Menu Item
Pričevanja pod okriljem ključnika #NisemPrijavila so razkrila, da je na tisoče žrtev nasilja molčalo, ker se jim ne verjame, ker jih je sram celo pred najbližjimi, ker se počutijo krive in ker, med drugim, njihova prijava želenih premikov ne bi prinesla – v Srbiji, denimo, je bilo lani 30.000 prijav nasilja v družini, obravnavali pa so le peščico. Pričevanja žensk so si resda različna, a njihova zgodba o sistemskem in sistematičnem molku je precej enotna zgodba o družbi, v kateri je nasilje nad ženskami normalizirano. To, da ženske prekinejo molk, da spregovorijo, zakaj nasilja niso prijavile, je nujno za emancipacijo, pojasni dr. Darja Zaviršek in doda, da se ženske emancipirajo šele sedaj, ko ne skrivajo več svoje viktimizacije, čeprav jim mizogine oblasti ponekod želijo natikati verige.
Srbski Twitter je v preteklih dneh tako rekoč eksplodiral. Preplavile so ga izpovedi žensk, žrtev nasilja, ki pod okriljem ključnika #NisemPrijavila (#NisamPrijavila) pripovedujejo, zakaj niso prijavile nasilja, tvite so poobjavili tudi številni slovenski uporabniki. Pretresljiva so, ta njihova pričevanja, in čeprav je vsaka zgodba zase, so po drugi strani eno. So zgodba o krivdi, sramu, nezaupanju, osamljenosti in predvsem – molku. So zgodba, ki jo je samo v prvih nekaj dneh spregovorilo več kot 18.000 žensk, in so zgodba, ki čaka še tisoče žensk onkraj Twitterja, da se ji pridružijo.
“Razlogi, zakaj ženske nasilja niso prijavile, so podobni,” za N1 Srbija pove novinarka Deutsche Welle Olivera Živković, ki je prejšnji konec tedna analizirala pričevanja na Twitterju. Ugotovila je, da so ženske molčale o nasilju, saj so za to, kar se jim je zgodilo, krivile sebe in bilo jih je sram. Mislile so, da je to, kar se jim je zgodilo, normalno; o tem, da ni storil nič narobe, jih je prepričeval nasilnež. Naj molčijo, so jim svetovale družine (pogosto mame). Medtem ko so nekatere molčale tudi zato, ker niso zaupale, da bodo institucije ukrepale – te vselej zahtevajo dokaze, fotografije – je v tvitih brati tudi izpovedi žensk, ki so jim pogum za prijavo vzeli psihoterapevti, s katerimi so predelovale travmo.
Med tistimi, ki je doslej molčala, je tudi avtorica ključnika #NisemPrijavila Dejana Stošić. Stosić, ki se je zavila v molk o nasilju, čeprav sama dela z žrtvami, je ključnik uporabila po tem, ko je politologinja Nina Stojaković na Twitterju delila zgodbo o neprofesionalnem, celo ponižujočem odzivu beograjske policije na prijavo nasilja, ki jo je podala njena sestra. “Ko ženska piše svojo izkušnjo pod ključnikom #NisemPrijavila, jo podoživi, oživijo pa tudi razlogi, zaradi katerih je bila tiho,” Stosić pove za N1 Srbija. “Vsaka, ki je spregovorila, je zelo pogumna,” doda.
Pripovedovanje mora biti kot plaz, kot snežna kepa
Da so ženske s svojimi izpovedmi pogumne, za N1 ocenjuje tudi programska direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov (Ipes) Ana Pavlič. Val izpovedi opiše kot “prebitje šovinističnega zvočnega zidu, ki je nekaj izjemnega z vidika poguma in moči, ki so jo lahko zbrale ženske”. Spregovorile so v svetu, ki je nasilje omogočil, in v družbi, ki je soodgovorna, da so molčale, komentira. Čeprav je v zadnjih letih marsikatera spregovorila, da je bila žrtev nasilja – tudi v sklopu mednarodne kampanje #JazTudi (#MeToo) – se nasilje nad ženskami ne le dogaja za štirimi stenami, temveč tam tudi ostane. #NisamPrijavila to še kako nazorno pokaže.
