujemo žrtvam, jim rečemo, naj premislijo, saj je družba precej razklana in ljudje niso nujno prizanesljivi. Žrtve bolj od vsega na koncu boli napad, ki ga doživijo odi širše družbe, ko naredijo neko tako pogumno dejanje,” razlaga.
A s tem, ko se je Gisele izpostavila, je prispevala k razumevanju problema, k nižanju družbene tolerance za tovrstna dejanja, predvsem pa je naredila veliko uslugo vsem ostalim žrtvam spolnega nasilja, še dodaja, saj jim takšna dejanja lahko dajo dodatno moč.
Ekstremno nasilje značilno za intimnopartnerske femicide
O primeru Kristine Joksimović sociologinja Podreka pravi, da že dolgo ni zasledila tako okrutnega umora. Čeprav se je treba vedno vprašati, kakšno je psihološko stanje storilca, je v tem primeru jasno, da je bila njegova racionalnost ohranjena – dejanja po umoru, ko se je hotel znebiti trupla in uničiti vse dokaze, kažejo na načrtovanje in premišljenost.
“Mislim, da okrutnost umora kaže na to, spet, kako določeni moški dojemajo žensko – kot popoln objekt oziroma ’kos mesa, s katerim lahko počnem, kar želim’. To je skupno vsem povzročiteljem tovrstnih umorov,” pravi Podreka.
Ekstremno nasilje – to, da moški pri umoru partnerke uporabi bistveno več nasilja, kot ga je potrebnega za izvedbo kaznivega dejanja – je sicer skupna značilnost femicidov v intimnopartnerskih odnosih, poudarja Podreka, ki preučuje prav to.
Medijsko poročanje
Pravilo pri medijskem poročanju o tovrstnih primerih je: manj je več. Čeprav je prav, da javnost izve za tovrstne podatke, je treba biti skop s podrobnostmi, še posebej z detajli, ki so povezani z izvršitvijo kaznivega dejanja. Vedno je pomembno, da ščitimo zasebnost otrok, torej brez osebnih podatkov.
“Vedno moramo imeti v mislih ljudi, ki so ožji krog teh oseb, tako žrtve kot storilca. Tudi družina storilca ni prispevala k temu, pa bo za vse življenje zaznamovana,” ob tem opozarja Podreka.