“Ko ženske javno spregovorijo o nasilju, ki so ga doživljale v mnogoterih oblikah od otroštva do starosti, ko so jih spolno zlorabljali, nadlegovali, poniževali v zvezi z zunanjim videzom, jih fizično napadali in jim grozili, se ljudje najprej delajo, kot da o vsem tem nič ne vedo. Kot da slišijo prvič. Delajo se, kot da ne vedo, da biti ženska pomeni, da se napad nate lahko zgodi vsak hip in kjerkoli,” za N1 komentira dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo. “Zato mora biti pripovedovanje kot plaz, snežna kepa, 18.000 tvitov, kot se je to zgodilo zdaj v Srbiji. Nenapisano pravilo med ženskami in moškimi je, da ženske o nasilju molčijo. Molk ne ščiti le moških, ki so mizogini, temveč v nekem smislu tudi ženske in ves patriarhalni družbeni aranžma,” pojasni.
In kje smo bili mi, ko so doživljale nasilje?
Molk žrtev nasilja je v funkciji procesov normalizacije nasilja nad ženskami. Še posebej problematična je, tako Pavlič, ideja, mit, da bi ženske, če bi bilo zelo hudo, nasilneža vendarle prijavile oziroma ga zapustile. “Tovrstno poenostavljanje kompleksnih razlogov, ki ženske zadržujejo v nasilnih odnosih (sram, prevzemanje odgovornosti za nasilje, skrb za finančno preživetje, pomanjkanje opore, nepoznavanje in nedostopnost pomoči itd.), je obenem še dodatno usmerjeno v obravnavanje nasilja nad ženskami kot težave, ki zadeva samo ženske in zato tudi predvideva predvsem njihovo delovanje,” pravi Pavlič. A ženske so nas, nadaljuje, z vsakim tvitom vprašale, “kje smo bili, ko so doživljale nasilje, zakaj ga nismo prijavili mi, zakaj jim ne verjamemo”. Opozorile so nas, da je nasilje, ki ga v povprečju trpijo več let, “družbeni problem, produkt neenakih razmerij moči med spoloma”.
Kot pojasni Zaviršek, pri pričevanjih pod okriljem sloganov #JazTudi, #NeBojimSePovedati (#JaNeBojusSkazati, Ukrajina), #PrekinimoMolk (#PrekinimoŠutnju, Hrvaška) in #NisemPrijavila “ne gre več zgolj za to, da si ženske upajo pričati o vsakdanjih grozljivih zgodbah spolnega in fizičnega nasilja”, temveč tudi za to, da svojim zgodbam “dajejo družbeni kontekst in javno pojasnjujejo, zakaj niso prijavile”. V Srbiji je bilo po podatkih, ki jih objavlja N1 Srbija, lani 30.000 prijav nasilja v družini. Od tega so jih obdelali le 2.667, 669 osumljencev pa je bilo priprtih. “Ni torej čudno, da ženske molčijo. Niso vedele, komu povedati, kdo jim bo verjel, bilo jih je strah, hotele so le pozabiti in živeti naprej, bilo jih je sram in se niso želele javno izpostavljati kot žrtve,” komentira profesorica s Fakultete za socialno delo.
Emancipacija, ki kljubuje želji po natikanju verig
Da ženske začnejo razkrivati, zakaj niso prijavile nasilja, je nujno za emancipacijo, pojasni Zaviršek. V nekdaj socialističnih državah resda še naprej prevladuje prepričanje, da je socializem poskrbel za njihovo opolnomočenje s tem, ko jim je omogočil plačano zaposlitev, a ženske “se zares emancipirajo šele sedaj, ko nič več ne skrivajo svoje viktimizacije, čeprav jim mizogine oblasti ponekod želijo natakniti verige”, pove in doda, da s tem, ko prekinejo molk, ženske sporočijo, “da v takšnem svetu nočejo več živeti, s tem pa spreminjajo okolje, institucije, vsakdanjo mentaliteto”.
Ob emancipatornem potencialu pričevanj pa so za izkoreninjenje nasilja nad ženskami – skupaj z neprijavljanjem in nekaznovanostjo storilcev – ključne tudi druge, sistemske spremembe delovanj. “Na ravni države moramo od politike zahtevati izobraževanje o nesprejemljivosti nasilja, stereotipih in tradicionalnih spolnih vlogah ter njihovih negativnih učinkih od vrtcev,” meni Pavlič in opomni, da moramo tudi kot posamezniki preseči naučeno obračanje stran in se na nasilje (začeti) odzivati.
Poleg ključnika #NisemPrijavila je na Twitterju vzniknil tudi ključnik #NisemPrijavil (#NisamPrijavio), v sklopu katerega svoje izkušnje delijo moški, ki so doživeli nasilje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!